Petnajst minut slave vsak dan

Pred dobrimi desetimi leti je čudaški internetni milijonar Josh Harris najel skladišče na newyorškem Broadwayu. Opremil ga je z bivalnimi prostori in v vsako bivalno celico namestil videokamero, priključeno na svetovni splet. Naključne prebivalce, ki so se naselili v njegovi komuni, je privabil z brezplačno hrano in pijačo, za zabavo pa so imeli v skladišču na voljo tudi strelišče, boksarski ring, velike javne prhe in druge oblike razvedrila. V zameno za kruh in igre so smele kamere nepretrgoma spremljati vsak gib Harrisovih gostov, saj je bila vsaka izmed stotih bivalnih celic zamišljena kot samostojen televizijski program Harrisove eksperimentalne spletne televizije Pseudo.com. V Harrisovem skladišču se je zgodilo vse, kar se je lahko zgodilo: pretepi, mamila, spolne orgije in nešteti besedni spopadi. Zato so ga mestne oblasti po mesecu dni »oddajanja« zapečatile in razgnale prebivalce. Uradno zaradi kršenja protipožarnih pravil.

Ker okolica še ni bila pripravljena na Harrisove zamisli, se je odločil, da bo svoj naslednji medijski podvig poskusil uresničiti kar od doma. Vsak kotiček stanovanja – tudi intimne prostore – je opremil z nadzornimi spletnimi kamerami in napovedal »interaktivni umetniški projekt«, v katerem naj bi skupaj s tedanjo partnerko Tanyo Corrin preživela sto dni na računalniških zaslonih spletne javnosti. Po enainosemdesetih dneh vse hujših (javnih) prepirov in medsebojnega psihološkega trpinčenja se je Corrinova zlomila in med navijaškimi komentarji spletnih gledalcev zapustila stanovanje. Pozneje je medijem povedala, da jo je trimesečno »življenje v javnosti« preganjalo še dolgo po pobegu iz Harrisovega stanovanja, saj je v vsakem javnem stranišču ali stanovanju nemirno oprezala, kje se skrivajo kamere. Harrisu pa ni razpadlo le razmerje in duševno zdravje, ampak mu je kmalu zmanjkalo tudi dolarskih milijonov. Pseudo.com je bankrotirala, Harris pa je z bančnih računov postrgal še zadnje denarne ostanke in izginil.

Dokumentarec ameriške režiserke Ondi Timoner We Live in Public, ki je na letošnjem festivalu Sundance prejel veliko nagrado žirije, je Harrisa izsledil nekje v Etiopiji, kamor se je umaknil pred javnostjo in upniki. Timonerjeva, ki je kot mlada filmarka po naključju sodelovala že pri prvem Harrisovem skladiščnem projektu, je »največjega internetnega pionirja, za katerega še nikoli niste slišali«, predstavila kot nekakšnega Andyja Warhola svetovnega spleta, ki je imel le to smolo, da je za nekaj let prehitel razmah televizijskih resničnostnih oddaj in spletnih družabnih omrežij. Čeprav je bila raba interneta še omejena na počasno pregledovanje preprostih spletnih strani in elektronsko pošto, je Harris zaslutil, da se prihodnji uporabniki novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ne bodo več zadovoljili s petnajstimi minutami slave, ki jih je med vzponom televizije napovedal Warhol, ampak bodo hoteli svojih petnajst minut slave užiti vsak dan.

Harris je kot nadarjen internetni poslovnež zelo dobro vedel, da bodo prihajajoče komunikacijske tehnologije omogočile neštete nove možnosti komercialnega izkoriščanja nekaterih starih človeških šibkosti – predvsem želje po pozornosti, opazovanju in razkazovanju. Zato je poskušal s svojimi poskusi ugotoviti, kako bi bilo mogoče čisto običajne ljudi prepričati, da se začnejo v (novo)medijski javnosti obnašati kar najbolj »zanimivo«, in hkrati še v praksi preizkusiti svoje poslovne zamisli. Z newyorškim skladiščnim eksperimentom je dokazal, da se bodo številni ljudje pripravljeni odreči svoji zasebnosti v zameno za drobne nagrade in obljubljeno medijsko pozornost ter postati skoraj zastonjska »vsebina« izjemno gledanih televizijskih oddaj. Hkrati pa se je iz lastnih izkušenj naučil, da tehnološke in družbene sestavine njegovih eksperimentov – kamere, občinstvo, zaprti prostori, dostopnost mamil in agresivnih oblik zabave – niso le nevtralno spremljale dogajanja v broadwayskem skladišču in njegovem stanovanju, ampak so ga tudi dejavno (so)oblikovale. Kamere in boj za pozornost neznanega občinstva so namreč iz udeležencev izvabili najtemnejše plati njihovih osebnosti, ki bi ostale v normalnih okoliščinah varno skrite. Navidez »dobri« ljudje pa so pokazali, da so v takih okoliščinah sposobni zagrešiti tudi zelo sporna dejanja.

Harrisovi »umetniški projekti« so znova potrdili ugotovitve nekega starejšega znanstvenega poskusa, ki ga je poleti leta 1971 na stanfordski univerzi izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimbardo. Zimbarda je vso znanstveno kariero preganjalo vprašanje, s katerim se je srečeval med svojim trdim odraščanjem na ulicah newyorškega Brooklyna – zakaj lahko dobri ljudje v določenih primerih zagrešijo nesprejemljiva dejanja in kakšno vlogo imajo pri tem zunanje okoliščine. Zato je zasnoval poseben zaporniški eksperiment, v katerem je izbral 24 študentskih prostovoljcev – kar najbolj »normalnih« posameznikov brez kriminalne preteklosti, vedenjskih motenj ali znanih družinskih travm – ter jih z žrebom razdelil na paznike in zapornike namišljenega zapora v kleti stanfordske univerze. Prvega zapornika so morali zaradi živčnega zloma izpustiti že po manj kot dveh dneh, kmalu pa mu je sledilo še nekaj psihološko izmučenih zaporniških sotrpinov. Pazniki in zaporniki so se že drugi dan tako vživeli v svoje vloge, da so čisto pozabili, da prostovoljno sodelujejo v znanstvenem eksperimentu, ki bi ga lahko v vsakem trenutku zapustili. Zaporniki so se začeli upirati ukazom paznikov in načrtovati pobeg, pazniki pa so poskušali vse nasilneje uveljavljati svojo avtoriteto. Čeprav bi moral zaporniški eksperiment trajati dva tedna, so ga morali raziskovalci prekiniti že po šestih dneh, saj so postale razmere v zaporu nevzdržne.

Zimbardo, ki je v Zagrebu nedavno predstavil hrvaški prevod svoje knjige Luciferjev učinek (The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil), je na predavanju samokritično priznal, da se v zaporniške vloge niso vživeli samo neizkušeni študentski prostovoljci, ampak tudi znanstveniki, ki so vodili poskus. Povedal je, da se je začel v nekem trenutku obnašati kot pravi upravitelj zapora, saj se ni več ukvarjal s potekom eksperimenta in z zapisovanjem podatkov, ampak se je obremenjeval samo še z neposlušnostjo zapornikov, ki da so začeli ogrožati njegov zapor. Streznila ga je šele ostra reakcija zunanje stanfordske nadzornice (in poznejše soproge) Christine Maslach, ki ga je po nekaj dneh ogorčeno opozorila, da se je njegov znanstveni eksperiment popolnoma izrodil. »Naše obnašanje je opisala z edinimi pravimi besedami: dve skupini nedolžnih mladih ljudi sta se v umetno ustvarjenih okoliščinah izživljali druga nad drugo, mi pa smo jih pri tem neprizadeto opazovali in verjeli, da zgolj izvajamo znanstveni poskus,« je dejal Zimbardo.

To spoznanje je močno vplivalo na njegovo prihodnje delo, saj je začel zagrizeno proučevati mehanizme delovanja zla ter opozarjati na družbene okoliščine, ideološke manipulacije in druge strategije, ki načrtno spodbujajo najbolj sporna človeška dejanja. Med drugim je nastopil tudi kot ekspertna priča na sojenju ameriškim vojakom, ki so zlorabljali iraške ujetnike v bagdadskem zaporu Abu Grajb, ker je hotel pokazati, da so bili sicer popolnoma običajni ljudje – podobno kot študenti v njegovem zaporniškem eksperimentu ali prebivalci Harrisove televizijske komune – načrtno izpostavljeni skrajnim okoliščinam, v katerih praktično niso mogli ostati »normalni« (s podobnim vprašanjem so se ukvarjali tudi drugi avtorji, denimo filozofinja Hannah Arendt in sociolog Zygmunt Bauman). Zimbardo je menil, da so bili neizkušeni rezervisti skupaj z naključnimi iraškimi ujetniki predvsem žrtve izurjenih vojaških obveščevalcev, ki so hoteli z vsemi sredstvi pridobiti informacije od ujetih Iračanov, zato so brezvladje v zaporu celo spodbujali. Vendar je hitro ugotovil, da obramba nima nobenih možnosti, saj se je vodstvo ameriške vojske odločilo, da bo raje žrtvovalo nekaj »slabih« posameznikov kot prevzelo odgovornost za dogodke v Abu Grajbu ali priznalo, da je bil za zlorabe kriv sistem, ki so ga sami ustvarili. Takemu epilogu sta tiho prikimali ameriška politika in večina javnosti, zelo podobno pa se je razpletlo tudi iskanje krivcev za razpad finančnega sistema.

Zimbardovo stališče, da je obsodba »grešnih« posameznikov v Abu Grajbu nesmiselna, če hkrati ne obsodimo tudi sistema, ki je njihova dejanja spodbujal, pa bi bilo koristno upoštevati tudi pri kritikah današnjih resničnostnih oddaj – nekakšnih duhovnih naslednic medijskih zamisli Josha Harrisa. Resničnostne oddaje so v zadnjih letih postale le ena izmed številnih in družbeno sprejemljivih oblik televizijske zabave in elektronske družabnosti – kljub občasnim moralnim preplahom in kritičnim javnim debatam, ki so večinoma tudi same del istega medijskega spektakla. Le malokdo pa je pripravljen razumeti, da v resničnostnih oddajah ne gre le za množice »slabih« gledalcev, ki se naslajajo ob razgaljanju »slabih« nastopajočih, ampak so postale resničnostne vsebine eden izmed najuspešnejših primerov uspešnega komercialnega izkoriščanja »Luciferjevega učinka«, ki ga je pred desetletjem nakazal Harris.

Izkoriščanja, od katerega je danes odvisen velik del informacijske in (novo)medijske ekonomije, na katerih domnevno sloni informacijska družba.

(Sobotna priloga Dela, 21. november 2009, fotografija Stanford Prison Experiment)

Related articles by Zemanta

• We Live in Public – Josh Harris’ Q&A session (sandrineplasseraud.typepad.com)
• Josh Harris: The Warhol of the web (guardian.co.uk)
• Movie Review | ‘We Live in Public’: Embracing Life Under Scrutiny, Before the Dawn of Nonstop Tweets (movies.nytimes.com)