Philip Zimbardo, avtor zaporniškega eksperimenta

V začetku sedemdesetih let je ameriški profesor Philip Zimbardo po naročilu ameriške mornarice zasnoval psihološki poskus, zaradi katerega je postal eden izmed najbolj znanih in hkrati razvpitih psihologov dvajsetega stoletja: stanfordski zaporniški eksperiment.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 1. februar 2014, fotografija LJK

Izbral je štiriindvajset čisto običajnih študentov – nihče ni imel problematične mladosti ali psihičnih težav – in jih naključno razdelil na paznike in zapornike. Prostovoljci bi morali dva tedna preživeti v improviziranem zaporu, ki so ga postavili v kleti univerze Stanford. A so se mladeniči nepričakovano hitro vživeli v zaporniške vloge.

Pazniki so postajali vse bolj avtoritarni in zaporniki so se začeli obnašati kot pasivne žrtve. Zapornike so poniževali in jih psihološko mučili, ti pa so ubogali ukaze paznikov in se celo sami znašali nad uporniškimi sojetniki. Razmere so se tako poslabšale, da sta se dva zapornika psihično zlomila in zapustila zapor. Po samo šestih dneh so morali poskus prekiniti in Zimbardo se je moral zagovarjati pred etično komisijo, ker se je tudi sam začel obnašati kot vodja zapora in ni takoj posredoval.

Ponesrečeni zaporniški preizkus je močno vplival na Zimbardovo znanstveno kariero. Trudil se je razumeti, zakaj so se popolnoma normalni ameriški študenti tako hitro spremenili v krute paznike in pasivne žrtve. Vsi so vedeli, da gre le za prostovoljen poskus, ki bo trajal samo dva tedna, a se je njihovo dojemanje časa v zaporu popolnoma spremenilo in so videli samo nevzdržno sedanjost. Začel je raziskovati psihologijo časa in opozarjati na družbene okoliščine, v katerih ljudje pozabijo na človeškost.

V osemdesetih je začel razvijati posebno terapijo za tiste, ki so zaradi travme ali nesreče ostali ujeti v preteklosti. Nastopil je kot ekspertna priča v procesu proti paznikom, ki so zagrešili zlorabe v iraškem zaporu Abu Grajb, po upokojitvi pa je sestavil učni program za spodbujanje junaštva, ki ga neumorno predstavlja šolarjem po vsem svetu.

Omenjene teme so prevladovale tudi med pogovorom v Zimbardovi domači dnevni sobi s pogledom na morje, mostove in slikovite griče San Francisca. »Vse moje preteklo delo je že opisano v knjigah,« je povedal profesor. »Zato se raje pogovarjam o novih projektih, saj se kot psihološki misijonar nimam časa ukvarjati s preteklostjo.«

Sem prav slišal, da ste se pravkar opisali za psihološkega misijonarja?

Prav ste slišali (smeh). Danes zjutraj sem se po videokonferenci pogovarjal s poljskimi kolegi, ki poskusno uvajajo program za spodbujanje junaštva v več osnovnih šol. Po najinem pogovoru me čaka internetni sestanek z madžarskimi sodelavci, ki pripravljajo poletni festival junaštva za mlade. Včeraj sem se vrnil iz Las Vegasa, kjer bomo pripravili prve delavnice za odvajanje zasvojenosti z igrami na srečo, v katerih bomo preizkusili mojo časovno terapijo. Prihodnji teden pa potujem v okolico Detroita – mesta, ki ga je gospodarska kriza najbolj prizadela in prebivalci že močno občutijo posledice družbenega razpada.

V vseh omenjenih projektih hočem pokazati, da dobro in zlo nista odvisna samo od posameznika, ampak lahko v določenih okoliščinah vsak od nas postane dober ali slab. To spoznanje je zelo pomembno, saj pomeni, da ljudje nismo nemočne žrtve usode, genov in človeške narave, ampak lahko vplivamo na naše obnašanje in spodbujamo dobro v človeku.

To je vaše misijonarsko sporočilo?

Dobro je mogoče spodbujati le, če razumemo, kako sploh delujeta dobro in zlo. Projekt spodbujanja junaštva sem zasnoval tako, da lahko že otrokom nazorno predstavimo znanstvena spoznanja socialne psihologije in jih povežemo z njihovimi izkušnjami.

Poznate učinek opazovalca? Šolski primer socialne psihologije, kjer se – odvisno od poskusa – neznanec zgrudi na ulici in nato opazujemo, ali mu bo kdo pomagal?

Več je opazovalcev, manj je verjetno, da mu bo kdo pomagal, če se prav spomnim poskusov …

Tako je. Otrokom smo pokazali posnetek z londonske podzemne železnice, kjer ženska nemočno leži na stopnicah. V petih minutah jo je dobesedno prestopilo več kot štirideset ljudi, preden se je prvi ustavil in ji pomagal. Po ogledu posnetka smo se z otroki pogovarjali, kako so videli ta dogodek. Njihovi odgovori so bili izjemno zanimivi. Zakaj je ženska ležala na stopnicah? Ker je padla, ker je morda bolna, ker je pijana, so naštevali šolarji. Zakaj ji ni nihče pomagal? Ker je morda nevarna, ker je sama kriva, ker to ni naša stvar, so odgovarjali. In kaj bi storili vi, če bi videli takšen prizor? Verjetno nič, ker bi nas starši odvlekli stran, smo izvedeli. Le redki so doma slišali, da je treba pomagati sočloveku, ali videli pozitiven zgled. Pomoč sočloveku v modernih urbaniziranih družbah ni več družbena norma. Norma je prepustiti posameznika njegovi usodi in se brigati zase.

Morda tudi zato, ker ljudje ves čas poslušajo, da nanje in na njihove otroke vsepovsod prežijo nevarnosti?

Psihološki mehanizem učinka opazovalca je bolj zapleten. Če opazovalec noče pomagati, bo podzavestno hotel verjeti, da je ženska pijana, omamljena ali brezdomka, saj si bo s tem zelo racionalno upravičil svojo pasivnost. Če pa hoče pomagati, ga ti pomisleki ne bodo odvrnili. Še več. Poskusi so pokazali, da je najpomembnejši prvi korak. Takoj ko se bo prvi mimoidoči odločil pomagati in bo prekršil pasivnost kot družbeno normo, mu bodo sledili tudi drugi. Namen naše pobude za spodbujanje junaštva je povečati verjetnost, da bodo ljudje doma, na ulici ali v službi znali sprožiti takšno pozitivno spremembo: pomagali sočloveku, prijavili zlorabo ali se uprli avtoriteti, ki od njih zahteva nesprejemljiva dejanja. Zato v učnem programu ne predstavimo samo učinka opazovalca, ampak tudi druge znane psihološke poskuse: pritisk skupine, poslušnost avtoriteti, učinke predsodkov in rasizma …

Kako učinkovito je takšno izobraževanje? Boljša obveščenost še ne pomeni nujno tudi spremembe obnašanja.

Boljša obveščenost je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za delovanje. V znanem poskusu so preverjali doktorske študente psihologije, ki so morali predstaviti seminarsko nalogo o učinku opazovalca. Študente so razdelili na dve skupini. Prvim so tik pred predstavitvijo naloge sporočili, da bodo nastopili eno uro pozneje in lahko z mentorjem v miru še enkrat predebatirajo temo. Druga skupina pa je izvedela, da bodo morali nalogo predstaviti pol ure prej, kot so pričakovali. Obema skupinama so na poti do predavalnice nastavili igralca z berglami, ki je pred njimi na ulici zelo nerodno padel. Študenti, ki se jim je mudilo na predstavitev naloge, se niso ustavili in pomagali – kljub polni glavi teorije o pojavu, ki se jim je zgodil pred nosom. Tisti, ki so se o temi ravno pogovarjali z mentorjem, pa so neznancu večinoma pomagali.

So pomagali, ker se jim ni mudilo, ali zato, ker so se z mentorjem pogovarjali o nalogi? Če ljudi opomnimo na etiko, se večinoma obnašajo bolj etično.

Na njihove odzive sta vplivala oba dejavnika: etični opomin in časovni pritisk. Iz rezultatov ni mogoče določiti, kateri dejavnik je bil močnejši, a to niti ni najbolj pomembno. Avtorji poskusa so predvsem potrdili ugotovitve našega zaporniškega eksperimenta: da je mogoče s spreminjanjem zunanjih okoliščin močno vplivati na obnašanje primerljivih posameznikov. V našem primeru smo zasnovali okolje, ki je iz ljudi potegnilo najslabše: agresivnost, sadizem, podrejanje avtoriteti in razčlovečenje žrtev. A je mogoče s poznavanjem teh mehanizmov oblikovati tudi družbeno ali delovno okolje, ki spodbuja pozitivno delovanje.

Leta 2004 ste nastopili kot priča v procesu proti nekdanjemu pazniku v iraškem zaporu Abu Grajb, ki so mu sodili zaradi mučenja in zlorabe iraških zapornikov. Trdili ste, da bi moral sodnik upoštevati izredne razmere v zaporu, zaradi katerih si obtoženi Ivan Frederick kljub zlorabam ni zaslužil tako visoke kazni. Takrat so vas nekateri kritiki obtožili hudičevega odvetništva – da hočete njegovo osebno odgovornost prevaliti na zunanje okoliščine.

Nikoli nisem trdil, da posameznik ni odgovoren za svoja dejanja. Vendar me je v procesu proti paznikom v Abu Grajbu zmotilo, da so jih vojaški sodniki zavestno prikazali kot edine grešnike, ker v zgodbo niso hoteli povleči še celotnega vojaškega vodstva.

Poskusite si predstavljati tedanje razmere. Ameriška vojaška administracija pod vodstvom Donalda Rumsfelda in Dicka Cheneyja je prikazovala iraško vojno kot popoln uspeh. Sadama so odstranili in predsednik Bush je razglasil konec vojne. Nato so se začeli bombni napadi. Ameriška vojska je bila popolnoma nepripravljena na takšno vojno. Niso vedeli, kdo je nasprotnik in kako naj se borijo proti nevidnim napadalcem. Začeli so množično aretirati vse moške, ki so se znašli blizu eksplozije. V Abu Grajbu je bilo prostora za nekaj sto zapornikov, a so jih nagnetli več kot tisoč. Američani niso imeli dovolj izkušenih zasliševalcev in niso poznali jezika. Večina obtožencev ni vedela ničesar o napadih, kar je še bolj frustriralo zasliševalce. Takrat je vojaško vodstvo namignilo upraviteljem zapora, da morajo pridobiti informacije za vsako ceno, ne glede na metodo.

Vse je bilo dovoljeno?

Čisto vse. V zaporu ni bilo nobenih varovalk, ki bi preprečevale zlorabe, kar je recept za katastrofo. Vojaki so živeli v popolnoma izoliranem svetu in niso vedeli, kaj se dogaja zunaj. Izmene so trajale dvanajst ur in vsak dan je bil enak. Poleg tega zaporniki sploh niso bili redni vojaki, ampak rezervisti. V vojski je ta razlika zelo pomembna, saj veljajo rezervisti za drugorazredne vojake, ki se niso dokazali med napornim urjenjem in niso bili udeleženi v bojih. Ti pazniki so se med mučenjem zapornikov fotografirali tudi zato, da so se lahko pohvalili pred pravimi vojaki, kaj vse da si upajo. V tistem okolju sploh niso razmišljali o posledicah ali se spraševali o zločinskosti njihovega ravnanja. Presnemavali so si cedeje s posnetki, jih pošiljali po elektronski pošti, nastavljali za ozadje računalniškega zaslona … Med pregledovanjem dokumentacije so se mi ves čas prikazovale podobe iz našega zaporniškega poskusa in iz svoje izkušnje sem se naučil, da je bilo vojaško vodstvo enako krivo kot pazniki. Edino oni bi lahko prekinili zlorabe, a tega namenoma niso storili.

Se ni nekaj podobnega dogajalo tudi po finančnih ustanovah pred nedavnim finančnim zlomom? Na Wall Streetu namenoma ni bilo varovalk, finančniki so živeli v svojem svetu, za zlorabe so bili kaznovani samo nekateri posamezniki …

Podobnosti je res kar veliko. Tudi finančniki so vedeli, da jih ne bo nihče nadzoroval, ampak so bili pomembni le dobički – ne glede na metode. V obeh primerih je zlomu sistema sledil moralni zlom posameznikov. Pravkar pa sem pomislil, da se je na Wall Streetu zgodilo še nekaj zanimivega, kar sva s kolegom Johnom Boydom razvijala v najini teoriji o psihološkem dojemanju časa. V finančnem sektorju večinoma delajo posamezniki, ki razmišljajo zelo strateško in so usmerjeni v prihodnost. Denar morajo nalagati tako, da jim v prihodnosti prinese več denarja – razmišljati o donosih in strankam zagotavljati dobičke. Pred gospodarskim zlomom pa so se začeli obnašati drugače, saj so finančniki radikalno spremenili časovno perspektivo. Prihodnost se je skrčila na trenutni hedonizem in tekmo za visokimi kratkoročnimi obrestmi, ki so jih prinašali slabi krediti. Njihovo razmišljanje zelo dobro povzame navodilo, ki so ga dobili zaposleni v ameriški finančni hiši Countrywide Mortgage iz San Diega: če stranka še diha, dobi posojilo.

Ali ne bi mogli njihovega ravnanja pojasniti tudi preprosteje – s pohlepom?

Žal ne, saj so bili finančniki prej enako pohlepni (nasmešek). O psihologiji časa sem začel prvič zares razmišljati po zaporniškem poskusu. Vsi udeleženci so vedeli, da gre za poskus, ki bo trajal samo dva tedna in se bo vse skupaj kmalu končalo. Pričakoval sem, da bodo zaporniki brez težav prenesli tudi kak neprijeten trenutek, a se je zgodilo nekaj čisto drugega: že po manj kot dveh dneh so postali ujetniki zaporniškega časa – podobno kot pazniki v Abu Grajbu. Njihovo bivanje je postalo tako neznosno, da so se nekateri psihično zlomili. Ko sem poskušal razumeti ta fenomen, sem pomislil, da morda naša dejanja usmerja psihološko dojemanje časa, ki se ga niti ne zavedamo.

Po približno tridesetih letih raziskav sem lahko potrdil, da je bila moja domneva pravilna, in danes lahko s posebnimi vprašalniki zelo natančno ugotovimo, kakšna je vaša časovna perspektiva. V prvo kategorijo sva z Boydom razvrstila hedoniste, ki živijo za trenutek. V drugi kategoriji so posamezniki, ki sedanjost podrejajo prihodnjim načrtom. V tretji so fatalisti, za katere se sedanjost nikamor ne premakne. V četrto pa sva uvrstila tiste, ki so ujeti v preteklosti – nekateri zaradi nostalgije, drugi zaradi travme.

Kaj bi vam povedal podatek, da se po vašem vprašalniku uvrščam med hedoniste?

Marsikaj. Vzemiva zelo preprost primer: bili ste operirani in po operaciji vas čaka rehabilitacija. Tri mesece morate vsak dan razgibavati sklep po navodilih, ki ste jih dobili pri fizioterapevtu. Če boste upoštevali navodila, bo vaš sklep enako gibljiv kot pred operacijo. Če jih ne boste, bo za vedno otrdel. Kaj menite, koliko bolnikov zdrži do konca rehabilitacije?

Iz vprašanja sklepam, da jih veliko obupa …

Več kot polovica jih obupa. Enako velja za diete, jemanje zdravil, športno vadbo in druge dejavnosti, ki zahtevajo samodisciplino. Če ste po dojemanju časa hedonist, boste izjemno težko vztrajali pri vadbi – sploh če je boleča in je napredek počasen. Zagotovilo zdravnika, da boste čez tri mesece zdravi, je učinkovito samo pri pacientih, ki so usmerjeni v prihodnost. Tudi vsi nasveti za zdravo življenje, priporočila za varno vožnjo, pobude za varovanje okolja in druge podobne kampanje so namenjeni prihodnostnim tipom. Pri drugih skupinah pa so takšni argumenti neučinkoviti, zato zgrešijo večino prebivalstva. Prepričan sem, da bi morali časovno perspektivo upoštevati pri zasnovi vseh rehabilitacijskih programov in drugih terapij. To hipotezo že nekaj let preizkušamo na vojnih veteranih, ki trpijo zaradi posttravmatske stresne motnje (PTSM), saj smo zanje razvili posebno časovno terapijo.

Lani sem se pogovarjal z ameriškim nevrologom Garyjem Abramsom, ki je razvil program možganske rehabilitacije za vojne žrtve PTSM. Povedal je, da travme pogosto puščajo fiziološke posledice na možganih, ki jih ni mogoče odpraviti s psihoterapijami. Kako lahko s časovno terapijo pomagate veteranom?

Če je bil šok tako močan, da je pustil fiziološke posledice, naša terapija ne more pomagati. Vendar taki primeri niso zelo pogosti. Vojni veterani, žrtve spolne zlorabe, udeleženci hude nesreče ali naravne katastrofe so zaradi svoje travme ostali ujeti v preteklem travmatičnem trenutku. Ta trenutek nenehno podoživljate, o njem sanjate in se mu ne morete iztrgati. Razvili ste nekakšno negativno raztegnjeno sedanjost in ne znate več živeti svojega življenja. V knjigi Time Cure s sodelavcema opisujemo delo s skupino veteranov, ki jim ni pomagala nobena druga terapija. Dajali so jim zdravila, jih pošiljali na psihoterapijo, a ni bilo napredka, temveč se je njihovo stanje še poslabšalo in vdali so se v usodo.

Kako je potekala terapija?

Pri udeležencih smo najprej ugotovili njihovo časovno perspektivo in jo začeli z njihovo pomočjo počasi obračati. Naučili smo jih ozavestiti lastno dojemanje časa in jim pokazati, da lahko nanj vplivajo. Terapija je v resnici zelo preprosta, saj skozi pogovore in asociacije poveže preteklost s sedanjostjo, pomaga najti smisel v sedanjosti in ljudi motivira, da začnejo znova razmišljati o prihodnosti: kaj bi radi počeli jutri, prihodnji teden, prihodnje poletje? Po zaključku terapije se je stanje zelo izboljšalo. Udeleženci niso bili več depresivni, začeli so se družiti s prijatelji in svojci ter pripravljati načrte za prihodnost. V štirih letih po terapiji niti en pacient ni poskušal storiti samomora in ni padel v depresijo, kar je velik uspeh v primerjavi z drugimi terapijami. Zdaj poskušamo zbrati denar za pravo klinično preiskavo z več sto veterani in primerjavo različnih terapij. Časovno terapijo želim preizkusiti tudi na drugih skupinah, denimo zasvojencih z igrami na srečo ali internetom. Zanimiva pa utegne biti tudi za zgodovinarje in politologe. Med številnimi delovnimi obiski Poljske in Madžarske se mi je zazdelo, da lahko tudi celotne družbe ostanejo ujete v preteklosti.

V pretekle travme?

Na Madžarskem se še danes prerekajo, ali je bil zatrt upor proti Rusom junaštvo ali neumnost; podoben odnos imajo Poljaki do Lecha Walense in Solidarnosti. Nekateri podoživljajo nacistične poboje, drugi komunistične čistke, tretji občutijo nostalgijo za komunizmom, kjer da so bili vsi enaki in je vsak imel službo, a pri tem zanemarijo cenzuro, zaprtost in strahovlado tajne policije. Celotna nacija je lahko vklenjena v nezdrav preplet travme in nostalgije, zaradi katere ne zna živeti v sedanjosti in misliti na prihodnost. Takšna družba nujno potrebuje spremembo časovne perspektive.

Na nedavnem sejmu zabavne elektronike CES sem videl veliko aplikacij za mobilne telefone in druge elektronske naprave, ki po zagotovilih proizvajalcev prav tako spreminjajo obnašanje uporabnikov. Opominjajo nas na zaužite kalorije, štejejo korake, spodbujajo pri športni vadbi in uravnavajo življenjski ritem. So lahko takšni pripomočki učinkoviti?

Če vam družabna aplikacija pomaga vztrajati, ustvariti živo družbeno mrežo in vas spodbujati pri uresničevanju ciljev, je lahko zelo koristna. Vemo, da so najbolj učinkoviti tisti terapevtski programi, v katere so vključeni tudi vaši prijatelji ali družinski člani. Vendar so ljudje vse bolj osamljeni in družbeno izolirani. Pogosto se nam zdi, da smo edini z neko težavo, saj nimamo sogovornikov, s katerimi bi lahko delili naša občutja, in nismo obkroženi z ljudmi, ki nas spodbujajo. Računalniški program lahko nadomesti živega prijatelja ali vas poveže s skupnostjo drugih uporabnikov, s katerimi vas družijo podobne težave.

Vendar sem do elektronskih družabnih omrežij zadržan, saj vzbujajo varljiv občutek povezanosti. Ves čas se nekaj dogaja, vsi prijatelji in sledilci so tam, a je resnica precej manj družabna: sedimo v zaprti sobi in smo sami za računalnikom, namesto z živimi ljudmi pa preživljamo vse več časa z računalniki in mobilniki. Za mlade fante je to zelo nevarno okolje.

Je preživljanje časa pred zasloni resen problem ali bolj odsev moralne panike, ki je spremljala vse množične medije – kino, glasbo, televizijo in zdaj internet?

Ne gre samo za moralno paniko. Spletne skupnosti, mobilne aplikacije in računalniške igre so postale tako dobro premišljene in zanimive, da se zdi resnično življenje vse bolj dolgočasno. Delo, šola in druženje z živimi vrstniki nikoli ne more biti tako zabavno in prilagojeno našim željam, kot so virtualni svetovi, ampak se lahko z njihovo vznemirljivostjo kosajo kvečjemu vojska, zapori in tolpe. Veliki spletni ponudniki pornografije ponujajo na desetine različnih kategorij spolnih praks, kjer vidimo seksualne podvige, ki jih ne bomo nikoli doživeli na resničnem zmenku, še zlasti ne na prvem. Zato vse več mladih moških v modernih, visoko tehnologiziranih družbah raje izbere elektronske utvare.

Japonski psihologi ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori: nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom. Podobno je v Južni Koreji, kjer vsako leto odpirajo nove tabore, kamor starši pošiljajo otroke na odvajanje od interneta. V EU in ZDA še ni tako hudo, a tudi v Ameriki fantje do enaindvajsetega leta v povprečju porabijo več kot deset tisoč ur za igranje iger in pred zasloni preživijo več kot štirideset ur na teden. Vse to pa vidim predvsem kot simptom nekega drugega pojava – da ti fantje večinoma odraščajo brez očetov.

Zaradi ločitev?

Ločitve so najpogostejši, a ne edini razlog za manjkajoče očete. Očetovstvo ni več družbena norma. Ne izginja samo iz družine, ampak tudi iz popularne kulture. Presenečeni smo, če v filmu vidimo tridesetletnega moškega igralca v vlogi očeta. Očetje manjkajo celo v družinskih nanizankah ali so prikazani kot karikature. Za družbo je takšna odsotnost izjemno škodljiva, saj mladeniči nujno potrebujejo odrasle moške, po katerih se zgledujejo in ki jim pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako deluje moška psihologija, zato brez očetov izgubljamo tudi junake. Včasih se pošalim, da so matere prvi nasprotnik junaških dejanj, ker bodo svojemu otroku vedno svetovale, naj se ne vmešava, poskrbi za svojo varnost in se umakne. Matere otroke naučijo altruizma: dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in spoštovanja družbenih norm. Vendar se je treba za veliko ali vsakdanje junaštvo večinoma upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi.

V svojih knjigah in predavanjih ste opisali veliko junaških posameznikov. Moškega, ki je rešil neznanca pred drvečim vlakom, finančnika, ki je opozarjal na vlagateljsko brezumje, vojaka, ki je prijavil zlorabe v Abu Grajbu, in vašo sedanjo soprogo, ki vas je nekoč prisilila, da ste prekinili zaporniški eksperiment. Ste pri njih odkrili kakšno junaško sestavino, ki bi vam pomagala razumeti njihova dejanja?

Spoznal sem veliko načinov, kako iz običajnih ljudi izvabiti slaba dejanja ali spodbujati dobra. Te prijeme in metode sem opisal v knjigah, povzel v projektu spodbujanja junaštva in jih vključil v časovno terapijo. Še vedno pa ne vem, zakaj nekdo postane žvižgač in se kljub tveganju in grožnjam upre pritisku skupine. Nikoli še nismo izvedli sistematične raziskave o junakih in junaštvu, da bi morda ugotovili, kdo so ti ljudje, zakaj se uprejo in po čem se razlikujejo od drugih. Vemo le, da jih je v vsaki družbi ali organizaciji približno desetina. Močno upam, da bomo znali ohraniti to dragoceno desetino ali jo celo povečati. To bi bil za psihološkega misijonarja najlepši uspeh (nasmešek).