Politika novih tehnologij
Februarja 2002 sta se Will Young in Gareth Gates podala na britanske ulice. Več dni sta nagovarjala gruče svojih zbranih privržencev, trosila letake »glasujte za Willa« in nosila rozete »izberite Garetha«, polnila stolpiče dnevnega tiska in se pojavljala kot gosta kontaktnih televizijskih oddaj. Na volilni večer je med Willom in Garethom v samo treh urah izbiralo več kot devet milijonov Britancev, telefonsko omrežje je doživelo največjo obremenitev v zgodovini britanskih telekomunikacij, zmago pa je slavil kandidat Young. »Če ne bi zmagal, bi se podal v politiko,« je kasneje priznal mladenič, ki je postal prvi zmagovalec prve sezone televizijskega šova pop idol.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. januar 2006, fotografija MZaplotnik/FlickrCC
Kdo te voli?
Njen račun mobilnega telefona je sestavljen iz poslanih kratkih sporočil (sms), sličic in prenosa podatkov. Pogovorov je le za vzorec. Če jo pokliče mama, odgovarja z nekaj besedami, njun pogovor se zaključi v slabi minuti. Vseh 160 znakov kratkega sporočila zapolni v dvajsetih sekundah. Istočasno si lahko dopisuje z dvanajstimi okenci na računalniškem zaslonu. Ne gleda javne televizije in ne posluša radia. O pesmi, ki jo je danes zapekla na glasbeni cede, ve le dvoje: da jo je včeraj slišala v nanizanki ali pa da je to glasba, ki jo posluša sošolec Erik. Čez nekaj let bo imela volilno pravico, a je glede na statistične podatke najverjetneje ne bo uporabila. Bo pa izločala igralce na resničnostnih televizijskih šovih, darovala za žrtve potresa v daljni deželi, polemizirala o pravicah živali in na spletnih forumih suvereno utemeljevala, zakaj ni prav, da bi ji letos obdavčili štipendijo. Poimenujmo jo Anja. Ima petnajst let.
Anja je letos prvič glasovala. Pomagala je izbrati velikega zmagovalca Bara, prvega interaktivnega resničnostnega šova v Sloveniji. Od dveh zaključnih kandidatov, ki sta pred televizijskimi in internetnimi kamerami do zadnjega pomivala kozarce, ji je bil ljubši Mišo. Slaba volja jo je držala še skoraj tri dni, saj je njenega kandidata premagal tekmec Andrej. Za Anjo je bil Bar najpomembnejši javni dogodek leta 2005. Z nekaj domišljije bi lahko postal dogodek leta tudi za slovenske politične analitike.
Anja in drugi glasovalci so namreč finalistoma skupaj namenili 354.692 glasov, med kandidati za evropske poslance pa je leta 2004 odločalo 461.879 slovenskih volilnih upravičencev. Dogodka povezuje le podobno število glasov, saj so ostali dejavniki le težko primerljivi. Bar je pritegnil mlade glasovalce, volilna baza, ki trenutno določa razmerja moči v parlamentarni demokraciji, pa se stara. Na evrovolitve so pozivali časopisi in javni radiodifuzni servis, k barski udeležbi sta vabila internet in komercialna televizija. Evroposlance so volivci izbirali na svojih upravnih enotah, zmagovalce bara so od doma določili pritiski na tipke osebnih elektronskih naprav – telefonov in računalnikov. Ustvarjalci resničnostnih oddaj so dodobra spoznali Anjine življenjske navade, zato jih uspeh njihovih vsebin med njenimi vrstniki ni presenetil. Slovenska politika, nasprotno, še nima občutka, da bi lahko tak barovski Andrej nekoč kandidiral za parlamentarni sedež. Še manj se zaveda, da so se učne ure »nove politike« že začele, njihov ključni nauk pa je – spoznati in nagovoriti mlajše volivce s pomočjo novih telekomunikacijskih tehnologij. Njihovi tuji kolegi so se iz podobnih fenomenov že marsikaj naučili.
Mobilizacija
Februarja 2002 sta se Will Young in Gareth Gates podala na britanske ulice. Več dni sta nagovarjala gruče svojih zbranih privržencev, trosila letake »glasujte za Willa« in nosila rozete »izberite Garetha«, polnila stolpiče dnevnega tiska in se pojavljala kot gosta kontaktnih televizijskih oddaj. Na volilni večer je med Willom in Garethom v samo treh urah izbiralo več kot devet milijonov Britancev, telefonsko omrežje je doživelo največjo obremenitev v zgodovini britanskih telekomunikacij, zmago pa je slavil kandidat Young. »Če ne bi zmagal, bi se podal v politiko,« je kasneje priznal mladenič, ki je postal prvi zmagovalec prve sezone televizijskega šova pop idol.
V prvi sezoni oddaje, ki je med prijavljenimi sleherniki iskala novo ime popularne glasbe, so kandidati prejeli 32 milijonov glasov, na parlamentarnih volitvah leta 2001 pa je glasovalo slabih 26 milijonov volilnih upravičencev. Čeprav preprosta primerjava števila oddanih glasov ni mogoča, ker so lahko glasovalci oddali poljubno število glasov za svojega popglasbenega kandidata, je neverjetna »volilna udeležba« mladih glasovalcev presenetila britanske politične teoretike, ki so se strinjali, da je televizijska oddaja resno omajala mit o nemotiviranosti mladih glasovalcev. Zagrizenost telefonskih volivcev in vročica popidolovske tekme sta pokazali povsem nasprotno: mladi so izjemno motivirani glasovalci, kadar jim ni vseeno, kakšen bo izid, in se lahko sami prepričajo, da njihov glas nekaj šteje. Ta preprosta ugotovitev je pritegnila veliko pozornosti, saj so se britanske politične stranke že dodobra zamislile nad volitvami leta 2001, ko so izmerili celo nižjo volilno udeležbo kot daljnega leta 1918. Odsotnost mladih volivcev ni omejena le na staro otoško demokracijo, saj so evroparlamentarne volitve leta 2004 pokazale, da je med evrokandidati v povprečju odločala le slaba tretjina evropskih volivcev, starih od 18 do 24 let. Po navedbah evropskih statistikov dobra tretjina pripadnikov omenjene starostne skupine ni še nikoli uporabila volilne pravice, le osem odstotkov vprašanih pa je povedalo, da se lahko prepoznajo v programu kake politične stranke.
Raziskava ameriške raziskovalne ustanove Circle (Center for Information and Research on Civic Learning and Engagement) je potrdila evropska spoznanja o zadržanosti mladih (starih 15–25 let) do tradicionalnih oblik političnega delovanja – dobrih 80 odstotkov mladih Američanov ni nikoli navezalo stika z javnim uslužbencem, poslalo pisma na časopis ali se udeležilo javnega shoda – a tudi ugotovila, da je več kot polovica mladostnikov že bojkotirala izdelek, ki so ga v težkih delovnih razmerah izdelali otroci, sodelovala pri zbiranju denarja v dobrodelne namene ali se udeležila dogodka, ki je podpiral kako »pozitivno idejo«. Podobna spoznanja in številni uspehi resničnostnih podvigov po vsem svetu so zato začeli počasi načenjati prepričanje, da je nezanimanje mladih poglavitni razlog za volilno vzdržnost, ampak je mogoče politika tista, ki mladih ne zna nagovoriti. Sklep političnih strategov je bil preprost: politika se mora mladim približati.
Prvi politični poskusi političnih »nagovorov« mladih volivcev so bili neznansko okorni – podkupovanje s pijačo na predvolilnih stojnicah, internetne igrice, stripi, v katerih nastopajo strankarski veljaki, in celo pivski podstavki z napisi »pijem, torej volim«. Nekoliko uspešnejše so bile kampanje Rock the Vote ali Choose or Lose, ki sta jih v ZDA pred predsedniškimi volitvami leta 2004 podprli glasbena televizija MTV in glasbena estrada, saj se je volitev zaradi zvezdniških spodbud udeležilo skoraj pet milijonov mladih več kot leta 2000. Na tehnološke in družbene potenciale novih medijev pri pridobivanju novih (mladih) volivcev sta resneje opozorila šele Joe Trippi, vizionarski volilni strateg ameriškega demokratskega predsedniškega kandidata Howarda Deana (svoje izkušnje je Trippi opisal v knjigi The Revolution Will Not Be Televised: Democracy, the Internet, and the Overthrow of Everything), in Oh Yeon Ho, ustanovitelj južnokorejskega spletnega časopisa Ohmynews. Iz Deana, kandidata s 432 znanimi privrženci in slabimi 100.000 dolarji v žepu, je Trippi zgolj s pomočjo interneta ustvaril presenetljivega političnega favorita, ki ga je na vrhuncu kampanje podpiralo skoraj 640.000 ljudi in je zbral več denarja kot kateri koli kandidat demokratske stranke, Ho pa je s svojim časopisom nagovoril populacijo, ki jo je ustvarila več kot 70-odstotna penetracija širokopasovnega interneta. Presenetljiva politična zagnanost mladih Korejcev na straneh Ohmynews (v približno desetih urah je stran obiskalo 720.000 Korejcev, ki so kot »državljani-novinarji« pokrivali volilno kampanjo), je na predsedniških volitvah leta 2002 medijsko zasenčila tradicionalne konservativne časopise in televizijske postaje ter odločilno pripomogla k izvolitvi reformističnega kandidata Roh Moo Hyuna.
Strategije
Podobni načini mobilizacije mladih volivcev so zanimivi, ker uspejo prepričati mlade, naj sodelujejo v igri, kjer pravila postavljajo strankarski scenaristi, in nasloviti celo tiste, ki se v obstoječih političnih modelih ne prepoznavajo. Kljub temu je zelo težko natančno določiti, kaj je v omenjenih primerih nagovorilo mlade k sodelovanju. Nagovor preko svetovnega spleta ima zagotovo pomembno vlogo, saj številne evropske (EIAA Media Consumption Study), svetovne (PEW) in slovenske (letošnja Ipromova raziskava o uporabi interneta v Sloveniji) raziskave medijskih navad ugotavljajo, da postaja za to starostno skupino svetovni splet najpomembnejši vir informacij. Spremljanje internetnih navad tudi ovrže prepričanje, da mladih politika ne zanima, dokler sami ne postanejo davkoplačevalci, iskalci zaposlitve ali prejemniki otroških dodatkov.
Obiski spletnih klepetalnic pokažejo, da se mladi uporabniki interneta nikakor ne izogibajo političnim debatam, ampak o svetu in družbi zavzeto modrujejo celo v forumih, namenjenih igram, računalniškim trikom, modi in avtomobilom – čeprav lahko obenem lahkotno zapišejo, da v zadnjem letu dni še niso prebrali časopisa ali si ogledali televizijskega dnevnika, kaj šele da bi se »zanimali za politiko«. Prav tako verjetna je domneva, da politična »vsebina« sploh ni bila bistvena in sta mlade udeležence spodbudila sama preprostost udeležbe in občutek, da lahko soodločajo že s pritiskom na tipko. V tem primeru je nad vsebino prevladal mehanizem odločanja, na kar opozarjajo tisti, ki verjamejo, da bi elektronske volitve – po internetu ali celo s pomočjo mobilnih telefonov – dvignile volilno udeležbo in resno premešale dosedanja politična razmerja, ker bi v politične enačbe, sestavljene iz tradicionalno opredeljenih volivcev, vnesla povsem nove, nepredvidljive glasove. Izida britanskega Idola in slovenskega Bara zato napovedujeta, da zmes tehnološke lahkotnosti soodločanja in občutek neposrednega vpliva na izid glasovanja ne bosta ostala le v svetu zabave, ampak bo resničnostni pristop postal pomemben del predvolilne strategije tudi v politiki.
Politik novega kova, ki bo znal izrabiti komunikacijske navade sedanjih petnajstletnikov in se bo namesto na naslovnico glasbene plošče poskusil prebiti v parlament, pa najverjetneje ne bo izšel iz gnezda tradicionalnih političnih strank. Mladost med petnajstletnimi uporabniki sodobnih telekomunikacijskih tehnologij ne pomeni več biološke kategorije, ampak pripadnost abstraktnim, geografsko in starostno neomejenim skupnostim, ki jih družijo podobni načini pridobivanja informacij, posredovanja mnenj in sklepanja poznanstev ter lahkoten odnos do tradicionalnega pojmovanja identitet – spola, starosti in narodnosti. Domneva političnih strank, da bodo mladostniki podprli mlade strankarske politike že zato, ker se bodo poistovetili z njihovo starostjo, je zmotna: mladi bodo podprli le tiste osebe ali ideje, ki se bodo uspeli dokazati v njihovih skupnostih. Če bo mladi politik po delovanju in razmišljanju posnemal tradicionalno politiko, na njihovo podporo ne more računati.
Da si mladi slovenski strankarski politiki svoje delovanje predstavljajo v zelo tradicionalnih političnih okvirih, je nazorno pokazal Robert Ilc, predsednik Mlade Slovenije: »Nenehno sprejemamo odločitve in si ustvarjamo svojo življenjsko politiko, ki je v veliki meri odvisna od strankarske politike. Mladi smo že od osnovne šole dalje vključeni v politično delovanje: začne se s predsednikovanjem razredu v osnovni šoli in dijaškim parlamentom, nadaljuje se v študijskih letih in počasi preide – čeprav to ni pogoj – v strankarsko politiko. Če hočemo doseči svoje cilje, moramo biti dejavno vključeni v politiko, saj bomo lahko le tako soodločali pri sprejemanju nalog.« Slovenski mladi politiki vidijo svojo vlogo v stranki nekako – natalitetno. Mladost naj oplaja telo politične stranke, postane njena gonilna sila in ji priskrbi delovni zagon, v zameno pa se sme ukvarjati »s politiko, ki zadeva mlade, denimo izobraževanjem in zaposlovanjem«. Mladi liberalni demokrati se, nasprotno, zavedajo, da pridne delovne roke niso edina korist mladosti v politiki, ampak je lahko mladost tudi pomembna strateška prednost, ker lahko prispeva mlade perspektivne voditelje, ki imajo politični potencial. A tudi oni verjamejo, da lahko na uspeh med mladimi volivci računajo tudi brez resnejših sprememb v strankarskem delovanju, le obliko nagovora je treba spremeniti: »Danes, v dobi sodobne tehnologije, se mladi poistovetijo z mladimi, ki nastopajo v medijih. Zato bi morala politika postati kot nekakšen šport, v katerega lahko vstopiš, ga vsak dan treniraš in že zelo mlad postaneš zvezdnik«. Mladi politični zvezdniki bi po njihovem mnenju zagotovili večjo udeležbo na volitvah in pritegnil tiste, ki v politiki niso videli pravega smisla.
Popkulturizacija politike sicer lahko prinese dodatne volilne glasove, a še vedno izzveni predvsem kot obrambni mehanizem tistih, ki niso pripravljeni na resnejše spremembe. So te znotraj političnih strank sploh mogoče? »Preveč je tradicionalnih politikov, ki so mladi le po letih,« je priznala Martina Vuk, podpredsednica Mladega foruma SD, in dodala, da se stari politiki pogosto čutijo ogrožene, zato se zelo potrudijo, da v stranki ostanejo tisti mladi ljudje, ki so vodljivi, odvisni in imajo podobna ali enaka stališča kot oni. »Zato mladi znotraj strank nimajo posebne možnosti,« je prepričan predsednik Stranke mladih Slovenije (SMS) Darko Kranjc, saj so strankarske politike toge in temeljijo na disciplini, slovenski politični podmladki pa so »premnogokrat le kopija matične stranke in zastopajo povsem enake ideje in usmeritve kot starejši kolegi«. Kranjc zato političnih podmladkov ne obtožuje le neučinkovitosti, ampak tudi škodljivosti: »Stranke si umetno ustanavljajo podmladke, ki jim rabijo zgolj kot naborniki za izvedbo določenih političnih akcij. Ker so mladi razočarani nad političnimi strankami in politiki kot figurami, prav politične stranke odbijajo mlade od opredeljevanja, kadar se vmešajo v tista področja, ki bi mlade morala zanimati.«
In vendar je tudi SMS postala predvsem stranka mladih politikov, čeprav nad sabo ni imela strankarskih botrov, ki bi jo omejevali pri izvajanju »mladega« pristopa k politiki. Zakaj ta neuspeh? Nemara zato, ker sistem strankarske politike že po svoji naravi ne dopušča praks, ki bi ga lahko zamajale? Kranjc na to vprašanje ne najde prepričljivega odgovora, prav tako ne sogovorniki in sogovornice iz političnih podmladkov, ki se še ne ukvarjajo z vprašanji, kako bi resničnostne politične prakse vplivale na prihodnost parlamentarne demokracije in kako preprečiti, da se ne bodo iz Bara učili (a)politični populisti, ki nimajo česa izgubiti. Denimo »mladi liderji, ki uradno niso politični, temveč nastopajo v vlogah vodij raznih skupin, združenj ali klubov ter želijo pridobiti politično moč skozi apolitično držo, krinko neopredeljenosti, nevtralnosti in navideznim begom pred politiko,« opozarja Martina Vuk.
Barske metode
Kljub pesimizmu mlade funkcionarke pa je mogoče zametke »političnosti«, ki barovske tehnološke metode izrablja za doseganje zelo resnih ciljev, najti tam, kjer jih le malokdo pričakuje. Ko so sredi lanskega poletja evropski parlamentarci z zgodovinsko večino zavrnili predlog direktive o računalniško izvedenih izumih, so začeli novinarji vodilnih svetovnih medijev vrteti telefonske številke ključnih igralcev v evropatentni zgodbi. Rufus Pollock, britanski zastopnik nevladnega združenja Foundation for a Free Information Infrastructure (FFII), ki je opozarjalo na nevarnosti patentne direktive, je korakal po hodnikih strasbourške izpostave evropskega parlamenta in že drugič ta dan polnil izčrpano baterijo svojega mobilnega telefona. Ko se je zahvalil nizozemskemu evroposlancu za podporo, se je zadovoljno namuznil in povedal, da bi bilo kaj takega še pred nekaj meseci povsem nepredstavljivo. »Novinarji so doslej klicali le vladne vire in patentne pravnike, kadar so pisali o varstvu intelektualne lastnine, parlamentarci pa so zvesto sledili stališčem svojih vlad,« je pojasnil Pollock in navdušeno nadaljeval: »Prostovoljci so včeraj ostali v parlamentu do dveh zjutraj, da so bila naša gradiva čisto na vrhu poslanskih map. Med njimi so bili tudi čistokrvni računalniški mozoljarji, ki jih je nedavno zanimala le zmaga v najnovejši spletni računalniški igri, zdaj pa so začeli prostovoljno prebirati na stotine strani pravnih besedil in spoznavati ustroj evropske skupnosti ter postopke, po katerih delujejo njeni organi.
Ti mladostniki, za katere je marsikdo prepričan, da so apatični in brez stika z zunanjim svetom, so se naučili sestavljati sporočila za javnost in jasno razlagati laikom, kje se skrivajo problemi patentiranja računalniškega programja.« Številni sekretarji evropskih poslancev so potrdili prizadevnost protipatentnih aktivistov in priznali, da so morali brisati na stotine elektronskih pisem, s katerimi so njihove nadrejene zasipali zaskrbljeni računalnikarji.
Vse je politično
»Nikoli si nisem mislil, da se bom moral kot programer ukvarjati s politiko,« prizna mladenič, ki ga v spletni skupnosti poznajo po vzdevku, izposojenem iz zakladnice severnjaške mitologije. »A kaj ko postajajo vse ključne teme v računalništvu politične! Avtorska in patentna zakonodaja, nadzor elektronskih komunikacij, selitev programerskega dela na vzhod, izmenjava datotek po omrežjih p2p – vse to najprej prizadene tiste, ki skrbimo za delovanje infrastrukture, ali mlajše uporabnike, ki tehnologijo uporabljajo brez predsodkov in prvi trčijo ob formalne omejitve. Čeprav se nimam za aktivista in ne želim imeti nobenega opravka s politiki, sem se dejavno zavzemal proti sprejetju evropatentne direktive, zdaj pa nasprotujem hrambi telekomunikacijskih podatkov, ki so jo v evropskem parlamentu izglasovali pod krinko boja proti terorizmu. Ker se predobro zavedam nevarnosti, ki jih prinaša,« doda.
Skupaj s tehnologijo nastajajo najrazličnejše politike. Če internetna protipatentna prizadevanja, spretne volilne kampanje in pobude proti legalnemu elektronskemu prisluškovanju še nekako odsevajo tradicionalne politične teme, tega ni mogoče trditi za druge oblike rabe tehnologij. Ko se Anja loti pisanja šolske seminarske naloge, poišče vse potrebne informacije na internetu. Pri svojem pisanju sodeluje z vrstniki, si izmenjuje posamezne odstavke ali fotografije, končano delo pa pusti na spletu, da ga lahko uporabijo drugi dijaki, zato njen način šolskega dela radikalno posega v izobraževalno politiko, založništvo, industrijo avtorskih pravic in porabo medijskih vsebin. Anjino iskanje sorodnega glasbenega okusa med spletnimi vrstniki je sovražno prizadevanjem glasbene industrije, ki še vedno stavi na tradicionalno zgraditev zvezdnikov, prodajo albumov in stadionske koncertne dogodke. Njeno menjavanje mobilnega telefona, ko zaradi tehnološke zastarelosti ne more več »normalno« komunicirati s svojimi prijatelji, pomeni močno sporočilo za ponudnike mobilnih storitev, ki se morajo hitro prilagajati njenim vse večjim zahtevam. Ker pomeni Anjina generacija največji prihodkovni potencial za telekomunikacijsko, medijsko in zabavno industrijo, bo njen potrošniški pritisk postopoma prerasel v resen politični vpliv. Zato bo morala tradicionalna politika začeti razumevati sporočila, ki jih pošiljajo resničnostni šovi, spletne skupnosti in današnji načini rabe tehnologije.