Pozabljena medijska zgodovina

Letos poleti je agencija za varstvo konkurence (AVK) izdala odločbo o prekršku, v kateri je podjetju Pro Plus in odgovornim osebam izrekla globo 4,9 milijona evrov zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu televizijskega oglaševanja.

Na agenciji so ugotovili, da je Pro Plus od 1. januarja 2003 zlorabljal tržno moč za omejevanje konkurence. Ko se je oglaševalec pozanimal za cene televizijskih oglasov, so mu predstavniki Pro Plusa poslali uraden cenik. A so se kmalu oglasili z novo ponudbo. Če pri njih porabi celoten oglaševalski proračun, mu lahko ponudijo bistveno ugodnejši oglaševalski paket, nižje cene, visok »popust za zvestobo« in oglaševanje na vseh spletnih oglasnih kanalih Pro Plusa. Vendar se je moral oglaševalec v tem primeru obvezati, da najmanj eno leto ne bo oglaševal na konkurenčnih televizijah.

Ko sem pripravljal analizo primera za portal Pod črto in se o odločbi agencije pogovarjal s sogovorniki iz medijskega, oglaševalskega in internetnega sveta, so mi vsi potrdili izsiljevalske prakse Pro Plusa, ki jih je ugotovila AVK. A sem presenečeno ugotovil, da poznajo samo posledice, ne pa tudi vzrokov sedanjega stanja. Celo nekoliko starejši kolegi so že skoraj pozabili, da sta bila nekoč Pop TV in Kanal A ločeni televiziji, ki nista imeli tako velike tržne moči. To moč sta pridobili šele po združitvi pred več kot desetimi leti.

Pop TV je v devetdesetih letih ustanovila ameriška družba CME, kanal A je bil v lasti družbe SBS. Ko sta si obe medijski podjetji razdelili evropske televizijske trge, je Slovenski del prevzel CME in leta 2000 je moral o združitvi obeh televizij odločiti urad za varstvo konkurence (UVK), ki ga je vodil Andrej Plahutnik (v lasti CME je bila tedaj še Gajba TV, ki so jo pozneje ukinili). Varuh konkurence je že tedaj vedel, da združeni televiziji močno presegata dovoljeni delež televizijskega oglaševanja, a je kljub temu dovolil združitev.

Medijski strokovnjaki, novinarji in analitiki so imeli različne poglede na odločitev UVK, a so bile razmere na medijskem trgu razmeroma dobro znane. Iz medijskih poročil in komentarjev si je bilo mogoče ustvariti kar dobro sliko o medijskih lastnikih, njihovih poslovnih interesih in političnih botrih. Zato so bili medijski in politični odločevalci kljub doslednemu neukrepanju kar dobro seznanjeni z razmerami na medijskem trgu.

Ko se danes udeležujem debat o medijskem trgu in se pogovarjam z ljudmi, ki bi morali poznati poosamosvojitveno zgodovino slovenskih medijev, nimam več takšnega občutka. Čase pred začetkom gospodarske krize in vlado Janeza Janše iz leta 2004 je prekrila zgodovinska pozaba. Kljub dejstvu, da je bila sedanja medijska krajina večinoma oblikovana že v poznih devetdesetih letih.

Takrat so se nepregledno razdeljevale radijske frekvence in regulatorsko nedotakljivi DZS je s slamnatimi osebami ter „kaseljc podjetji“ gradil medijsko-zasložniško-turistični poslovni imperij, katerega del je bil tudi časopis Dnevnik. Delo in Večer sta postala v letih 2003-2005 strateški figuri na bojnem polju pivovarske vojne, ko ju je prevzela Pivovarna Laško., in od takrat nista več imela strateškega lastnika. Trajno ideološko razdelitev medijskega prostora pa sta še bistveno prej zakoličila časopisa Slovenec in Republika, ki sta simbolizirala potrebo „desnice“ in „levice“ po lastnem ideološkem aparatu (na televizijskem trgu je bila enaka vloga namenjena sprva cerkveni televiziji TV3).

Zapuščina teh dogodkov je še danes navzoča v vseh slovenskih medijskih zgodbah – prevzemih, lastniških spremembah, ustanovitvi novih medijev ali propadu starih. Ko sem pred dvanajstimi leti na mednarodnih konferencah predstavljal prvi zemljevid medijskega lastništva, ki sva ga pripravila skupaj s profesorico Sandro Bašić Hrvatin, sem vedno odgovarjal na enako vprašanje občinstva. Poslušalce je zanimalo, koliko ljudi je po objavi najine raziskave odstopilo ali končalo na sodišču, ker sva odkrila toliko nepravilnosti in nezakonitosti. Vedno enak je bil tudi moj odgovor: niti eden.

Isti ljudje in interesne skupine zato še danes razdeljujejo oglaševalski denar, urednikujejo ali direktorujejo medijskim hišam, pišejo medijsko zakonodajo, lobirajo pri politikih in svetujejo regulatorjem. Da bi še naprej ohranili edini medijski trg, na katerem lahko ohranjajo svojo moč in politični vpliv.

(fotografija LJK)