Preganjanje neulovljivih miši

Ko je ameriška strokovnjakinja za računalniško komunikacijo Gloria Mark pred približno devetimi leti sprejela profesorsko mesto na kalifornijski univerzi, je kmalu ugotovila, da je novo delovno okolje precej drugačno od tistega, ki ga je bila vajena v svojem mirnem raziskovalnem laboratoriju. V njen elektronski poštni predal so nepretrgoma pritekala nujna pisma študentov in kolegov, zvonjenje telefona je prekinjalo govorilne ure, na mizi pa so se kopičili papirji, s katerimi jo je po večkrat na dan oskrbela fakultetna administracija. Ob koncu nekega delovnega dneva je Markova spoznala, da je ves dan poskušala delati po deset stvari hkrati, naredila pa ni skoraj ničesar.

Čeprav jo je to spoznanje najprej potrlo, je v svoji izkušnji zaslutila tudi obetavno raziskovalno priložnost. Zato se je odločila raziskati pojav nenehnih motenj na delovnem mestu in pokazati, kako vplivajo na učinkovitost in kakovost opravljenega dela. Leta 2004 je prepričala dve ameriški visokotehnološki podjetji, da so njenim študentom dovolili opazovanje zaposlenih in natančno popisovanje njihovih delovnih vsakdanjikov. Ko je Markova analizirala pridobljene rezultate, je ugotovila, da je imel zaposleni v povprečju le 11 minut časa za ukvarjanje s posameznim projektom, preden ga je prekinila nova obveznost. Te 11-minutne pozornosti so bile praviloma sestavljene iz različnih triminutnih opravil: pisanja elektronskega pisma, klikanja po spletnih straneh, odgovarjanja na telefonski klic ali urejanja podatkovnih tabel. Po vsaki motnji pa so zaposleni potrebovali približno 25 minut, preden so se spet lahko vrnili k prvotni nalogi ali se posvetili novemu opravilu.

Njena opažanja so bila v ZDA deležna precejšnje medijske pozornosti. Delodajalci so začeli naročati analize delovnih procesov ter zaposlenim omejevati dostop do svetovnega spleta in drugih komunikacijskih orodij med delovnim časom. Na svetovnem spletu so vzniknile številne spletne strani z nasveti, kako obvladati pisarniške delovne motnje in s preprostimi ukanami prihraniti delčke dragocenega časa (lifehack.org in podobne), različni avtorji in raziskovalci pa so se prerekali, ali je Markova opozorila na skrb zbujajoč ali spodbuden družbeni pojav. Britanski menedžerski pridigar Charles Leadbeater je tako v svoji knjižni uspešnici Living on Thin Air opeval organizacijske sposobnosti mladih »kreativnih delavcev«, ki da znajo delati več stvari hkrati, zato so – zaradi nenehne elektronske povezanosti – v vsakem trenutku sposobni pograbiti novo poslovno priložnost. Nekateri kritični strokovnjaki, denimo psiholog Edward Hallowell in nekdanja Microsoftova raziskovalka Linda Stone, pa so opozarjali, da človeški možgani niso prilagojeni zahtevam po delovni večopravilnosti, ampak se lahko naučijo kvečjemu hitro preklapljati med različnimi opravili, kar ustvarja občutek »kriznih razmer« in posledično zmanjšuje našo sposobnost refleksije, ustvarjalnosti in preudarnega delovanja.

Ti raziskovalci in avtorji so verjeli, da so za pojav nenehne delne pozornosti krivi predvsem zunanji (družbeni) vplivi in pritiski: stremenje po vse večji delovni učinkovitosti, strah pred uspešnimi mladimi večopravilneži in prepričanje, da je nenehna elektronska navzočnost ključna za uspeh v službenem in zasebnem življenju. Zato so tudi rešitev problema iskali predvsem v izboljšanju teh zunanjih okoliščin: prijaznejših delovnih okoljih, ozaveščanju uporabnikov, manj agresivnem oglaševanju komunikacijskih naprav in zahtevah po zaščiti psihološko ranljive mladine. Ameriška novinarka Emily Yoffe pa je v ugledni spletni reviji Slate nedavno povzela nekatere novejše raziskave, ki kažejo, da kratka sporočila sms, elektronska pošta, brkljanje po svetovnem spletu, družabna omrežja (Facebook, Twitter …) in druga komunikacijska orodja ne povzročajo le družbene (psihološke) odvisnosti, ki bi jo bilo morda mogoče omiljevati z »zunanjimi« ukrepi, ampak tudi izrabljajo eno temeljnih »notranjih« potreb, značilnih za človeško vrsto, skoraj enako mogočno kot potrebo po hrani, spanju in spolnosti – potrebo po iskanju.

Neskončne iskalniške možnosti, ki jih ponuja svetovni splet, so idealne za vzbujanje in vzdrževanje »iskalniškega stanja«, ki je za ljudi in številne druge sesalce izjemno mamljivo, saj se v njem počutijo motivirane, usmerjene h konkretnim ciljem, osmišljene in prijetno vzburjene, je zapisala Yoffejeva. Iskanje po spletu in elektronsko komuniciranje namreč spodbuja izločanje živčnega prenašalca dopamina, ki ima pomembno vlogo pri psiholoških mehanizmih motiviranja in nagrajevanja, hkrati pa domnevno uravnava tudi naš notranji občutek za čas. V praksi to pomeni, da sprožajo elektronska komunikacijska orodja podobne telesne (dopaminske) odzive kot nekatera močna poživljajoča mamila (kokain in amfetamini), zaradi česar lahko povzroča telesno odvisnost, ki jo lahko potolaži le vedno močnejši odmerek iskalniškega stanja. Poleg tega zaradi »dopaminskega« minevanja časa niti ne opazimo, da se je začetno iskanje določene informacije na svetovnem spletu nevede podaljšalo v nekajurno deskanje, branje osebnih profilov na družabnih spletiščih in izmenjavanje elektronskih sporočil.

Tako iskalniško izločanje dopamina ne povzroča le zasvojenosti in nesmotrne porabe časa, ampak ima lahko tudi druge negativne posledice na naše delovanje, saj nanj evolucijsko nismo prilagojeni, je prepričan profesor psihologije na Univerzi v Michiganu Kent Berridge. V možganih imamo namreč razvita dva ločena sistema, ki uravnavata mehanizme motiviranja in nagrajevanja: mehanizem »hotenja« in mehanizem »maranja«. Sistema se med sabo dopolnjujeta, saj nas »hotenje« motivira, da se potrudimo za stvari, ki jih »maramo«, saj nam te pomagajo do občutka ugodja, je pojasnil Berridge. Da pa bi izboljšala naše preživetvene možnosti, je evolucija poskrbela, da je mehanizem hotenja, ob katerim se izloča dopamin, precej močnejši od mehanizma ugodja, saj se moramo po vsakem (pomirjujočem) ugodju prej ali slej motivirati za nova opravila. Če tega ne bi storili, bi bilo naše življenje morda bolj srečno, a tudi zelo kratko, se je pošalil Berridge.

Ta naša evolucijska prilagoditev je bila smiselna, dokler je bilo mogoče med uživanjem pridobljene nagrade (občutenjem ugodja) vsaj začasno izključiti dopaminsko iskalniško stanje, saj smo lahko le na ta način zaključili določeno opravilo in se pripravili na novega. Ker pa današnja elektronska komunikacijska orodja omogočajo neomejeno vzdrževanje iskalniškega stanja, lahko dopaminski mehanizem hotenja v celoti prevlada nad mehanizmoma maranja in ugodja. Zato ne zmoremo več zaključiti konkretnega opravila, ampak se zapletemo v neskončen cikel nesmiselnih dejavnosti, s katerimi zgolj vzdržujemo naše evforično iskalništvo. Ugodja pa sploh nismo več sposobni občutiti – kaj šele doseči zadanega cilja.

Značilnosti novodobnega človeškega elektronskega iskalništva zato zelo nazorno opisuje poskus, ki ga je opisala ameriška raziskovalka živalskega obnašanja Temple Grandin. Ko so dve domači mački zaprli v sobo in ju dražili z laserskim žarkom, sta do onemoglosti preganjali neulovljivo rdečo točko po sobi, čeprav nista imeli od tega početja nobene koristi. Grandinova je zapisala, da je neulovljiva svetlobna točka spodbujala neprekinjeno izločanje dopamina, zaradi česar sta mački »pozabili«, da je bil njun prvotni namen ujeti svetlobno »miš«, ne pa jo dolge ure preganjati v krogih. Ker se mački nista zmogli iztrgati iskalniškemu stanju, v katero ju je zapeljala svetlobna miška, pa sta zanemarili svoje resnične potrebe. Zato sta prepustili vedenju, ki bi bilo zanju v drugačnih, bolj življenjskih okoliščinah najverjetneje pogubno.

Ugotovitev, da postajajo današnji uporabniki komunikacijskih tehnologij vse bolj podobni mačkam, ki po svetovnem spletu neutrudno preganjajo begajoče informacijske miške ter pri tem izgubljajo občutek za svoje resnične želje in potrebe, znova pokaže, da nas lahko naša »narava« ob nepremišljeni uporabi tehnoloških orodij zelo resno ogroža. Hkrati pa tudi nakazuje, katero dobičkonosno ranljivost človeške živali bodo poskušali v prihodnosti izrabljati marketinški strokovnjaki velikih telekomunikacijskih, tehnoloških, medijskih in trgovskih podjetij. Dopaminsko obnašanje človeških spletnih iskalcev je – v nasprotju z mačjim tekanjem po zaprti sobi – namreč mogoče pretvoriti v milijardne oglaševalske in storitvene prihodke.

Zato bodo prihodnje komunikacijske tehnologije in storitve preganjanje informacijskih mišk kvečjemu – spodbujale.

(Sobotna priloga Dela, 29. avgust 2009)