Prehod z analognega na digitalno

Leto 2010 se bo počasi iztekalo in voditelji televizijskega silvestrskega programa bodo začeli pripravljati šampanjce, da bodo skupaj z gledalci nazdravili novemu letu 2011. Ko bodo odšteli zadnje sekunde in bodo kazalci pokazali polnoč, se bo z marsikaterega televizijskega zaslona namesto Alfija Nipiča in njegovega Silvestrskega poljuba videlo le – sneženje in zaslišalo le – šumenje.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,3. oktober 2009

Evropski poljub in silvestrski sneg

Analogni televizijski sprejemniki, ki program sprejemajo prek strešne ali sobne antene, bodo ostali brez televizijskega signala, saj bo država izključila analogne televizijske oddajnike in prešla na digitalno oddajanje.

Podobno neprijetno presenečenje so v zadnjih letih doživeli številni prebivalci držav, ki so že začele izvajati prehod z analognega na digitalno radiodifuzno oddajanje (digitalni prehod), denimo Velike Britanije, Italije, Avstrije, Finske in ZDA. Izkazalo se je, da še tako dovršene, desetine milijonov evrov vredne oglaševalske kampanje ne zmorejo prepričati vseh prebivalcev, naj si pravočasno kupijo ustrezne digitalne sprejemnike. Pomagali niso niti informativne spletne strani in oglasni plakati, sodelovanje lokalnih oblasti, podpora radiodifuzne industrije in medijev ter pripravljenost prodajalcev zabavne elektronike, da v svojih trgovinah na vidnih mestih oglašujejo digitalni prehod, razdeljujejo informativne zloženke in kupcem svetujejo pri nakupu ustrezne opreme. Poznejše analize so razkrile, da so njihova sporočila zgrešila veliko večino starejšega prebivalstva, pa tudi tiste, ki zaradi obljubljenih novih digitalnih programov niso imeli namena spreminjati dolgoletnih gledalskih navad.

Slovenija se je pri izvajanju digitalnega prehoda odločila za nekoliko drugačen pristop. Čeprav je do napovedanega izklopa analognih oddajnikov le dobro leto dni, ni država izvedla še nobene medijske kampanje, s katero bi pripravila prebivalce na digitalni prehod. Prav tako ni opozorila približno 200.000 slovenskih gospodinjstev, ki televizijski signal sprejemajo prek radiodifuzne oddajniške mreže, da si morajo pravočasno kupiti ustrezno opremo, če nočejo ostati brez televizijskega programa (uporabnikov kabelske, satelitske in internetne televizije prehod načeloma ne bo prizadel). Prodajalci zabavne elektronike na policah praktično nimajo ustreznih digitalnih odkodirnikov (set-top boxov), potrebnih za sprejem digitalnega signala. Novi televizorji niso označeni z nalepkami, ki bi zagotavljale, da podpirajo tehnične standarde, ki jih bo zahteval digitalni prehod (dvb-t, mpeg-4 …). V zraku skoraj ni digitalnih televizijskih programov, ki bi upravičevali pravočasen nakup sprejemnikov, pristojnosti za izvedbo digitalnega prehoda pa se z ministrstva za gospodarstvo selijo na ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, kjer se s problematiko prehoda še seznanjajo.

Boljša kakovost slike, več televizijskih programov?

Opisane zadrege so zelo poučne, saj ne kažejo le odnosa slovenske države do tehnološke in medijske politike ter (ne)učinkovitosti pristojnih ministrstev, ampak opozarjajo tudi na nevarnosti tehnokratskega uvajanja tehnoloških politik, ki ga med organi EU pooseblja evropska komisija.

Prehod z digitalne na analogno radiodifuzijo, ki ga morajo članice EU izvesti najpozneje do konca leta 2015, je namreč eden najpomembnejših tehnoloških projektov evropske komisije v zadnjih nekaj letih. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče komisija evropskim televizijskim porabnikom omogočiti boljši televizijski sprejem, izboljšano sliko in zvok, več televizijskih programov in dodatno informacijsko ponudbo (elektronske programske vodnike in druge interaktivne storitve). Hkrati bo imel digitalni prehod po zagotovilih komisije pozitivne učinke tudi na gospodarstvo, saj naj bi digitalna tehnologija spodbudila prodajo novih elektronskih naprav, pocenila oddajanje in sprostila analogne frekvence, ki jih bodo lahko uporabili telekomunikacijski ponudniki in na njih razvijali nove storitve, med drugim brezžični širokopasovni internet.

Te »uradne« razloge pa je treba brati med vrsticami, saj na evropskem direktoratu za informacijsko družbo in medije, ki ga vodi komisarka Viviane Reding, ne razmišljajo predvsem o boljši televizijski sliki in novih programih, s katerimi bodo razveselili evropske televizijske gledalce. Strateški cilji komisije so drugačni: poskrbeti za vzpostavitev enotnega evropskega notranjega trga izdelkov in storitev ter uresničevati lizbonske cilje, po katerih naj bi EU do leta 2010 postala »najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu«. Za doseganje teh ciljev pa je treba po mnenju komisarke Redingove spodbujati predvsem razvoj mobilnih komunikacij in »informacijske ekonomije«, ki ga med drugim hromi tudi pomanjkanje kakovostnih frekvenc, saj jih trenutno zaseda »stara« radiodifuzna panoga.
Vprašanje je bilo le, kako prepričati članice, naj v imenu skupne evropske blaginje – in predvsem interesov telekomunikacijske industrije – podprejo digitalni prehod ter sprostijo dragocene frekvence. Večje evropske države z močno telekomunikacijsko in medijsko industrijo (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija …) niso potrebovale veliko prepričevanja, saj so imele za prehod zelo konkretne gospodarske in politične motive. Operaterji mobilne telefonije so zamisel o digitalnem prehodu takoj podprli, saj so si že dolgo prizadevali (lobirali) za sprostitev »analognih« frekvenc, ker jih potrebujejo za razvoj širokopasovnih storitev. Velika medijska podjetja so računala, da jim bo digitalizacija kljub začetnim naložbam znižala stroške oddajanja, omogočila pridobivanje boljših frekvenc in jim olajšala nadnacionalno širitev. Področna ministrstva pa so ugotovila, da bodo lahko države z dražbami sproščenih frekvenc najverjetneje iztržile precej milijonov evrov.

Zapletlo pa se je v državah, ki v prehodu niso prepoznale (ali imele) lastnih strateških interesov, ampak so jim za prepričevanje vpletenih strani ostali le uradni evrokomisarski argumenti: boljša slika, več programov in spodbujanje gospodarske rasti. Argumenti, v katere ni skoraj nihče iskreno verjel.

Neusklajeno izvajanje prehoda

Občutek, da država ne ve, kaj hoče z digitalnim prehodom v resnici doseči – razen tega, da pač mora izpolniti nekaj, kar ji je naložila EU –, je bil zato v Sloveniji zadnjih nekaj let izjemno močan.

Ko bi morala Slovenija do konca februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s sproščenimi frekvencami in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Strategija, ki jo je vlada sprejela februarja 2006, je precej površno povzela nekatera okvirna evropriporočila in ni upoštevala slovenskih posebnosti – majhnosti medijskega trga, pomanjkljive zakonodaje in socialnih dejavnikov. Zakon o digitalni radiodifuziji, ki ga je jeseni 2007 pripravil direktorat za elektronske komunikacije na ministrstvu za gospodarstvo, je določil predvsem tehnične in časovne podrobnosti prehoda, zakon o RTVS iz leta 2005 pa je digitalno radiodifuzijo zgolj omenil kot eno izmed novih tehnologij, ki jih je dolžna uvajati nacionalka. Na agenciji za pošto in elektronske komunikacije (Apek) so se ubadali z urejanjem frekvenčnega spektra in javnimi razpisi za gradnjo oddajniške mreže ter pridobitev dovoljenj za digitalno oddajanje. Kulturno ministrstvo, ki je v Sloveniji odgovorno za pripravo in izvajanje medijske politike, pa se z vprašanjem digitalnega prehoda skoraj ni ukvarjalo.

Odsotnost jasne in usklajene strategije digitalnega prehoda je začela kmalu povzročati tudi druge zaplete. Napovedanega testiranja opreme ni bilo, prav tako ne obljubljene oglasne kampanje, saj je njeno izvedbo domnevno prekinila pripojitev direktorata za elektronske komunikacije novemu direktoratu za informacijsko družbo. Komercialni izdajatelji televizijskih programov so ugotovili, da je gostovanje na oddajnikih RTVS – ki do gradnje drugega multipleksa edini prenašajo digitalne radiodifuzne signale – zanje predrago. Zato je digitalno oddajanje lani najprej prekinila TV3, nato se je aprila letos umaknil še Pro Plus in prenehal digitalno oddajati svoje televizijske programe (Pop TV, Kanal A in TV Piko). S tem umikom so poskusili prisiliti državo, naj jim subvencionira stroške digitalnega oddajanja in skrajša prehodno obdobje, med katerim bi morali hkrati oddajati v analogni in digitalni tehniki. Vendar so s prekinitvijo digitalnega oddajanja le dodatno preložili digitalni prehod, saj so zmanjšali interes gledalcev za nakup digitalnih sprejemnikov in posredno – zaradi nepodpisa operaterskih pogodb med (preračunljivim) čakanjem na odzive države – zavrli gradnjo drugega (komercialnega) multipleksa, ki bi ga moral operater omrežja, norveški Norkring, zagnati že v začetku septembra.

Verjetnost, da bo Sloveniji uspelo izvesti digitalni prehod do konca leta 2010, kar optimistično predvideva zakon o digitalni radiodifuziji, je zato vse manjša. V dobrem letu dni je skoraj nemogoče nadomestiti vse izgubljene mesece in hkrati še temeljito prenoviti strategijo prehoda, uskladiti delovanje državnih ustanov, zagotoviti ustrezno pokritost z digitalnim signalom, poskrbeti za ponudbo televizijskih programov, ozavestiti potrošnike, usposobiti prodajalce domače elektronike in urediti subvencioniranje nakupa digitalnih odkodirnikov socialno šibkejšim državljanom. Ne glede na zagotovila direktorata za informacijsko družbo, da bo digitalni prehod ena izmed njihovih letošnjih najpomembnejših nalog.

Kdo bo imel koristi od sproščenih frekvenc

Vendar pa morebitna preložitev digitalnega prehoda in težave, ki jih bodo zaradi izklopa analogne televizije doživeli nekateri televizijski gledalci, niso največji problem, ki lahko nastane zaradi slovenskega načina uvajanja digitalne radiodifuzije. Precej pomembnejše vprašanje je, ali država sploh ve, kaj početi z obljubljeno »digitalno dividendo« – sproščenimi frekvencami, zaradi katerih se je evropska komisija odločila za digitalni prehod.

Doslej objavljena priporočila komisije ji pri tem ne morejo pomagati, saj komisija verjame, da bodo za interese evropskih državljanov poskrbeli kar tehnološki in ekonomski dejavniki, ki bodo sledili digitalnemu prehodu. Operaterji mobilne telefonije – tudi slovenski – tako že priznavajo, da je radiofrekvenčni spekter, ki se bo sprostil zaradi digitalne dividende, zanje zelo vabljiv, saj omogoča razvoj mobilnih komunikacij z nadgradnjo LTE, ki ponuja hitrosti prenosa podatkov do približno 100 Mbit/s, kar je dovolj tudi za prenos mobilne televizije. Ta tehnološki preskok bo po pričakovanjih komisije spodbudil razmah novih medijskih vsebin in storitev, ki bi jih ustvarjali manjše produkcijske hiše in neodvisni ustvarjalci, na katerih bo temeljila prihodnja evropska »kreativna« in informacijska industrija. Poleg tega komisija pričakuje, da bo brezžični širokopasovni internet, kakršnega obljublja LTE, dosegel tudi tiste prebivalce, ki ne morejo računati na kabelske ali optične priključke, zato bi digitalna dividenda precej pripomogla k informatizaciji evropskega podeželja in izboljšala konkurenčnost njegovih prebivalcev. Digitalno oddajanje pa bo prineslo tudi večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, saj omogoča boljšo izrabo frekvenčnega spektra.

Evrokomisarska vera v moč prostega trga in tehnološkega napredka pa ima tudi precej slepih peg. Evropski pobudniki digitalnega prehoda doslej niso predstavili nikakršne varovalke, ki bi preprečevala postopno zaračunavanje televizijskih vsebin, ki jih gledalci danes prejemajo brezplačno oziroma so jih že plačali s televizijskim prispevkom. Javne radiotelevizije, ki morajo financirati precejšen del digitalnega prehoda, bodo zaradi dodatnih finančnih bremen v prihodnosti še občutljivejše na pritiske vlad, ki odločajo o njihovem financiranju. Pričakovanje, da lahko več digitalnih kanalov (programov) samo po sebi prinese večjo konkurenco na radiodifuznem trgu in tako večjo raznolikost vsebin in medijski pluralizem, se ni uresničilo niti na svetovnem spletu, kjer so vstopni stroški bistveno nižji kot na področju radiodifuzije. Razdeljevanje sproščenih frekvenc po tržnih načelih pa je najboljše zagotovilo, da se razmerja moči na medijskem in telekomunikacijskem trgu tudi v prihodnosti ne bodo spremenila, saj si bodo lahko nakupe frekvenc privoščila samo največja medijska in telekomunikacijska podjetja.

Sproščene analogne frekvence zato ponujajo državi enkratno priložnost, da premisli dosedanjo medijsko in telekomunikacijsko (ne)politiko, nameni del radijskega spektra nekomercialni uporabi, spodbuja nastanek novih medijskih ponudnikov in vsebin ter pri izrabljanju digitalne dividende upošteva tudi interese državljanov. Hkrati pa dosedanje izkušnje s slovenskim izvajanjem digitalnega prehoda napovedujejo, da se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo.