Primerjalno: popotni žepniki

Žepni popotni fotoaparati so postali ena najuspešnejših fotografskih družin, ki so jih zadnja leta predstavili proizvajalci. Majhnemu ohišju so dodali objektiv z zelo velikim razponom goriščnic, od močnega širokokotnika do dolgega teleobjektiva, omilili tresljaje z umirjevalnikom slike, mu dodali satelitski sprejemnik gps in omogočili snemanje videoposnetkov visoke razločljivosti (HD). Kupcem so obljubili napravo, ki bo na potovanju nadomestila za celo torbo fotografske opreme in poskrbela za dobre posnetke v skoraj vseh svetlobnih razmerah. Najnovejša generacija žepnih popotnikov to obljubo že večinoma izpolni.

Začetne generacije popotnih »žepnikov« so bile na papirju precej obetavnejše kot v praksi, saj jih je pestilo kar nekaj težav. Pri izdelavi objektivov z velikim razponom goriščnic so morali izdelovalci izbrati veliko kompromisnih rešitev – naj bo slika ostrejša pri širokih kotih ali je bolj pomembna ostrina pri teleobjektivu? – in žrtvovati precej svetlobne moči. Majhno ohišje je bilo zelo občutljivo na tresljaje, zato so bili posnetki pri daljših goriščnicah pogosto streseni – kljub sistemom za umirjanje slike. Pomagalo ni niti višanje občutljivosti, saj so majhna svetlobna tipala že pri nastavitvah nad isom 400 zajemala zelo »šumeče« posnetke, ki so bili uporabni kvečjemu za objavo v spletnih albumih. Vse omenjene pomanjkljivosti spremljajo tudi najnovejše modele, vendar jih rešujejo precej bolje od predhodnikov.

Za tokratni preizkus smo izbrali štiri fotoaparate, ki se po tehničnih lastnostih – objektivu, številu megapik in ceni – sicer nekoliko razlikujejo, vendar jih je mogoče uvrstiti med žepne popotnike. Canon sx230, nikon s9100, panasonic tz20 in sony hx9v družijo podobna ohišja, zelo »dolgi« 14- do 16-kratni objektivi, ki sežejo od 24 mm (pri sonyju in panasonicu) do približno 400 mm, nova tipala cmos (mos pri panasonicu), sprejemniki gps in snemanje videoposnetkov HD. Manjkajo pa jim ročne nastavitve in zajem v zapisu raw, ki jih njihovi proizvajalci hranijo za dvakrat dražje zahtevne žepne sorodnike.

Širše, daljše …

Objektivi s 16-kratno goriščno razdaljo so za kupce zelo vabljivi, saj je primerjava slikovnih izrezov pri najširši in najdaljši nastavitvi zelo dober prodajni argument.

Posnetki Ljubljane kažejo, da je že 28 mm pri canonu in nikonu dovolj širok kot za panoramske posnetke in skupinsko fotografiranje v zaprtih prostorih. Skoraj 400-milimetrski teleobjektiv (pri nikonu celo 450 mm) pa tako »približa« ljubljanski grad, da je mogoče na fotografiji pogledati na grajsko uro in prešteti ljudi, ki stojijo na vrhu stolpa. Proizvajalci so objektive optimizirali za široke kote, kar je razumljivo, saj velika večina vseh popotnih posnetkov nastane na širokih goriščnicah (dolgi teleobjektivi so v praksi precej manj uporabni, kot se zdi pred nakupom). Vendar smo bili zadovoljni tudi s kakovostjo teleposnetkov, saj popačenja pri skrajnih goriščnicah niso bila zelo moteča. Iz povprečja je nekoliko izstopal samo Nikonov fotoaparat, ki je imel pri telenastavitvi precej mehkejšo risbo od tekmecev.

V šibkejši svetlobi postanejo omejitve dolgih objektivov očitnejše, saj jim svetlobna moč zelo hitro upada. Vsi proizvajalci so razvili zmogljive sisteme za umirjanje slike, kar vidimo zlasti, kadar poskušamo fotografirati z izključenimi umirjevalniki, kajti število stresenih posnetkov se izjemno poveča – že pri krajših srednjih goriščnih razdaljah, saj so manjša ohišja zelo občutljiva za tresljaje. Vendar imajo tudi umirjevalniki omejitve, zato začnejo med »zumanjem« vsi izbrani fotoaparati zelo hitro dvigati občutljivost in tako ohranjati krajše osvetlitvene čase.

Kaj to pomeni za kakovost posnetkov?

Vse boljša kakovost

Na preizkusu nas je najbolj prijetno presenetil velik napredek, ki so ga proizvajalci naredili pri obvladovanju šuma. Menjava tipal ccd z novejšimi (c)mos je bila zelo smiselna, saj boljša tipala skupaj z umirjevalniki slike precej dobro odpravijo glavne pomanjkljivosti svetlobno šibkih objektivov – potrebo po daljših osvetlitvenih časih. Vsi preizkušeni fotoaparati so zajeli zelo zadovoljive posnetke do iso 800, kar so doslej omogočali samo najdražji žepni fotoaparati, kakršni so canon g12, panasonic lx5 ali nikon p7000, ki smo jih preizkusili letos pozimi.

Najboljšo kakovost posnetkov je pokazal Canonov fotoaparat, ki je bil do isa 1600 popolnoma izenačen s precej dražjima sorodnikoma g12 in s95 – verjetno tudi zaradi tipala, ki so mu inženirji namenili »samo« dvanajst megapik. Zelo spodobne rezultate smo dosegli tudi s sonyjem – kljub temu da so njegovi snovalci znova podlegli tekmi za megapike in ga opremili z nekoliko pretiranim, 16-megatočkovnih tipalom (uporabili pa so agresivnejše filtre za odpravljanje šuma, kar kažejo zabrisane podrobnosti pri visokih nastavitvah iso). Razočaral nas je le Panasonic, ki ima s šumom težave v vsej svoji fotografski ponudbi, tudi pri zahtevnejših brezzrcalnih fotoaparatih, zato so njegovi posnetki že pri isu 800 komaj uporabni. Prav tako smo imeli nenavadne težave z Nikonovim fotoaparatom, ki je celo v običajnih svetlobnih razmerah napačno nastavljal barvno temperaturo, nagajalo pa nam je še ostrenje.

Lov na ostrino je pri snemanju videa begal tudi sonyja, saj so posnetki med spreminjanjem goriščnice vedno postali neostri in je trajalo nekaj sekund, preden je spet ujel svoj motiv – tudi če se razdalja med snemanjem ni spremenila. Pri snemanju videa je bil najokornejši nikon, najbolj zanesljiv pa panasonic: njegov zaslon, občutljiv na dotik, je omogočal hitro prilagajanje ostrenja na pravi motiv (za izostritev je zadoščal samo kratek dotik izbranega objekta). Dobro se je obnesel tudi canon, ki sicer ni bil opremljen za večje videopresežke, a so vse funkcije delovale brez težav: solidno umirjanje slike, hitro ostrenje in spodobna kakovost posnetka.

Solidni popotni spremljevalci

Čeprav med preizkušenimi modeli ni »slabega« fotoaparata, imajo vsi tudi nekatere pomanjkljivosti, ki so lahko za uporabnike bolj ali manj moteče. Sony hx9v je med vsemi najbolj napreden in najbolje opremljen – na nedavnih spletnih preizkusih je po kakovosti videoposnetkov presegel celo nekatere fotoaparate dslr – vendar ima najbolj »nefotografske« izbirnike. Panasonic tz20 je kot eden prvih ponudnikov žepnih popotnikov (serije tz) še nekoliko nadgradil zelo uporabne predhodnike, a ima težave s šumom pri visokih nastavitvah iso in je tudi najdražji. Canon sx230 ponuja dobro razmerje med ceno in kakovostjo, toda njegovo ohišje je zaradi majhnosti najbolj »tresavo«, prav tako je zelo moteča bliskavica, ki pri vsakem vklopu prileze iz ohišja in je ni mogoče izključiti – tudi če je ne potrebujemo. Po pomanjkljivostih še najbolj izstopa nikon s9100, ki je bil po skoraj vseh merilih najslabši fotoaparat na preizkusu (samo panasonic ima slabši šum), je pa najcenejši.

Vsi preizkušeni fotoaparati so pokazali, da se je razlika med popotnimi in zmogljivimi žepnimi modeli v zadnjem letu dni zelo zmanjšala. Žepni popotniki so postali zaradi vgrajenih novih tehnologij precej boljši od preprostejših družinskih fotoaparatov, hkrati so pokazali, da je z njimi mogoče brez večjih težav fotografirati tudi v slabših svetlobnih razmerah. Zato jih lahko brez večjih pomislekov priporočimo skoraj vsem fotografom – razen tistim, ki nujno potrebujejo svetlobno močnejši objektiv ali podporo zapisu raw. Razlika v kakovosti je namreč postala precej manjša od cenovne.