Prerokovanje iz preteklosti
Eden največjih ameriških rokerjev zadnjega stoletja Bruce Springsteen je v svoji lanski avtobiografiji (Učila, 2017, prevedel Simon Demšar) zapisal, da je v srednji šoli najbolj sovražil zgodovino. Preteklost ga ni niti najmanj zanimala – kljub trudu profesorice, da bi jim približala ta predmet. Zanjo se je začel zanimati šele pozneje, ko je med opisovanjem ameriškega delavskega vsakdanjika ugotovil, da v resnici sploh ne razume sveta, v katerem živi.
Zakaj je življenje ameriškega delavca tako trdo? Zakaj je bil njegov oče kljub nenehnemu iskanju službe velik del življenja brezposeln, reven in nesrečen? Zakaj so številni poslušalci sovražili temnopoltega člana njegove spremljevalne skupine Clarencea Clemonsa? Zakaj so pripadniki njegovega družbenega razreda volili konservativne politike, ki so še poslabšali njihove življenjske možnosti? Veliko odgovorov je našel v biografiji Woodieja Guthrieja, ki je s pesmimi opisoval življenje v Ameriki po velikem gospodarskem zlomu na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. In se naučil, da je treba za razumevanje sedanjosti najprej poznati preteklost.
Zgodovinsko obdobje, ki je Springsteenu pomagalo razumeti življenje ameriškega delavca v drugi polovici dvajsetega stoletja, je zelo koristno tudi za spoznavanje današnjega sveta. Huda gospodarska kriza je v samo nekaj letih ustvarila razmere, ki so jih najbolje izrabili populistični demagogi. Gospodarske, politične in verske elite so zaradi strahu pred revolucijo podprle prihodnje fašistične in nacistične diktatorje, ki so obljubljali red, vrednote in blaginjo. Državljanske svoboščine in človekove pravice so se umikale krizni zakonodaji in iskanju sovražnikov. Sledila je velika vojna in milijonske žrtve taborišč: koncentracijskih, kazenskih in političnih.
Bi bilo mogoče preprečiti takšen razplet? Morda, če bi dovolj ljudi opazilo opozorilne znake, ki so jih opisovali nekateri umetniki in intelektualci med kratkim predahom med obema vojnama: nacionalizem, zavračanje beguncev in politični populizem. Najbolj očiten je razmah fašizma, pred katerim so med drugim svarili Walter Benjamin, Stefan Zweig, Erich Maria Remarque, George Orwell in fotograf Robert Capa (ta teden so v Cankarjevem domu odprli razstavo njegovih fotografij). Ta nevarna totalitarna ideologija je povezala na tisoče prostovoljcev z vsega sveta, ki so se ji z orožjem uprli v španski državljanski vojni. Čeprav so številni umrli ali so jih pozneje v domovini preganjali zaradi domnevnega sodelovanja s komunisti.
Avtoritarnih političnih voditeljev ni omogočila množična ljudska podpora, temveč množična pasivnost. Njihovi nastopi so se sprva zdeli nori, pretirani, celo komični, dokler niso prevzeli najbolj pomembnih javnih funkcij in spremenili družbe po lastnih idealih. Pridobili so možnost spreminjanja zakonov, zapiranja in pobijanja nasprotnikov, sklepanja mednarodnih zavezništev ali napovedi vojne. Z množično propagando so ustvarjali vzporedno resničnost ter zabrisali meje med lažjo in resnico. Na začetku tridesetih let bi jih lahko ustavili že z odločnimi protesti, prepovedjo javnega širjenja sovraštva in izvolitvijo zmernejših politikov. Čez samo nekaj let pa se je zdel boj proti njihovi strahovladi popolnoma nemogoč.
Zgodovina se nikoli ne ponavlja dobesedno in sedanji svet je še precej oddaljen od Evrope med obema vojnama. Toda vse bolj avtoritarni voditelji v Turčiji, na Madžarskem, Poljskem, v ZDA, Rusiji in številnih drugih državah po svetu postajajo vse bolj podobni zgodovinskim predhodnikom. Tudi njihova moč temelji predvsem na množični pasivnosti, zaradi katere njihove politike ne znamo poimenovati s pravim imenom, kar so nekoč storili španski borci. Tudi zato, ker je zgodovina za večino ostala le dolgočasen in pogosto osovražen predmet, ki so ga pustili v srednji šoli. In ne dragoceno orodje za razumevanje sedanjosti, ki ga je med pisanjem poznejših glasbenih uspešnic uporabil ameriški glasbenik.
(Nedelo, 9. april 2017, fotografija Robert Capa)