Prevzem Reutersa in Wall Street Journala
Raziskovalci, ki popisujejo globalno medijsko pokrajino, bodo morali do konca leta precej osvežiti svoje zemljevide medijskega lastništva. Velikim novomedijskim prevzemom – denimo Googlovemu nakupu videoportala Youtube in prevzemom nekaterih spletnih družabnih spletišč (Myspace) – sta se v zadnjih dveh tednih pridružili še dve prelomni napovedi. Kanadsko založniško podjetje Thomson je pripravljeno kupiti največjo svetovno tiskovno agencijo Reuters za skoraj 13 milijard evrov, znani medijski mogotec Rupert Murdoch pa je napovedal 3,7 milijarde evrov vreden prevzem uglednega poslovnega dnevnika Wall Street Journal (WSJ).
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 19. maj 2007, fotografija Neon Tommy/FlickrCC
Spremenjeni zemljevid medijskega lastništva
Prevzema Reutersa in WSJ sta v svetovnem tisku obudila spomine na konec prejšnjega stoletja, ko so se zgodila prva združevanja velikih medijskih družb v nadnacionalna megapodjetja. Ameriško podjetje Time Warner (ki je nastalo iz časopisnega založnika Time in studiev Warner) se je združilo z internetnim ponudnikom AOL, francoski konglomerat Vivendi je kupil Universalove filmske studie in založbo Seagram, številni neodvisni založniki so postali del velikih medijskih skupin (Bertelsmanna, Viacoma …). Posledice teh povezovanj so bile obsežne. Peščica medijskih lastnikov je okrepila svoj vpliv na večino najpomembnejših novičarskih virov, novinarji pa so ugotovili, da pri delu vse pogosteje trčijo ob razvejane poslovne in politične interese svojih lastnikov. Hkrati so vodstva novonastalih medijskih orjakov naletela na nepričakovane organizacijske težave, saj med posameznimi dejavnostmi niso znali poiskati obljubljenih sinergij. Ker združena podjetja niso prinesla znižanja stroškov, učinkovitejšega trženja skupnih medijskih vsebin in povečanja vrednosti delnice, so se poslovili nekateri karizmatični predsedniki uprav (Messier, Eisner), njihovi nasledniki pa so morali prodati del svoje lastnine, če so se hoteli izkopati iz poslovnih težav.
Donosen trg informacij
Kljub odmevnim polomom Vivendija in AOL Time Warnerja se retorika današnjih medijskih prevzemnikov ni spremenila. Oba kupca zagotavljata, da imata pri nakupu zgolj poslovne interese, saj je trg poslovnih informacij zelo donosen. Predstavniki Thomsona obljubljajo, da bo podjetje Thomson-Reuters v prvih treh letih poslovanja prihranilo vsaj 370 milijonov evrov, združevanje Reutersovega poročevalstva in Thomsonovih strokovnih podatkovnih zbirk (pravo, davki, znanost) pa jim bo prineslo številne konkurenčne prednosti in povečanje tržnega deleža. Še bolj zapeljivo zvenijo besede Ruperta Murdocha, prvega moža medijskega velikana News Corporation, ki želi znanje in ugled WSJ uporabiti za pripravo novega poslovnega televizijskega kanala Fox Business Channel. Murdoch je članom družine Bancroft (lastnikom WSJ) obljubil, da bo izboljšal poslovanje časopisa, ga finančno okrepil, veliko vlagal v kakovostno novinarstvo in ga razširil na obetavne trge Indije in Kitajske – česar samostojni WSJ ne bi mogel doseči. Hkrati jim je ponudil zelo mamljivo prevzemno ponudbo, saj je kar za 67 odstotkov presegel trenutno borzno vrednost podjetja Dow Jones (katerega del je tudi WSJ). Družina je njegovo ponudbo za zdaj zavrnila.
Če varuhi konkurence dovolijo združitev Thomsona in Reutersa, bi imelo združeno podjetje kar 34-odstotni globalni tržni delež na področju poslovnih novic. Skupaj z ameriško agencijo Bloomberg, ki ima med poslovnimi novicami približno 33-odstotni delež, bi obvladovali skoraj 70 odstotkov informacij, od katerih so odvisne svetovne borze, denarne valute, gospodarska ministrstva, bančništvo in drugi pomembni sektorji. Kljub zagotovilom Thomsona, da bodo še naprej spoštovali tradicionalna Reutersova načela o uredniški neodvisnosti, predstavniki Reutersovih zaposlenih opozarjajo, da je tako močna koncentracija trga poslovnih novic sporna že sama po sebi, saj zmanjšuje število medijskih glasov, virov informacij in komentatorskih stališč. Poleg tega se sprašujejo, kakšne bodo posledice kršenja načela o največ 15-odstotnem deležu, ki ga ima lahko posamezen Reutersov lastnik. Omejitev, ki so jo Reutersovi skrbniki predvideli kot obrambo pred preveliko močjo posameznih lastnikov, bo ob Thomsonovem prevzemu zagotovo presežena, zato Reutersa v prihodnosti ne bo več mogla obvarovati pred morebitnimi »neprijaznimi« lastniki in njihovimi interesi.
Rupertov imperij
Še več skrbi vzbuja Rupert Murdoch, brezkompromisni avstralski poslovnež, ki kritikom medijske koncentracije že tri desetletja pooseblja zlorabe medijske lastnine za uveljavljanje lastnih poslovnih (in političnih) interesov. Skupina priznanih Journalovih azijskih dopisnikov je poslala Bancroftovim javno pismo, v katerem so našteli pretekle Murdochove poteze, s katerimi je poskušal zavarovati svoje poslovne interese na Kitajskem. Med drugim je preprečil izdajo biografije zadnjega hongkonškega guvernerja (kritičnega do kitajskih oblasti), odstranil BBC-jev televizijski kanal s svoje azijske satelitske mreže Star TV (kitajski komunistični partiji se je BBC zameril s poročanjem o kratenju človekovih pravic), omejil poročanje londonskega dnevnika Times o Kitajski in večkrat javno podprl uradno kitajsko politiko. Journalovi novinarji se bojijo, da bo Murdoch v zameno za ekskluzivne pravice izdajanja WSJ na Kitajskem pripravljen odpraviti kritične komentarje in vplivati na uredniško politiko časopisa, kar je v Murdochovem medijskem imperiju prej pravilo kot izjema. Sploh zato, ker Murdoch svojih medijev (predvsem največjega britanskega tabloida Sun in ameriškega prorepublikanskega televizijskega kanala Fox) doslej ni uporabljal le za zaščito poslovnih interesov, ampak tudi za uveljavljanje osebnih političnih stališč – podporo določenega predsedniškega kandidata ali vojaškega posega v Iraku.
Britanski poslovni tednik Economist je kljub temu prepričan, da se WSJ pod Murdochom lastništvom ni treba bati tako nemile usode. Po njihovem mnenju je Murdoch – vsem grehom navkljub – predvsem dober poslovnež, dobri poslovneži pa poskrbijo za uspešnost svojih podjetij. Ker naj bi bila uspešnost WSJ odvisna od kakovostne in zanesljive poslovne informacije, bo moral Murdoch vsaj obdržati Journalovo novinarsko odličnost, ker bo sicer izgubil kupce in si povzročil poslovno škodo. Economistova misel, da lahko za medijsko avtonomijo (kakovost?) najbolje poskrbi sebično lastnikovo stremenje po dobičku, pa je prepričljiva le na na prvi pogled. Množični mediji so namreč povsod po svetu postali sestavni deli velikih poslovnih imperijev, ki delujejo tudi na drugih področjih (orožarstva, visokih tehnologij, industrije, proizvodnje pijač, gradbeništva …), zato je resnični poslovni interes njihovih lastnikov zelo težko določiti.
Biografija hongkonškega guvernerja Chrisa Pattna bi bila zato lahko velik založniški uspeh, a bi hkrati vznevoljila kitajske oblasti, česar Murdoch pred pomembnimi pogajanji ni hotel tvegati. BBC-jeve novice bi morda spremljalo veliko naročnikov Star TV, a je bilo zadovoljstvo partijskih veljakov pomembnejše od želja gledalcev. Podpora določeni politični opciji ali »višjemu« poslovnemu interesu lahko lastniku prinese toliko koristi, da postane izguba bralcev ali gledalcev zaradi zmanjšanja verodostojnosti medija za lastnike zanemarljiva postranska škoda (kar lahko spremljamo tudi v Sloveniji). Ta logika ni značilna le za razvpite medijske lastnike, kot sta Murdoch in nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi, ampak tudi za neosebne nadnacionalne korporacije in državne ustanove. Negativnih posledic koncentracije medijskega lastništva – zasebnega ali državnega – zato ni mogoče razlagati le s samovoljo vplivnih posameznikov, ampak jih je treba začeti obravnavati kot sistemski problem in največji izziv prihodnje medijske politike. Drugi globalni medijski koncentracijski val se namreč šele pripravlja.
***
Ustanovitelj Reutersa Paul Julius baron von Reuter je med prvimi zaslutil revolucionarne zmožnosti električnega telegrafa za hitro razpošiljanje agencijskih novic. Zato je začel že leta 1850 uporabljati novo telegrafsko povezavo med Aachnom in Berlinom, s katero je – sprva tudi ob pomoči poštnih golobov – povezal Berlin in Bruselj. Začetni uspehi so spodbudili Reuterja, da se je preselil v London in začel razmišljati o podmorskem telegrafskem kablu, s katerim bi povezal Dover in Calais. Ko je Otok uspešno povezal s celino, je začel londonsko borzo oskrbovati s celinskimi borznimi tečaji, sam pa je londonske tečaje tržil pri pariških borznih posrednikih. Reuterjeva novičarska agencija je kmalu zaslovela po svoji hitrosti, saj so prvi poročali o številnih mednarodnih dogodkih, denimo atentatu na ameriškega predsednika Abrahama Lincolna. Ko se je Reuters leta 1984 preoblikoval v delniško družbo, so njegovi skrbniki v statut zapisali nekatere varovalke, s katerimi bi tudi v prihodnje zagotovili nepristransko poročanje. Posamezen lastnik je smel imeti največ 15-odstoten lastniški delež, kar naj bi zmanjšalo možnost zlorabe lastniškega vpliva na Reutersovo delo, poseben odbor Reutersovih ustanoviteljev pa je lahko z »zlato delnico« preprečil kateri koli nakup, ki bi bil v nasprotju z Reutersovimi novinarskimi načeli. Reutersov odbor je omejitev lastništva nazadnje uveljavil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Murdochova News Corporation z nakupom neke avstralske agencije presegla ta delež (Murdoch je imel že pred tem nakupom v lasti skoraj 15 odstotkov Reutersa). Reutersovi dopisniki danes delujejo v več kot 200 mestih po 94 državah, svoje novice pa pripravljajo v 19 jezikih.