Prikrito uvajanje cenzure interneta?
Nedavne revolucije v severni Afriki so bile prepletene z zmagovitimi podobami demokratičnih potencialov novih komunikacijskih tehnologij. Zahodni mediji so prikazovali mlade protestnike, kako so z mobilniki snemali dogajanje in filme objavljali na spletnih družabnih omrežjih. Komentatorji so se zgražali nad tiranskimi oblastniki, ki so blokirali internetne povezave, ugašali mobilna omrežja in z elektronskimi nadzornimi sistemi zasledovali oporečnike.
Vendar so bila njihova prizadevanja jalova. Svetovni splet se je uprl poskusom cenzure. Informacije so prebile komunikacijske ovire in nedemokratične režime so odplavile internetne revolucije.
V medijski »internetizaciji« arabske pomladi se skriva nekaj pomembnih ideoloških sporočil. Internet je že po naravi svoboden in demokratičen medij, ki ga ni mogoče omejevati, nadzorovati ali ga okovati v cenzorske verige. Njegova moč je tako velika, da lahko strmoglavi še tako trdovratne vladarje. Internetna cenzura je navzoča samo v nedemokratičnih režimih, ki se bojijo za svoj obstanek, v demokracijah pa je svoboda interneta samoumevna in je nihče ne ogroža.
Dejanske razmere niso tako preproste. Kongresna razprava o novem ameriškem zakonu za preganjanje spletnega piratstva (Stop Online Privacy Act ali SOPA) je v sredo pokazala, da problematičnih ukrepov za omejevanje interneta ne sprejemajo samo osamljeni diktatorji v tretjem svetu in komunistična partija Kitajske, temveč je možnost večjega nadzora svetovnega spleta zelo vabljiva tudi za zahodne demokracije. Hkrati se gospodarske velesile že četrto leto v tajnosti pogajajo o vsebini sporazuma o preprečevanju ponaredkov ACTA (Anti-Counterfeiting Trade Agreement), ki predvideva zelo ostre ukrepe za pregon spletnega piratstva, kar nujno pomeni tudi več nadzora internetnega prometa.
Zagovorniki obeh sporazumov poudarjajo varstvo intelektualne lastnine in gospodarske interese. Kritiki opozarjajo na kratenje človekovih pravic in svarijo pred razmahom prikrite cenzure interneta. Če bosta sprejeta, njun vpliv ne bo omejen samo na prebivalce posameznih »nedemokratičnih« držav, temveč bosta prizadela veliko večino uporabnikov interneta po vsem svetu, ki pri odločitvah niso imeli možnosti sodelovati.
Amerika proti piratom
Zakon za preprečevanje spletnega piratstva je bil prvič predstavljen 26. oktobra letos. Predlagatelji so trdili, da spletno piratstvo povzroča ZDA veliko gospodarsko škodo, saj zavira nastanek delovnih mest v ustvarjalnih in kulturnih industrijah. Lastniki avtorskih pravic – zlasti glasbeni in filmski založniki – imajo zaradi piratov velike izgube, ustvarjalci pa za svoje delo ne prejmejo zasluženega plačila.
Zato bi morali pri učinkovitem preganjanju piratstva sodelovati vsi udeleženci internetnega ekosistema. Če bi lastniki avtorskih pravic ugotovili, da neka spletna stran – domača ali tuja – gosti piratizirane vsebine ali omogoča njihovo izmenjavo, bi lahko od ponudnika internetnih storitev zahtevali, naj uporabniku onemogoči dostop do spleta. Spletni iskalniki bi morali skriti povezave na sporne strani. Oglaševalcem in oglasnim agencijam bi prepovedali oglaševanje, kartična podjetja lastnikom strani ne bi smela nakazovati denarja, registrarji bi jim lahko celo odvzeli internetno domeno. Obtožena spletna stran bi tako izginila s svetovnega spleta – brez preiskave ali odločitve sodišča.
Čeprav so hoteli pobudniki sprejeti zakon po hitrem postopku in na dosedanje predstavitve niso vabili morebitnih nasprotnikov, so se kritični glasovi vse bolj krepili. Borcem za civilne svoboščine (EFF, društvu potrošnikov …) so se pridružila velika spletna podjetja (Google, Facebook, Zynga, Twitter, Yahoo, Ebay …) in kongresnikom poslala javno pismo ter jih posvarila pred »uničujočimi« gospodarskimi in družbenimi posledicami novega zakona (objavili so tudi oglase v večjih ameriških medijih), če bodo postali ponudniki spletnih storitev odgovorni za obnašanje uporabnikov in bi morali opravljati »policijsko vlogo«. Kritiki so trdili, da so zakon sestavili lobisti Hollywooda (ti so od Disneyja, Viacoma, Time Warnerja in drugih podjetij samo za SOPA prejeli več kot 200 milijonov dolarjev), in poudarili, da takšno preganjanje piratstva uvaja popoln nadzor internetnega prometa. Opozorili so tudi, da bi zakon zelo razširil ameriška pooblastila, saj bi zajel vse domene s končnicami .com, .net in .org – ne glede na to, kje prebivajo njihovi lastniki.
Sredina razprava je pokazala, da so zagovorniki zakona v kongresu trenutno močnejši – predvsem zaradi izjemno močnega lobiranja velikih založnikov in strašenja pred tujimi pirati, ki kradejo ameriško premoženje. Vendar se krepijo tudi kritiki, saj so se ameriškim civilnodružbenim skupinam pridružile tudi druge organizacije po vsem svetu, ki se ne strinjajo s predlaganimi ukrepi, gradnjo velikega ameriškega požarnega zidu po kitajskem zgledu in povečevanjem ameriških pooblastil pri upravljanju s svetovnim spletom. O SOPA mora zdaj odločati še nekaj kongresnih odborov, preden ga lahko podpiše predsednik Barack Obama ali nanj vloži veto, zato se lahko razmerje moči še spremeni.
Zapovedana skrivnostnost
Precej manj javne pozornosti je deležna ACTA – sporazum o preprečevanju ponarejanja zaščitenih izdelkov, ki so ga oktobra 2007 napovedale ZDA, EU, Švica in Japonska (pozneje so se pogajanjem pridružile še druge države: Avstralija, Kanada, Mehika, Singapur …). Udeleženke so sprva zagotavljale, da je ACTA namenjena preganjanju fizičnih ponaredkov (zdravil, oblačil …), a so razkriti osnutki tajnega besedila pokazali, da bodo njena pooblastila precej širša in bodo zajela tudi nematerialne izdelke.
Ameriška organizacija za zaščito elektronskih pravic EFF in evropski FFII (Foundation for a Free Information Infrastructure) sta analizirala neuradne različice dokumenta in ugotovila, da so predlagatelji v besedilo zapisali kar nekaj ukrepov, usmerjenih proti spletnemu piratstvu in izmenjevanju datotek. Med drugim so zagovarjali načelo treh udarcev, kakršno so pred dvema letoma sprejeli v Franciji – ukrep, ki operaterjem nalaga kaznovanje osumljenih uporabnikov brez sodnega naloga (najprej opozorilo, nato izklop) in uvaja obvezno filtriranje internetnega prometa. V ta ukrep pa ne bi bili zajeti samo ponudniki internetnih storitev, temveč celo knjižnice in izobraževalne ustanove, ki svojim članom in študentom ponujajo dostop do interneta.
Zaradi omenjenih posegov v internetne svoboščine je lani nasprotnike ACTA podprl tudi evropski parlament in izdal posebno deklaracijo WD 12. V dokumentu (pdf), ki ga je podpisalo 377 evropskih poslancev, so od pobudnikov zahtevali jasna zagotovila, da sporazum ne bo kršil pravice državljanov EU do zasebnosti, svobode izražanja in sodnega postopka. Prav tako so nasprotovali uvajanju treh udarcev in zahtevali večjo transparentnost pri sprejemanju sporazuma, ki bo posredno ali neposredno prizadelo uporabnike spleta po vsem svetu. Podobne zahteve so na pogajalce naslovili tudi nekateri ameriški kongresniki, ki jih je zanimalo, kako je mogoče tako pomemben sporazum sprejemati mimo kongresa.
Prvega oktobra letos je osem držav v Tokiu že podpisalo sporazum (ZDA, Kanada, Japonska, Maroko, Nova Zelandija, Singapur in Južna Koreja). Mehika, Švica in EU so se vzdržale in napisale skupno izjavo, da so pripravljene pristopiti k sporazumu, »ko bo to mogoče«. O ACTA bo evropski parlament predvidoma odločal decembra, poslanci pa se do glasovanja še niso opredelili, ker končno besedilo še ni znano.
Slovenija spet pasivna
Kakšno je slovensko stališče do sporazuma ACTA? Na ministrstvo za gospodarstvo smo v začetku tedna naslovili več vprašanj – ali poznajo besedilo, kako so potekala pogajanja, so bile izdelane kake analize gospodarskih, pravnih in drugih posledic, kdo je sodeloval v razpravi –, a do zaključka redakcije nismo prejeli odgovorov. Evropski poslanci so se na naša vprašanja večinoma odzvali (odgovorila nista samo Jelko Kacin in Lojze Peterle), vendar je bilo iz pogovorov razvidno, da s sporazumom niso najbolje seznanjeni, zato bodo najverjetneje glasovali podobno kot njihova poslanska skupina (izjema je Tanja Fajon, ki je tudi med podpisniki WD 12).
Ker Slovenija na področju varstva intelektualne lastnine, internetnih svoboščin in razvoja spletne ekonomije nima lastne strategije, v zakonodajo večinoma zapisuje določila, ki jih narekujejo evropski sporazumi in pritiski velikih spletnih igralcev. Junija letos je ministrstvo za pravosodje predstavilo predlog sprememb novega kazenskega zakonika, v katerem so predvideli odločnejše preganjanje spletnih piratov (kaznivo bi postalo tudi nekomercialno izmenjevanje datotek) in se spogledovali z mislijo, da bi za pregon po francoskem zgledu »pooblastili« ponudnike internetnih storitev. Za spremembe kazenskega zakonika so si prizadevali lastniki avtorskih pravic in Američani, kar je razkrila ena izmed diplomatskih depeš, ki jih je objavila spletna skupnost wikileaks. Vendar so se zaradi pritiskov javnosti na ministrstvu začasno odpovedali ostrejšim protipiratskim ukrepom.
Podobno bodo v slovensko zakonodajo pronicali tudi sklepi, ki jih v tajnosti sprejemajo pripravljavci sporazuma ACTA. Ker pa se anonimnim predlagalcem ni treba bati jeze volivcev, bo morebitne sporne protipiratske zakone bistveno teže preprečiti.
