Primer WAZ: "Pošast hodi po Evropi"
Pred kratkim je hrvaški desno usmerjeni časopis objavil članek pod naslovom Pošast socialdemokracije hodi po Evropi, v katerem so napadli agresivno politiko nemške korporacije WAZ na medijskih trgih jugovzhodne Evrope. Parafraza uvodnega stavka iz Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta je uporabljena za utemeljevanje “teorije zarote”, po kateri WAZ neusmiljeno prodira v tiste države, kjer so na oblasti socialdemokrati. Kaj in kdo je WAZ oziroma kakšna je njihova poslovna strategija?
Prva objava: Medijska preža, zima 2002, Sandra Bašić-Hrvatin in Lenart J. Kučić
Poslovni model WAZ
Leta 1948 sta socialdemokratski novinar Erich Brost in konservativni tiskar Jakob Funke začela izdajati časopis Westdeutsche Algemeine Zeitung (WAZ), po katerem se je imenovala tudi družba. V petdesetih letih je essenski koncern postal četrta največja nemška medijska hiša in največji nemški regionalni založnik. Družba WAZ je v 50-odstotni lasti izdajatelja Ericha Brosta in 50-odstotni lasti holdinga Funke oziroma posredno družine Funke. Manager Magazin je družini Brost in Funke uvrstil na 33 in 34 mesto najbogatejših Nemcev. Sedanja lastnika WAZ sta Erich Shumann in Gunther Grotkamp (v imenu družine Funke). Erich Brost je Schumanna (uspešnega pravnika) dejansko posvojil leta 1985, da bi lahko lažje nadaljeval njegovo delo (za Brosta je bil njegov lastni sin preveč konservativen).
Znižanje cen časopisov, da uničiš konkurenco
V Nemčiji WAZ izdaja 28 regionalnih časopisov in 48 lokalnih izdaj, s katerimi dosega skupno naklado čez 1,600.000 izvodov. Med dnevniki v lasti WAZ so Westedutsche Allgemeine Zeitung (600.000 izvodov) in Westfälische Rundschau (250.000 izvodov). Časopisna veriga WAZ je vodilna v dveh najbolj naseljenih in industrializiranih regijah Severnega Porenja – Vestfaliji. Posebej slednja velja za tradicionalno “trdnjavo” socialdemokracije (SPD). WAZ in SPD sta od samega začetka trdno povezani. Skupna “strategija” je bila preprečiti Axelu Springerju (Axel Springer Verlag ima danes v Nemčiji največji tržni delež s časopisi, kot sta Bild, Welt, Hamburger Abendblatt in Berliner Morgenpost), da bi prevzel “socialdemokratski” časopisni trg.
Dosedanjo strategijo WAZ lahko opišemo v treh fazah. Najprej so z vsemi mogočimi sredstvi izrinili konkurenco in prevzeli monopol na področju lokalnega tiska. V drugi fazi, v sedemdesetih letih, se je z istimi metodami začela medregionalna širitev. S to širitvijo so prešli v tretjo fazo, ki je postala znana kot “model WAZ”. Po tem modelu prevzeti časopisi ohranijo uredniško neodvisnost, vodenje, produkcija, distribucija in oglaševalske strategije pa se povsem centralizirajo. Med najbolj priljubljene prijeme WAZ sodi zniževanje cen (časopisov in oglaševanja), ki tekmece na trgu popolnoma uniči, in potem postopna povrnitev cen (ali podražitev), ko na trgu ni več nobenih konkurentov. Vse prej opisane prijeme so začeli uporabljati na nemškem trgu, zaradi česar so imeli pogosto spore z nemškim protimonopolnim uradom (Bundeskartellamt).
Za razliko od Bundeskartellamta (združitev WAZ in Ostthueringer Zeitunga, ki jo je urad preprečil, se je končala tako, da sta oba časopisa skupaj ustanovila novi časopis), ki ga niso uspeli prepričati, da si dva regionalna časopisa v njihovi lasti dejansko konkurirata, ta argument pa je večinoma bil dovolj “prepričljiv” za podobne urade v ostalih državah, v katerih so se širili. Prvi trg, na katerem so “preizkusili” svoj model, je bil avstrijski, z v tistem času socialdemokratskim političnim vodstvom. V Avstriji imajo v svoji lasti dva najbolj nakladna dnevnika (Neue Kronenzeitung in Kurier). Mediaprint, ki prikriva svojo lastniško strukturo, je največja avstrijska založniška hiša, združeno podjetje med ustanoviteljem Hansom Dichandom in WAZ.
Očitki o monopolu in povezavi s politiko
Podatkov o nakladah svojih časopisov ne posreduje ÖAK (Avstrijski državni urad za nadzor naklade). Marca 2000 se je Mediaprint zaradi različnih pogledov na prihodnjo strategijo glede odnosa do zasebnih televizijskih postaj umaknil iz združenja časopisnih založnikov. Ko je leta 1988 WAZ pridobil delež v obeh vodilnih avstrijskih časopisih, so izdajatelji preostalih 14 avstrijskih časopisov, ki si delijo naklado 1,5 milijona izvodov, glasno protestirali. Protest so naslovili tudi na vlado, ki je nato (po združitvi Mediaprinta in WAZ) sprejela zakon, s katerim prepoveduje podobne združitve v prihodnosti. Vlada ni posegala v obstoječe stanje in družbo Mediaprint/WAZ, ampak je namesto tega povečala subvencije manjšim časopisom. Avgusta 2000 je predstavnik ÖAK sporočil, da bi brez državnih subvencij bankrotirala najmanj polovica od 16 avstrijskih dnevnih časopisov. Trenutno je WAZ v Avstriji vpleten v ostre polemike o načinu, kako Neue Kronene Zeitung poroča o Haiderjevi politiki in referendumu. Za Schumanna je to poročanje preveč desno (ali premalo “socialdemokratsko”).
Po Avstriji je na vrsti bila Madžarska (Naplo, Zalai Hirlap in Nape) ter nakup desetodstotnega deleža RTL (zdaj ga imajo več kakor trideset) in dvajset radijskih postaj (v desetih imajo stoodstotno lastništvo). V zadnjih letih se je skupina razširila na Hrvaško, v Bolgarijo, Romunijo in Srbijo, bili pa so poskusi (pogovorov) za nakup deležev v Delu in Večeru. V Bolgariji je WAZ izvedel šolski prikaz svojega modela: na trg so vstopili s pomočjo nakupa deleža močnega obstoječega založnika, izkoristili so ekonomsko in politično nestabilnost, centralizirali produkcijo, distribucijo, oglaševalske in zaposlitvene strategije. Sledila je nova širitev, spori z uradom za preprečevanje omejevanja konkurence, zmaga v teh sporih zaradi pravnih lukenj in političnega lobiranja. Na koncu se je zgodila popolna prevlada na oglaševalskem trgu in uničenje vse konkurence. Povezava s politiko (skupni jezik so našli z nekdanjim komunističnim predsednikom Videnovom) je na koncu prisilila protimonopolni organ, da enostavno to invazijo legalizira. Rezultat? Osemdeset odstotkov časopisnega trga je v rokah ene korporacije – WAZ. Na vprašanja o Bolgariji in postopkih na bolgarskem trgu Erich Schumann v intervjujih in na tiskovnih konferencah navadno ne odgovarja. Ko je fondacija Friedrich Ebert (SPD) hotela v Sofiji organizirati seminar o delovanju WAZ v Bolgariji, so zadevo ustavili. Erich Schumann sedi v nadzornem odboru fondacije.
Ni dostopa do finančnih podatkov WAZ-a
Lastniki WAZ skrivajo svoje finančne rezultate kot kača noge. O dejanskih dobičkih in poslovnih načrtih je le malo znanega. Delnic družbe ni mogoče kupiti ali prodati, presenetljiva pa je tudi likvidnost podjetja. Primeri, da bi WAZ najemal bančna posojila, so zelo redki, poslovanje pa lastniki očitno financirajo izključno iz lastnih virov. Trenutno je WAZ izjemno aktiven na Hrvaškem. Na seminarju, ki ga je leta 2001 organiziral hrvaški sindikat grafičnih delavcev, so nemški sindikalni predstavniki in novinarji WAZ opozorili svoje hrvaške kolege, kaj lahko pričakujejo v prihodnosti. Kot so povedali: kamor koli pride, WAZ samo kupuje in kupuje, prevzema časopise, tiskarne, distribucijo, uničuje in “žre” konkurenco. Potem se začne obdobje racionalizacije, oblikovanje izdajateljskih in marketinških središč, ki se počasi vrivajo v druge časopise. Pri tem pa se, kolikor je to možno, nenehno zmanjšuje število zaposlenih.
Kritike WAZ (predvsem v nemških časopisih) so usmerjene na povezave z SPD, sporno financiranje stranke CDU in nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla ter na “nakup” nekdanjega koordinatorja Pakta stabilnosti Boda Hombacha z javno neznanimi, a nespornimi političnimi zvezami v državah jugovzhodne Evrope. V tej regiji je Hombach kot pomembna politična oseba imel neomejen dostop do vodilnih politikov, pa tudi vpogled v dogajanje na medijskem področju. Hombach, sicer prijatelj kanclerja Schroederja, je februarja 2002 na mestu predsednika upravnega odbora WAZ nadomestil Bernda Nackeja. Spiegel opozarja na “prisrčno poznanstvo” med Hombachom in srbskim premierjem Zoranom Đinđićem.
Pa poglejmo bolj podrobno te očitke. Schumann je CDU oziroma Kohlu (kar rad poudari v svojih intervjujih) nakazal 800.000 DEM za predvolilno kampanjo, kar je bil drugi največji individualni prispevek. V intervjuju za TAZ (14. Novembra 2001) je zanikal, da je podarjeni denar nekakšna zahvala za pomoč pri prodoru na vzhodnonemški trg, prvo “žrtev” širitve WAZ. Prav tako je v intervjujih večkrat zanikal, da bi ga zaradi tega izključili iz stranke SPD. Podobna politična nakazila CDU je imel tudi Günther Grotkamp (predstavnik družine Funke), nekdanji predsednik upravnega odbora WAZ, ki je pod krinko svojih družinskih članov (dvakrat 33.000 in enkrat 34.000 DEM, s čimer se je želel izogniti omejitvi zgornje meje prispevka, ki znaša 40.000 DEM) prispeval 100.000 DEM (zaradi razpršenih virov so njegove donacije preiskovalci afere odkrili nekoliko pozneje). Natančni motivi za financiranje CDU niso znani, vendar jih pripisujejo edini sili, ki lahko združi “levega” Schumanna in “desnega” Grotkampa – dobičku. Za nemške novinarje pa je eno najbolj priljubljenih vprašanj, ki ga zastavljajo Schumannu: kako združuje svoja socialdemokratska prepričanja z milijardami na bančnem računu?
Izključitev obeh vodilnih mož WAZ iz stranke SPD (tudi če oba to zanikata) je ostro obsodil tako Helmut Kohl kot Bodo Hombach, ki je posredoval pri Schumannu, ko je SPD pred volitvami potrebovala določene brezplačne tiskarske usluge in jih dobila. Hombach je takrat jasno povedal, da ne razume, zakaj je SPD “takega človeka” izključila iz stranke.
Zgodbe o WAZ ne smemo brati moralistično. Schumannovo socialdemokratsko politično prepričanje ni pomembno, ampak uporaba politike v zasebne namene. Še več. Ali ni prav WAZ (oziroma Schumann) s svojo brezkompromisno tržno strategijo prispodoba današnje socialdemokracije? V Nemčiji in jugovzhodni Evropi.