Primerjalno: brezzrcalniki srednjega razreda

Nove generacije brezzrcalnikov, ki smo jih lahko prvič otipali na letošnjem sejmu Photokina, so zdaj že naprodaj. Naš preizkus je pokazal, da se razmere na fotografskem trgu vztrajno spreminjajo. Ugledna fotografska znamka ne zagotavlja več nujno najboljše kakovosti, hiter razvoj tipal pa je še zmanjšal razlike med modeli m4/3 in aps-c.

Prva objava: Delo infoteh, 15. december 2012, fotografije LJK

Pomladi so nas zanimali predvsem vrhunski brezzrcalni modeli, saj so proizvajalci najnovejše tehnologije sprva prihranili za najdražje naprave. Tokrat smo preizkusili »srednji razred« sonyjeve serije nex (nex 6) in olympusovih penov (epl-5), najzmogljivejšega brezzrcalnega samsunga nx20 ter drugo generacijo nikona 1 (j2 in v2).

Preizkušeni fotoaparati sicer niso neposredno primerljivi, saj jih ločujejo različne velikosti tipal in opremljenost. Vendar so izbrani modeli zelo značilni predstavniki konkurenčnih brezzrcalnih sistemov, ki hitro razkrijejo njihove največje prednosti ali slabosti.

Olympus epl-5

Olympusov najdražji brezzrcalnik em-5 se je letos uvrščal na vrh primerjalnih lestvic, saj je njegovo prenovljeno svetlobno tipalo – izdelali so ga pri Sonyju – zelo zmanjšalo nekdanji zaostanek sistema mikro štiri tretjine (m4/3) za konkurenčnimi sistemi, ki uporabljajo večja tipala aps-c. Ponujalo je primerljivo dinamiko in zelo spodobno zajemanje posnetkov v šibki svetlobi (do iso 3200 skoraj ni bilo razlik v primerjavi z aps-c). Odločitev Olympusa, da enako tipalo ponudi tudi v bistveno cenejšem penu epl-5 in še nekoliko manjšem epm-2, je bila zato kar malce presenetljiva.

Studijski preizkus je pokazal, da po kakovosti posnetkov in videa epl-5 prav nič ne zaostaja za skoraj dvakrat dražjim em-5. Rezultati so bili tako podobni, da jih na zaslonu ni bilo mogoče ločiti. Elektronika je pri obeh fotoaparatih skoraj enaka (osvetljevanje, ostrenje, nastavitve …), zato je primerljiv tudi zajem videa, ki doslej ni bil vrlina olympusovih brezzrcalnikov.

Večje razlike smo opazili pri uporabi, saj je pen precej manjši od em-5, kar pomeni pogostejšo uporabo izbirnikov (manj gumbov na ohišju), nekoliko slabšo lego v roki (zlasti pri uporabi večjih objektivov) in manjše gumbe. Elektronsko iskalo je na voljo kot dodatna oprema, prav tako zunanji mikrofon. Optični umirjevalnik slike je enak kot pri prejšnjih serijah penov in ni tako zmogljiv kot pri em-5 (kar najbolj opazimo pri snemanju videa), manjša je tudi hitrost zajemanja posnetkov.

Vendar je epl-5 kljub nekoliko slabši opremljenosti zelo zmogljiva naprava, na katero pri konkurenčnem Panasonicu trenutno nimajo pravega odgovora. Njihovi seriji g in gf uporabljata še staro generacijo tipal, ki po dinamiki in zmogljivosti zajema posnetkov pri šibki svetlobi precej zaostajata za olympusi. Zelo spodobna je tudi izbira objektivov in dodatne opreme, ki ostaja največja prednost standarda m4/3.

Sony nex 6

Ko so lani na splet pricurljale prve informacije o sonyjevem najzmogljivejšem nexu 7, so spletni komentatorji na seznam želja takoj uvrstili malce drugačen model, ki bi ohranil priljubljeno 16-megatočkovno tipalo iz cenejšega nexa 5n (nex 7 premore 24 megapik), a bi imel vgrajen enako elektronsko iskalo kot sedmica in nekoliko večje ohišje.

Nex 6 izpolnjuje vsa našteta merila. Na večjem ohišju je več gumbov kot pri drugih nexih, zato se je treba manjkrat prebijati skozi nerodne nexovske izbirnike. 16-milijonsko tipalo ponuja veliko prostora med svetlimi in temnimi deli, posnetki na visokih nastavitvah iso so manj šumeči kot pri sedmici. Elektronsko iskalo pri sonyjih ostaja najboljše na trgu in pokaže omejitve šele v zelo temnih prostorih, ponoči (počasnost, zrnatost), ali v močni protisvetlobi (premočan kontrast).

Naprava je obdržala vse dobre lastnosti predhodnih nexov – odzivnost, zelo malo zamika pri proženju, kakovosten video polne razločljivosti – ter podedovala nekoliko počasnejše ostrenje in nefotografske izbirnike.

Največja pomanjkljivost sistema nex pa še vedno ostajajo objektivi. Nova priložena »palačinka« 16-50 mm bo zadovoljila samo najmanj zahtevne uporabnike, saj se pri Sonyju zelo očitno zanašajo na digitalno odpravo hudih optičnih pomanjkljivosti (popačenja, vinjetiranja, …), zato je primernejša za snemanje videa kot za fotografiranje. Ker se ponudba združljivih objektivov zelo počasi izboljšuje, ostaja nex 6 zanimiv predvsem za uporabnike, ki imajo doma kakovostne stare objektive, saj se zelo lepo ujamejo s šestico (bolje kot s sedmico) in njenim natančnim ročnim ostrenjem (focus-peaking).

Samsung nx 20

Ko smo pred dvema letoma prvič preizkusili samsungova fotoaparata – brezzrcalnika nx 10 in zmogljivega žepnika ex-1 -, smo ju opisali kot dober prvi poskus, ki je še precej zaostajal za uveljavljenimi ponudniki fotografske opreme. Vendar so Korejci že večkrat dokazali, da se zelo hitro učijo, zato smo pričakovali, da bo novi nx precej boljši od stare desetke.

Vtisi so mešani. Pri Samsungu so se očitno odločili, da bodo vztrajali na fotografskem trgu, pridno predstavljali nove objektive za sistem nx in okrepili družino galaxyjev s prvim androidnim fotoaparatom galaxy camera. Novi nx je na papirju obljubljal precej, saj so ga opremili z 20-megatočkovnim tipalom aps-c, povezljivostjo wifi, kakovostnim elektronskim iskalom, zaslonom in sprožilnim časom 1/8000s (edini med brezzrcalniki), a je žal ohranil vse največje slabosti prejšnjih modelov: počasnost in občasno zmrzovanje. Med pritiskom na tipko in odzivom izbirnika je bil precejšen zamik, zelo počasno je bilo zapisovanje (nenavadno velikih) datotek raw, zajem posnetkov pri šibki svetlobi pa je bil kljub večjemu tipalu precej slabši kot pri epl-5.

To ne pomeni, da je nx slaba naprava. Večina posnetkov je bila lepo izrisanih in pravilno osvetljenih tudi v zahtevnih razmerah. Elektronsko iskalo se lahko kosa s sonyjevim in povezovanje wifi so izpeljali bolje kot tekmeci. Vendar je »hroščata« oprema (firmware) preveč moteča in cena razmeroma visoka, zato trenutno še ni dobrega razloga za izbiro samsungovega brezzrcalnega sistema.

Nikon 1 j2 in v2

(Matjaž Ropret)

Japonski fotografski velikan je lani (ne)uspešno vstopil v brezzrcalni segment. Njegova aparata, še posebej j1, sta se prodajala kar dobro, toda resnejši fotografi so se zmrdovali nad marsičim, še posebej nerodnim dostopom do funkcij, ne najbolj premišljeni ergonomiki obeh ohišij in zmogljivostmi tipala, ki je manjše tudi od tistih v sistemu m4/3. Zato je zanimiv pristop, ki ga je Nikon ubral pri naslednikih. Medtem ko je j2 skoraj povsem enak kot j1, je v2 povsem drugačen od predhodnika.

Pri j2 je tudi v praksi napredka malo. Razen boljšega zaslona ima novinec še dodaten fotografski način (»kreativni način«), kar je zgolj drugo ime za izbiro »scene«, ki jo pozna večina fotoaparatov. Bolj dobrodošlo je, da med temi načini lahko izberemo tudi običajna A in P, kjer lahko z gumbom zgoraj desno spreminjamo zaslonko. Tudi obroček okrog osrednjih štirih tipk je zdaj postal vrtljivo kolesce, še vedno pa je za kakšno nastavitev (iso, …) treba skočiti v izbirnike. S tem proizvajalec kar nekako sili lastnike aparata k uporabi avtomatike.

Kakovost fotografij je pri nižjih občutljivostih primerljiva z aparati iz sistema m4/3, od iso 800 naprej pa se začnejo kazati razlike. Podobni padci kvalitete na višjih občutljivostih kot pri j1 kažejo, da je tipalo enako kot pri lanskem modelu. Primerjava s Sonyjevim naprednim žepnikom rx100, ki ima enako veliko (enopalčno) tipalo pa dokazuje, da bi bile še možne izboljšave.

Novi v2 je povsem drugačen aparat. Za razliko od lanskega v1, ki ni imel povsem nobenega oprijema in ga je bilo ob daljši uporabi kar težko držati, ima novinec zelo poudarjeno držalo v slogu zrcalnorefleksnih aparatov. Tudi gumbov za hiter dostop do funkcij je tokrat več, še posebej uporabna je kombinacija tipke f in kolesca, s katerim se sprehajamo med nastavitvami in jih potrjujemo. Aparat je hiter in prijazen za uporabo, težav z ostrenjem v slabi svetlobi nismo več zaznali.

Pri tem modelu je Nikon dvignil število svetlobnih točk z 10 na 14 milijonov, kar na srečo ni prineslo poslabšanja kakovosti pri višjih občutljivostih iso. Vendar tudi nova generacija tipala vseeno kaže slabosti že od iso 1600 naprej in prav tako kot pri j2 zaostaja za Sonyjem rx100.

Nikon je izdelal dva nova objektiva za sistem 1, vendar odločitve za enega od njiju ne razumemo povsem. Dosedanji osnovni zum 10-30 (preračuno je to 27-81 mm) je zamenjal oz. dopolnil še 11-27,5 (30-74). Ta je res za približno centimeter kompaktnejši (krajši), a je tudi goriščnica nekoliko manj uporabna, svetlobna jakost pa je enaka (f3,5-5,6). Pri vsakdanji uporabi razlike med objektivoma skoraj ni. Drugi novinec je fiksni objektiv 18,5 f1,8, torej klasična »petdesetka«.

Pri sistemu Nikon 1 še vedno ostaja nekaj začetnih pomanjkljivosti. Upravljanje z aparati je za napredne fotografe naporno ali nezadostno, kakovost fotografij zaostaja za ostalimi brezzrcalnimi sistemi, večina objektivov je povprečnih, nekateri (10-100, 30-110) pa ne ponujajo nikakršnega prihranka v velikosti in teži glede objektive m4/3 (primerjali smo ju s Panasonicovima 14-140 in 45-150), kljub manjšemu tipalu.

Za nezahtevnega uporabnika je lahko kombinacija j1 ali j2 z nekaj objektivi povsem uporaben komplet za malo denarja. Tudi v2 je dober aparat, a ima v svoji cenovni skupini prehudo konkurenco. Sistema m4/3 in nex za podobne zneske, kot Nikon zahteva za svoje aparate in objektive, ponujata večjo kvaliteto in več fleksibilnosti.

Kaj izbrati?

Na kakšne uporabnike merijo brezzrcalniki? Na zasičenem fotografskem trgu ni lahko odgovoriti na to vprašanje. Vstopni dslr so se v zadnjih dveh letih tako pocenili, da je mogoče za manj kot 500 evrov kupiti ohišje z objektivom, ki premore dovolj prilagodljivosti, megapik in odzivnosti za skoraj vse fotografske naloge. Za približno enako ceno vsi veliki proizvajalci ponujajo zmogljive žepnike, ki jih od večjih naprav v praksi loči le več šuma pri nastavitvah nad iso 800 (ali celo 1600), manjša dinamika in manj globinske ostrine zaradi majhnega tipala. Kakšne so torej prednosti brezzrcalnih fotoaparatov?

Brezzrcalniki so kljub enako velikem tipalu precej manjši in lažji od dslr, saj tudi s kompletom objektivov ne presežejo enega kilograma in jih lahko spravimo v malo torbico. Zaradi izmenljivih objektivov so uporabnejši od zmogljivih žepnikov, saj lahko s svetlobno močnimi fiksnimi objektivi ali zumi dosežemo večino »profesionalnih« fotografskih učinkov – od mehke neostrine ozadja (»bokeh«) do ostrih koncertnih posnetkov. Tradicionalnim kupcem vstopnih dslr zato ponujajo večjo priročnost in skoraj enake zmogljivosti, zahtevni uporabniki pa lahko sestavijo zmogljive popotne komplete, ki so precej manj opazni od velikih dslr, kar postaja v nekaterih predelih sveta vse bolj pomembno.

V tokratni preizkus nismo vključili novega panasonica gh3 in fujija x-e1, ki ju bomo predstavili v prihodnjih mesecih, vendar lahko ponovimo ugotovitev prejšnjih primerjav, da m43 ostaja najzrelejši brezzrcalni sistem. Podpirata ga dva proizvajalca, ki sta letos predstavila že četrto generacijo ohišij in dovolj objektivov tudi za resno rabo. Nex 6 dokazuje, da znajo pri Sonyju izdelati izvirne in kakovostne fotoaparate, a zahtevnejše uporabnike še naprej jezijo s podpovprečnimi objektivi (razen redkih izjem). Samsung ima trenutno zanemarljiv tržni delež, Canon in Nikon pa ustvarjata vtis, da sta na trg brezzrcalnikov vstopila samo zato, da sta navzoča z blagovno znamko, saj njuni izdelki ne dosegajo konkurenčnih izdelkov. Zanašata se predvsem na prepoznavno ime.

(primerjave in fotografije so na flickru)