Primerjalno: DSLR polnega formata 2012

Življenjska doba brezzrcalnih in žepnih fotoaparatov je izredno kratka, saj hitremu menjavanju modelov skoraj ni mogoče slediti. V najzahtevnejšem fotografskem segmentu, to so zrcalnorefleksni fotoaparati »celega« formata (36 x 24 mm), je napredek precej počasnejši, saj sta Canon in Nikon za menjavo starih modelov potrebovala več let. Kakšne spremembe prinašajo letošnji novinci?

Prva objava: Delo Infoteh, 5. maj 2012, fotografije LJK

Največja proizvajalca fotografske opreme sta bila tudi tokrat časovno usklajena. Pri Nikonu so na začetku leta predstavili nov profesionalni model d4, s katerim merijo predvsem na novinarske fotografe. Sledil mu je prav tako »celoformatni« d800, ki namesto desetih posnetkov na sekundo in izjemno visokih nastavitev iso ponuja zmogljivo tipalo z ločljivostjo 36 megapik (trenutni rekord). Canon je po skoraj štirih letih prenovil preverjeni 5d mk2, ki je postal mk3, nov izdelek do konca letošnjega leta napoveduje tudi Sony.

Na tokratnem preizkusu celoformatnih fotoaparatov nas niso zanimale le zmogljivosti novih modelov, ampak predvsem primerjava s prejšnjo generacijo. Katere so bistvene izboljšave? So spremembe dovolj velike, da upravičijo drago zamenjavo fotografskega orodja? Bi taka zamenjava prinesla skrite dodatne stroške, ki jih proizvajalci raje ne omenjajo?

Primerjava s predhodnikoma

Zato smo preizkus razdelili na dva dela. V prvem smo ugotavljali kakovost posnetkov, ki jo zmorejo izbrani modeli: Canonov 5d mk3, Nikonovi d4, d700 in d800 ter Sonyjeva alpha 900. Zanimale so nas razločljivost posnetkov – ali je 12-megatočkovno tipalo bistveno slabše od tistega, ki zmore 24 ali 36 megapikslov – in razlike pri zajemanju posnetkov pri višjih ISO nastavitvah. Preizkuse smo opravili na terenu in v studiu, na vseh fotoaparatih smo uporabili fiksni 50-mm objektiv pri srednji zaslonki.

V drugem delu preizkusa smo nova fotoaparata d800 in 5d mk3 za nekaj dni prepustili lastnikoma njunih predhodnikov (d700 in 5d mk2). Fotograf Dela Jože Suhadolnik je na novinarskih nalogah ugotavljal, ali so pri Canonu res odpravili največje šibkosti stare petice (počasnost, nezanesljivo samodejno ostrenje, muhasto merjenje svetlobe).

Koncertnega fotografa in urednika slovenskega dopisništva Primoža Zrneca pa je zanimalo, kaj pomeni trikrat večje število megapik na tipalu v primerjavi z d700 in za kakšne fotografske naloge je primeren d800. Tokrat nismo preizkusili nekoliko dražje izvedenke d800e, ki nima filtra za mehčanje fotografij, zaradi česar menda zajame še več podrobnosti, a se na fotografijah lahko pojavijo neljubi vzorci (efekt moire).

Kaj smo ugotovili? Canonova tretja petica je resnična naslednica mk2, saj odpravlja njene pomanjkljivosti in prinaša nekatere uporabne novosti, a za precej višjo ceno. Suhadolnik je opozoril, da je 3500 evrov velik izdatek celo za poklicne fotografe in snemalce, saj so razmere na fotografskem trgu tako zaostrene (cena dela), da bodo le redki kupci povrnili naložbo. Zato se splača fotografom spremljati ponudbe za staro mk2, ki se v spletnih trgovinah dobi že za manj kot 1800 evrov (nova).

Nikonov d800 je na uredništvo naredil dober vtis, vendar Zrnec opozarja, da je to precej drugačna naprava od d700. Veliko število megapik za novinarske fotografe ni nujno prednost, saj jim velike datoteke prehitro zasedejo prostor na pomnilniških karticah in upočasnijo obdelavo fotografij. Zato je d800 bolj zanimiv za studijske, komercialne in krajinske fotografe, ki so morali posegati po digitalnih zadkih za kamere srednjega formata. A le, če imajo doma dovolj zmogljive računalnike in (redke) objektive, ki zmorejo izrabiti 36 megapik.

Hkrati so poskusni posnetki potrdili napovedi, da povečevanje števila megapik ne pomeni nujno večje kakovosti posnetkov. Fotografije iz 12-megatočkovnega d700 nikakor niso »trikrat slabše« od tistih, ki jih sestavi 36 megatočk pri d800. Razlike v razločljivosti med 24-megatočkovno Sonyjevo alpho 900 in d800 lahko opazimo šele pri 400-odstotni povečavi na računalniškem zaslonu (v drobnih podrobnostih), pri čemer ne moremo z gotovostjo izključiti razlike med objektivoma.

Nova generacija celoformatnih fotoaparatov je vsaj za dve zaslonki izboljšala šum pri visokih nastavitvah iso, vendar je močno napredovala tudi programska oprema za razvijanje datotek raw. Zato lahko z vsemi preizkušenimi fotoaparati zajamemo uporabne posnetke pri isu 3200, kar je več kot dovolj za večino fotografskih nalog.

Fotoaparati s tipali 36 x 24 mm so še vedno za razred boljši od modelov z manjšimi tipali aps-c, razlike med njimi pa niso tako velike, kot bi pričakovali po primerjavi tehničnih zmogljivosti, starosti in cene. Zato bi marsikateremu fotografu dovolj dobro služili tudi izdelki prejšnje generacije, ki jih bo mogoče v prihodnjih mesecih kupiti za precej nižjo ceno. Če se le lahko sprijaznijo z mislijo, da v rokah nimajo najnovejše fotografske naprave.

(dodatne fotografije in primerjave ISO so objavljene na flickru, pošljem pa tudi “polnorazločljive” datoteke)

***

Jože Suhadolnik: Uspešen tretji poskus

Tretje nadaljevanje Canonove uspešnice 5d z 22,3 milijona pik ter 36 x 24 mm velikim tipalom je končno postreglo z izboljšavami, za katere smo fotografi dolgo molili in jih zahtevali v spletnih klepetalnicah.

Po prvih spletnih novicah se je zdelo, da smo bili uslišani. Nova petica je obljubljala zanesljivo sledljivo ostrenje, hitrejše zaporedje posnetih fotografij, višje nastavitve iso in ostrenje med snemanjem filmov v visoki razločljivosti.

So se obljube uresničile? Samodejno ostrenje (af) je temeljito prenovljeno in je neuradno zelo podobno tistemu, ki ga bo imel Canonov prihajajoči fotoreporterski model (namesto devetih točk imamo zdaj 61 avtofokusnih točk v 76 pasovih). Razliko lahko najbolj preprosto povzamem z naslednjim primerom: s staro petico sem imel včasih neostrih devet od desetih posnetkov, z novo mk3 pa je neoster samo še eden od desetih. Če sploh.

Fantastična je tudi natančnost merjenja svetlobe in barvne temperature (beline), saj sem mk3 namenoma preizkušal v najslabših mogočih razmerah, kjer se je dnevna svetloba mešala s svetlobo navadnih in flourescentnih žarnic (neonk). Fotoaparata to ni zmedlo, prav tako ne nastavitve iso med 3200 in 20.000.

Držalo na fotoaparatu je malenkostno poglobljeno, kar je izboljšalo držo fotoaparata – tudi za tiste z večjimi dlanmi. Večji zadnji zaslon z izboljšano razločljivostjo (milijon točk) ponuja nekaj novosti pri pregledu menijev, ki sprva malce zbegajo »starega« uporabnika. Vendar že po nekaj minutah uporabe ta zbeganost mine, saj so zaporedja ukazov dobro premišljena. Prav tako je dobra postavitev informacij v iskalu, ki jih je ravno prav, da fotografa pri delu ne motijo z nepotrebnim utripanjem in podatkovno zmedo.

Med najbolj zanimivimi novostmi pa je zame tihi način proženja, ki bi se mu poklonila celo klasična leica serije m. Fotografirane osebe sploh niso zaznale, da sem jih posnel, čeprav so bile zelo blizu. Še celo fotograf bi komaj slišal sprožilec, če ga ne bi opozorile neznatne vibracije v dlani in hipna zatemnitev iskala.

Slabosti? Pri Canonu so očitno sklenili, da objektivi serije ef-s, namenjeni njihovim modelom s tipali cmos in faktorjem 1,6, ne sodijo na profesionalne aparate, zato jih na mk3 ne moremo uporabljati. Škoda, saj pri konkurenčnih ponudnikih lahko uporabimo vse objektive, kar je zlasti dobrodošlo pri teleobjektivih.

Drugo negativno presenečenje je bila cena, saj je nova petica precej dražja od stare. Če upoštevamo trenutno stanje na fotografskem trgu in nizko ceno fotografskega dela, je 3500 evrov zelo velik strošek. Celo za poklicne fotografe in snemalce.

Na spletnih forumih pa smo izvedeli še za eno nerodno napako. Lučka za osvetljevanje zaslona lcd sveti tudi na svetlomer, kar lahko pri slabši svetlobi povzroči precejšnje napake pri nastavljanju osvetlitve. Takšnih površnosti si konstruktorji dragega profesionalnega fotoaparata ne bi smeli privoščiti.

***

Primož Zrnec: Prestop v nov razred

Naslednika nikona d700 s(m)o nestrpno in dolgo čakali tako trgovci s fotografsko opremo kot nikonovci. Sedemstotica je bila ves čas nekako spregledana – sploh v primerjavi z neposrednim tekmecem, canonom 5d mk2 – čeprav je bila cenovno primerljiva in je imela precej boljše ostrenje. Za njeno manjšo priljubljenost so bili delno krivi pri Nikonu, saj so nenehno napovedovali prenovljen model (le kdo hoče kupiti »staro tehnologijo«?), a tudi dejstvo, da ni ponujala snemanja videa. Osemstotica te omejitve nima, saj lahko zajema video v polni razločljivosti – podobno kot poklicni d4.

Ali d800 sploh lahko razglasimo za naslednika starega d700? Pri Nikonu so bili doslej fotoaparati z oznakami f90, f100, d200 in d700 zasnovani kot kompromis med njihovo profesionalno serijo (f1-f5 v filmskih časih ter d2 in d3 v digitalnih). Namenjeni so bili zahtevnejšim ljubiteljem, kot rezervo pa so jih radi uporabljali poklicni fotografi. Za d800 tega ne moremo reči, saj 36-megatočkovno tipalo kaže, da poskuša Nikon vstopiti v čisto drug fotografski segment: med kamere srednjega formata.

Je 36 megapik preveč? Pred leti so se s previsoko razločljivostjo že opekli pri Canonu, ko so v zmogljiv žepni model g10 vgradili tipalo s 14 megapikami, kar je slabo vplivalo na kakovost posnetkov pri višjih nastavitvah iso (pri naslednjih modelih so napako popravili in se vrnili na deset megapik). Te zadrege pri d800 nisem opazil, saj elektronika dobro kroti šum tudi pri visokih občutljivostih.

Zmotilo pa me je nekaj drugega. Med ne preveč intenzivnim fotografiranjem sem zelo kmalu opazil, da mi na 8-gigabajtni pomnilniški kartici zmanjkuje prostora (novincu so dodali tudi režo za kartice sd). Prostora je bilo le za kakih 80 fotografij v zapisu raw+jpeg, z velikanskimi datotekami se je nato mučil tudi domači računalnik. Posnetke je seveda mogoče pomanjšati, vendar na ta način težko upravičimo nakup takšnega fotoaparata. Poleg računalnika bodo morali kupci d800 morda zamenjati tudi objektive, saj lahko novo tipalo resnično izrabijo samo najboljši (in najdražji) izdelki.

Fotografiranje z d800 je prijetno, saj lepo leži v dlaneh in je bolj uravnotežen kot d700. Gumbi na hrbtni strani se zdijo kakovostnejši, prav tako kontrolnik za premikanje avtofokusnih polj ali pregledovanje posnetih fotografij. Na novo so zasnovali gumb za izbiro načina fotografiranja, na hrbtni strani fotoaparata pa je mogoče s preprostim pritiskom na gumb, s katerim sicer izbiramo ali fotografiranje ali snemanje, aktivirati live view (prej je bil skrit v izbirnikih).

Hrbtni zaslon je za spoznanje večji, njegova ločljivost je ostala enaka. Pri Nikonu se pohvalijo tudi, da je d800 »zaščiten pred meglenjem«, česar nisem imel možnosti preizkusiti. Čeprav je na spletnih forumih mogoče prebrati očitke o nezanesljivem ostrenju, nisem opazil teh težav. Res pa je, da ostrenja nisem preizkusil v najzahtevnejših svetlobnih razmerah.

***

Nikon d4

Nikonov profesionalni model smo na tokratnem testu obravnavali bolj kot zanimivost, saj ga je zelo težko pošteno oceniti. Ponuja namreč funkcije, ki jih znajo izkoristiti zgolj profesionalni fotografi, pri tem pa Delovi žal niso mogli pomagati, saj pri svojem delu uporabljajo Canonovo opremo. Studijski testi pa so pokazali, da d4 ponuja zelo dobro kakovost slike, a ne dvakrat boljšo, za kolikor je s ceno šest tisočakov dražji od d800. Njegova glavna prednost je hitrost. Nikon se pri tem aparatu tudi hvali z zelo dobro ergonomijo, vendar je po našem mnenju premalo opore za levo roko.

D4 je nedvomno vrhunski fotoaparat, toda njegova cena je visoka. Nikon si jo lahko privošči, ker potencialni uporabniki tega aparata nimajo izbire. Rabljena predhodnika d3s in d3x se da na ebayju dobiti za okoli polovico cene d4. Približno toliko (6400 evrov) bo stal tudi prihajajoči Canonov model 1dx.