Primerjalno: superzumi 2012

Popotni žepniki, opremljeni z najmanj desetkratnimi »zumi«, so v zadnjem desetletju pridobili precejšen delež na ljubiteljskem fotografskem trgu. Ponujajo zelo spodobno kakovost fotografij in stabilizirane objektive, s katerimi je mogoče brez težav zajeti tudi oddaljene podrobnosti ali divje živali na safariju. Kljub temu se številni kupci še vedno raje odločijo za njihove večje sorodnike – prave »superzume«, ki namesto žepnosti ponujajo dodatne fotografske zmogljivosti. Katere prednosti prinaša velikost?

Prva objava: Delo Infoteh, 2. junij 2012, fotografije LJK

Najbolj opazni so zares »dolgi« objektivi, ki se pri najzmogljivejših modelih začnejo z močnim širokokotnikom (24 mm) in se raztegnejo do skrajnega teleobjektiva (800 mm in več). Zelo pomemben dodatek je elektronsko iskalo (evf), ki precej olajša fotografiranje s teleobjektivi in snemanje videoposnetkov na močni svetlobi.

Boljša je tudi ergonomija, saj večje ohišje omogoča boljši oprijem, za spreminjanje nastavitev pa se ni treba podati v izbirnike, ker je na napravi dovolj prostora za gumbe in kolesca. Precej manjše so razlike v kakovosti posnetkov, saj superzumi uporabljajo enake procesorje in svetlobna tipala kot popotni žepniki. Zato so tudi njihovi posnetki značilno »žepniški«.

Ponudba superzumov je na slovenskem trgu kar spodobna, saj smo na preizkus uvrstili šest modelov različnih proizvajalcev: canona sx40 hs, sonyja hx200v, nikona p510, panasonica fz150, olympusa sp810 in fujija hs30 exr.

Pri preizkušanju smo bili najbolj pozorni na kakovost objektiva (ostrina, kontrast) in fotografij (osvetlitev, podrobnosti) ter zanesljivost samodejnega ostrenja (»avtofokusa«), ki je bistvena pri fotografiranju s teleobjektivi in zajemanju videoposnetkov – kako dobro naprava izostri izbrani motiv in mu sledi. Čeprav so si fotoaparati po osnovnih značilnostih zelo podobni, ima vsak model določene posebnosti, ki utegnejo pritegniti ali odvrniti morebitne kupce. Idealne naprave proizvajalci tudi tokrat niso uspeli izdelati.

Številne podobnosti …

Ponudniki superzumov pazijo, da vsak novi model opremijo z daljšim objektivom, večjim številom megapik in boljšim zajemanjem videa, kot ga je imel predhodnik. Vendar imajo tovrstne izboljšave predvsem marketinški in psihološki učinek, zato pri izbiri fotoaparata ne bi smele imeti večje vloge.

Razlika med 30-kratnim in 36-kratnim zumom je v praksi nepomembna. Nekaj milimetrov širša goriščnica (24 mm namesto 27 mm) je uporabnejša od več sto milimetrov daljšega teleobjektiva (1000 mm namesto 600 mm). Večje število megapik na majhnem tipalu ne prinaša boljše kakovosti posnetkov (prej nasprotno), dodatna digitalna povečava je zaradi tresljajev večinoma neuporabna tudi če je fotoaparat nameščen na stojalu.

Zato so si preizkušeni fotoaparati kljub razlikam v tehničnih zmogljivostih zelo podobni. Njihovi objektivi so dovolj dolgi in široki za lov na najrazličnejše motive. Vsa tipala omogočajo povečave do velikosti a3 in brez težav zajamejo fotografije, ki jih lahko objavimo tudi v kakovostnejši fotoknjigi.

Elektronska iskala in zasloni lcd so kljub različnim razločljivostim dovolj uporabni (izjema je Olympusov sp810, ki je opremljen samo z zaslonom lcd), samodejno ostrenje je večinoma zanesljivo, prav tako so solidni mehanizmi za zmanjševanje tresljajev.

Videosnemanje visoke razločljivosti je postalo del standardne opreme (tudi tu malce zaostaja samo cenejši Olympus), zelo pogosti so tudi pomočniki za snemanje panoram (najboljši panoramski način je pokazal Sony) in algoritmi za povečevanje dinamike (hdr).

… in pomembne razlike

Prve večje razlike opazimo šele pri podrobnejšem pregledu. Če posnetke povečamo na računalniškem zaslonu, imata canon in panasonic zaradi manjše gneče na svetlobnem tipalu občutno »čistejšo« sliko (Sonyjevih 18 megapik je pri stoodstotni povečavi precej »kosmatih« tudi na najnižji nastavitvi občutljivosti iso). Najostrejšo risbo je imel Panasonicov objektiv, ki je nekoliko krajši in svetlobno močnejši od tekmecev, z datotekami jpeg nas je najbolj prepričal Canon.

Po kakovosti videa izstopata Sony in Panasonic, saj omogočata polni zapis hd (1920 x 1080) s kar 60 sličicami na sekundo. Oba imata upravljanje motorčka zuma nameščeno tudi na objektivu (ne samo pod sprožilcem), kar je pri snemanju videa izjemno uporabno, Sonyevo samodejno ostrenje pa je najuspešneje sledilo hitremu gibanju motivov (kolesarjev, športnikov …).

Ker so superzumi zanimivi tudi za zahtevnejše fotografe, je nekoliko nenavadno, da samo dva preizkušena modela omogočata zajem posnetkov v neobdelanem zapisu raw – Fuji in Panasonic. Ta možnost je zlasti pomembna pri krajinski fotografiji in delu pri umetni svetlobi (koncerti, notranjosti stavb …), saj smo v datotekah raw ohranili številne podrobnosti, ki so se v zapisu jpeg izgubile (oblaki na nebu, svetle fasade …), zmanjšali šum in popravili barvno temperaturo.

Prav tako je zanimivo, da so se samo pri Fujiju odločili za ročno upravljanje zuma (vsi ostali so motorizirani), saj je iskanje najboljšega izreza precej hitrejše in natančnejše (motorizirani zumi imajo omejeno število stopenj), precej manjša je tudi poraba energije.

Katerega izbrati?

Najcenejši fotoaparat na preizkusu, olympus sp810, ni slab izdelek, vendar je pokazal, da elektronsko iskalo in vrtljiv zaslon v kategoriji superzumov ne smeta manjkati. Nikon ni izstopal v nobeni posamični kategoriji – razen po najdaljšem, kar 42-kratnem zumu -, a so mu proizvajalci namenili zelo privlačno ceno, zato je precej cenejši od najbolj neposrednega tekmeca: Canona.

Pri Canonu so z modelom sx40 znova predstavili zelo spodobno fotografsko napravo, ki zajema lepe posnetke in videe, a tudi potrdili vse glasnejše očitke, da so postali v zadnjih letih preveč konzervativni, saj le malenkostno posodabljajo prejšnje generacije izdelkov.

Sonyjeva strategija je ravno nasprotna, saj so hx200v opremili z vsemi najnovejšimi fotografskimi zmogljivostmi in znova pretiravali s številom megapik. Njihov izdelek je zato tehnološko najnaprednejši fotoaparat na trgu, od katerega lahko odvrne kvečjemu kakovost posnetkov pri večjih povečavah in cena.

Panasonicov fz150 sonyja prekaša po kakovosti fotografij (manj megapik, boljši objektiv, zapis raw …), a nekoliko zaostaja pri videu in dodatnih zmogljivostih (panorami, hdr, hitrostjo zajemanja fotografij …). Pri Fujiju so nas prepričali ergonomija, elektronsko iskalo, ročno »zumanje«, zapis raw in baterija, ki je med preizkusom izgubila najmanj »črtic«, vendar so bili posnetki nekoliko preveč obdelani (kontrast, nasičenost barv, …) in tudi samodejno ostrenje je imelo v teleobmočju že precej težav pri sledenju motivov.

Sodobni superzumi so v zadnjih letih postali zreli izdelki, zato med preizkušenimi modeli ni slabe naprave. Najboljše razmerje med ceno in kakovostjo po naši oceni prinaša Nikonov p510, ki je zelo solidno opravil vse preizkusne naloge. Sonyjevega hx200v priporočamo zahtevnejšim uporabnikom videa in ljubiteljem tehnoloških novosti, marsikateremu kupcu pa utegne najbolj ustrezati Fujijev posebnež. Končna izbira je zato – kot vedno – odvisna predvsem od okusa in uporabniških potreb.

(Več fotografij na Flickru)