Primerjalno: zmogljivi žepniki ali superzumi

Pred nekaj tedni smo primerjali in ocenjevali sistemske fotoaparate z izmenljivimi objektivi. Toda še vedno so marsikomu bolj pri srcu manjši žepni aparati, zato smo tokrat preizkusili zmogljive žepnike in žepnike z »dolgim« objektivom (popotne »superzume«). So lahko zmogljivejši žepni modeli resna alternativa za zahtevnejše ljubiteljske fotografe? Prva objava: Delo Infoteh, 5. julij 2014, Matjaž Ropret in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Tudi v drugem delu našega preizkušanja smo mejo postavili pri petsto evrih. Nekateri proizvajalci ponujajo še precej dražje žepne modele, vendar so ti večinoma namenjeni zahtevnejšim uporabnikom, ki potrebujejo večje tipalo ali zmogljivejši zajem videa.

Preizkušene aparate smo sicer izbirali iz dveh skupin izdelkov, ki obe ponujata nekaj več od običajnih žepnih fotoaparatov. Prvi so žepniki z večjimi tipali in naprednejšimi možnostmi fotografskih nastavitev, drugi pa fotoaparati z veliko optično povečavo (daljšim zumom), a z manj naprednimi funkcijami kot zmogljivi žepniki. Iskali smo tudi modele, ki bi ponujali oboje, torej večje tipalo in vsaj desetkratni zum, vendar so skoraj vsi (razen enega) presegli naš namišljeni proračun.

Zbrali smo štiri aparate z dolgim zumom in tri zmogljive žepnike. Prvo skupino so sestavljali canon sx700 (približno 350 evrov), olympusa sh-1 (325 evrov) in stylus1 (550 evrov) ter panasonic tz60 (380 evrov), drugo pa nikon p340 (320 evrov), olympus xz-2 (250 evrov) in panasonic lx7 (370 evrov). Vsi preizkušeni modeli omogočajo dobro tehnično kakovost posnetkov, še zlasti tisti iz druge skupine, ki imajo nekoliko večja tipala in manj megapik (12 ali 14 milijonov namesto 16 ali več). Toda med skupinama je kar nekaj razlik, ki lahko vplivajo na odločitev, med preizkušanjem pa smo pogosto pomislili tudi na cenejše brezzrcalnike, ki za podoben denar ponujajo še precej več.

Zmogljivi žepniki

Pred petimi leti so za »zmogljive žepnike« veljali vsi modeli, ki so omogočali ročne nastavitve in zajem raw ter so bili opremljeni s svetlobno močnejšimi objektivi. V zadnjih dveh letih se je ta segment precej okrepil, saj danes poznamo zmogljive superžepnike z bistveno večjimi tipali (od enega palca do aps-c in celo polnega formata), ki se lahko po zmogljivostih in ceni kosajo z brezzrcalniki in dslr. Vendar smo se tokrat omejili na bolj klasične zmogljive žepnike, saj so edini ustrezali naši cenovni omejitvi.

Prvi je nikon p340. Pred leti nas je prepričal že prvi model iz iste serije (p300) in tudi novinec sledi enaki preizkušeni formuli. Svetlobno močan objektiv 1,8, 24 mm širokokotnik (do 120 mm), kolesce za izbiro fotografskih načinov in cena blizu 300 evrov. Pri Nikonu so naslednike p300 vsako leto malce nadgradili in p340 so poleg zapisa raw dodali še brezžično povezljivost wifi in celo sivi filter nd. Na nikona nismo imeli pripomb, saj ponuja zelo dober kompromis med ceno in kakovostjo ter je – podobno kot predhodniki – dobra izbira za družinsko rabo. Ne omogoča pa uporabe nekaterih koristnih dodatkov, kot sta zunanja bliskavica in elektronsko iskalo, in z njim ni mogoče računati na globinsko neostrino, saj svetlobna moč na 120 mm doseže samo še skromnih f5,6.

Med vsemi preizkušenimi modeli lahko malce več globinske neostrine pridobimo samo z olympusom xz-2 in panasonicom lx7. Olympus xz-2 je najstarejša naprava na preizkusu, saj je bil ta model predstavljen že pred dvema letoma in še ni dobil naslednika. Vendar ima starost skoraj več prednosti kot slabosti, saj so prodajalci spustili ceno na približno 250 evrov. V primerjavi s tekmeci se nekoliko slabše odreže samo pri zajemu videa in nastavitvah nad iso 800. Vendar to slabost nadomesti z možnostjo zunanjega elektronskega iskala, podporo brezžični bliskavici in zunanjemu mikrofonu ter zelo kakovostnim in svetlobno močnim objektivom 28-112 mm (f1,8-2,5), ki že zabriše nekaj ozadja pri fotografiranju portretov.

Po opremljenosti ga presega samo panasonic lx7, ki je prav tako nasledil zelo uspešna predhodnika lx3 in lx5. Ta model je morda najbolj »fotografska« naprava na preizkusu, saj ponuja najbolj dostopne ročne nastavitve – med drugim je mogoče na obroču objektiva ročno nastavljati zaslonko. Objektiv 24-90 mm ima najboljšo svetlobno moč na žepniškem trgu (f1,4-2,3) in med preizkušenimi modeli edini ponuja zajem videa v polni razločljivosti hd s 60 neprepletenimi sličicami na sekundo (50p). Največja omejitev je razmeroma visoka cena, saj lahko za podoben znesek v tujih spletnih trgovinah kupimo že prvo generacijo zmogljivega Sonyjevega žepnika rx100 ali začetni brezzrcalni komplet.

»Superzumi«

Aparati v tej skupini ponavadi stanejo med 350 in 400 evri, v akcijskih ponudbah jih je mogoče kupiti celo za tri stotake ali še manj. Višja cena navadno prinese kakšno dodatno funkcionalnost, ne pa nujno tudi boljše kakovosti fotografij.

Ti fotoaparati imajo zelo podobno elektronsko drobovje kot cenejši žepniki. Upravljanje je podobno, delovanje malo počasnejše kot pri zmogljivejših aparatih, kar opazimo pri zagonu, prehajanju med različnimi funkcionalnostmi in predvsem pri ostrenju. Tehnična kakovost fotografij ni nič boljša kot pri aparatih za 150 ali 200 evrov, zato je največja prednost velika optična povečava, s katero lahko približamo precej bolj oddaljene motive.

Oglaševanje dolgega teleobjektiva je zelo star tržniški prijem, saj uporabniki pogosto verjamejo, da jih bodo pri fotografiranju in zlasti na potovanjih nujno potrebovali za »približevanje«. Vendar v praksi veliko večino motivov fotografiramo na širokokotni nastavitvi in bomo precej bolj hvaležni za kak širokokotni milimeter kot za daljši zum – sploh med fotografiranjem ljudi v zaprtih prostorih. Zato pred nakupom ni pametno gledati samo na napise o največji povečavi, ampak je bolje izbrati objektiv z večjo svetlobno jakostjo ali bolj kakovostnim objektivom. Pri večini preizkusnih fotoaparatov namreč posnetki postanejo precej mehkejši in manj kontrastni, ko se približamo »tele« nastavitvi.

Med izbranimi fotoaparati je bil najcenejši Canonov sx700, vendar je tudi dokazal, da cena še ne pomeni nujno slabše fotografske kakovosti. S canonom smo v vseh okoliščinah zajemali fotografije z največ podrobnostmi in največjim dinamičnim razponom. Glede na ceno ima sx700 tudi presenetljivo vzdržljivo kovinsko ohišje. Na žalost mu manjkajo nekatere lastnosti, ki jih bodo zahtevnejši uporabniki težko pogrešali. Ne omogoča zajemanja surovih posnetkov (raw) in nekaterih naprednejših nastavitev, saj so omenjene zmogljivosti pri Canonu prihranili za dražje modele.

Tudi Olympusov sh-1 ne ponuja zajema posnetkov raw. Njegova posebnost je zmogljiv petosni umirjevalnik slike, ki je zelo koristen pri snemanju videa (škoda za razmeroma skromne kodeke). Njegov razpon zuma je nekoliko krajši kot pri canonu sx700 in panasonicu tz60, saj ponuja »samo« 24-kratno povečavo od začetnih (preračunanih) 24 mm, ostala dva pa 30-kratno iz enakega izhodišča. Neposrečena izbira je tudi zelo nekakovosten zaslon, ki prikazuje zelo nekontrastne in sprane barve, čeprav so zajeti posnetki čisto v redu.

V tej skupini je najbolj zanimiv in tudi najdražji Panasonicov model. Po kakovosti posnetkov sicer ne izstopa, a ponuja zajem raw, kar omogoča popravljanje beline in več podrobnosti v podosvetljenih ali presvetljenih delih motiva (te »zaloge« je seveda precej manj kot pri aparatih z večjimi tipali). Največja prednost tz60 je elektronsko iskalo, kar je velika redkost pri žepnih fotoaparatih. To iskalo sicer ni na ravni najboljših z visoko razločljivostjo, kaže pa dovolj jasno sliko, da je z njim preprosto ostriti, in tudi na soncu je iskalo dragocen dodatek.

Kaj izbrati

Popotni fotoaparati z dolgim zumom so lahko dobra izbira za manj zahtevne fotografe. Približajo zelo oddaljen motiv, a jih je še vedno mogoče spraviti v žep. Posnetki v običajnih svetlobnih razmerah so čisto spodobni, le prevelikih povečav (A3 in več) ne smemo pričakovati, še zlasti ne v šibkejši svetlobi. Prav tako ne omogočajo uporabe daljših osvetlitvenih časov, doseganja globinske neostrine in drugih ustvarjalnih fotografskih učinkov. Čeprav nam je bil po opremljenosti najbolj všeč panasonic tz60 (predvsem zaradi elektronskega iskala), je cenejši canon sx700 zajemal enako dobre ali (tehnično) celo boljše posnetke.

Precej teže je postaviti v ospredje kak model iz druge skupine. Če potrebujete predvsem kakovosten zajem fotografij, je olympus xz-2 zaradi nizke cene in dobre opremljenosti zelo zanimiva izbira. Vendar za približno 70 evrov več dobimo že precej novejši nikon p340, ki je kljub skromnejši opremljenosti bolj sodoben fotoaparat. Panasonic lx7 je sicer precej zmogljivejši od nikona in načeloma upraviči višjo ceno, toda 400 evrov je že meja, pri kateri je smiselno premisliti tudi o brezzrcalniku ali superžepniku, ki so verjetno prihodnost tega segmenta. Zato med preizkušenimi modeli priporočamo canon sx700 in nikon p340 – sploh če ju v kaki akciji najdete za manj kot 300 evrov.