Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Štiri teroristične bombe, ki so 7. julija 2005 zjutraj odjeknile v Londonu1, niso le ubile 56 in poškodovale 700 ljudi, ampak so tudi spodbudile britanskega notranjega ministra Charlesa Clarka, da se je na srečanju notranjih ministrov Evropske unije v duhu varnosti in boja proti terorizmu ponovno zavzel za hiter sprejem vseevropske zakonodaje o nadzoru telefonskih in elektronskih komunikacij. Omenjena zakonodaja bi vse evropske telekomunikacijske operaterje (ponudnike fiksne in mobilne telefonije ter interneta) zavezovala k shranjevanju podatkov o elektronski dejavnosti njihovih uporabnikov od enega do treh let.
Prva objava: Medijska preža, november 2005, Aljaž Marn in Lenart J. Kučić
Kako dolgo bodo operaterji shranjevali prometne podatke
Le malo pred londonskimi napadi je evropski parlament že zavrnil pobudo Anglije, Irske, Francije in Švedske za sprejetje zakona o najmanj enoletnem hranjenju podatkov o telefonskih klicih in elektronskih sporočilih, ki jo je posredno navdihnil madridski bombni napad leta 2004. Notranji ministri članic EU so 13. julija podprli sprejetje direktive o hrambi prometnih podatkov. Septembra je evropski parlament zavrnil stari predlog Francije, Švedske, Velike Britanije in Irske (ta je predvideval hranjenje podatkov od enega do treh let) ter podprl predlog, ki ga je predložila evropska komisija, po katerem bi operaterji prometne podatke o telefonskih pogovorih shranjevali 12 mesecev, podatke o uporabi elektronske pošte pa vsaj pol leta. Evropski ministri so nato oktobra pooblastili Clarka, da lahko začne pogajanja z evropskim parlamentom za dosego soglasja glede obvezne hrambe prometnih podatkov.
Slovenski minister za notranje zadeve Dragutin Mate, ki je Slovenijo skupaj s pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom zastopal na posvetih o evropskem hranjenju prometnih podatkov, je 14. julija, teden dni po prvih terorističnih bombnih napadih v Londonu, v televizijski informativni oddaji Odmevi prvič obširneje predstavil slovensko stališče glede hrambe telekomunikacijskih prometnih podatkov. Minister je v pogovoru z voditeljem oddaje hrambo prometnih podatkov predstavil predvsem kot ukrep za zaščito pred terorizmom, ki ne zmanjšuje pravic državljanov, hkrati pa dodal, da so slovenski telekomunikacijski operaterji že sedaj dolžni hraniti podatke tri mesece, nekateri pa jih po njegovih besedah hranijo tudi dlje, “ker jim to ni prepovedano, zato ker to potrebujejo preprosto zaradi marketinških potez, ki jih lahko potem laže načrtujejo”. Na ministrstvu za pravosodje, pristojnem za vprašanje hrambe prometnih podatkov, pa smo izvedeli, da podpirajo zamisel o triletnem shranjevanju telekomunikacijskih podatkov, ki so jo v evropskem parlamentu že zavrnili, poleg tega pa verjamejo, da bi smeli pristojni organi zbrane podatke uporabljati tudi za preiskovanje vseh kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.2
Obe izjavi zbujata skrb. Ker notranji minister ni natančneje pojasnil, katere podatke ima v mislih, bi bilo mogoče iz njegovih besed sklepati, da slovenski telekomunikacijski operaterji (predvsem operaterji mobilne telefonije) shranjujejo tudi podatke, ki jih po zakonodaji ne bi smeli (problematična je predvsem hramba prometnih podatkov), hkrati pa shranjene podatke brez soglasja uporabnikov izrabljajo za načrtovanje marketinških potez.3 Še spornejše je prepričanje pravosodnega ministrstva, za katerega se zdi, da želi protiteroristične ukrepe izrabiti za poostritev telekomunikacijskega nadzora nad vsemi slovenskimi državljani.
Morebitne zlorabe strahu pred terorizmom
Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEK) določa, da morajo biti podatki o prometu, ki se nanašajo na naročnike in uporabnike ter jih je operater obdelal in shranil, izbrisani ali spremenjeni v brezosebne takoj, ko niso več potrebni za prenos sporočil ali plačilo storitve. Citirana ministrova izjava je sicer v nasprotju s 104. členom ZEK, ki določa, da morajo biti prometni podatki izbrisani takoj, ko niso več potrebni za prenos sporočil. Izjemoma sme operater hraniti tiste podatke, ki so potrebni za obračun storitev, vendar najdlje do poteka zastaralnega roka. Izjema velja tudi za primer, ko uporabnik vnaprej dovoli operaterju obdelovanje prometnih podatkov za namene trženja svojih storitev. Anita Leskovec, pristojna za odnose z javnostjo na slovenski policiji, je povedala, da je časovna opredelitev (trije meseci) hranjenja podatkov zapisana v Splošnem aktu o razčlenjenem računu. Na vprašanje, ali ima minister dokaze, da mobilni operaterji hranijo podatke, ki jih ne bi smeli, in jih uporabljajo za načrtovanje marketinških potez, pa je ministra opravičila, saj naj bi Mate v svoji izjavi “govoril le o možnostih, ki jih omogočajo zakonski oziroma podzakonski predpisi, seveda skladno z vsemi omejitvami. Minister za zdaj še ni bil seznanjen s tem, da bi kdo te predpise kršil, če pa bo, bo ukrepal v skladu z zakonskimi možnostmi.”
Na Mobitelu, največjem slovenskem operaterju mobilne telefonije, so nam tedaj povedali le, da “delujejo skladno z veljavno zakonodajo” in podatkov o prometu ne uporabljajo za načrtovanje marketinških potez. Podobno so nam zagotovili na Simobilu, kjer hranijo podatke v skladu z ZEK in področno zakonodajo, pa tudi “pod pogojem predhodnega soglasja uporabnika, kar je podrobneje opredeljeno v splošnih pogojih”. Pojasnili so nam še, da ZEK ne opredeljuje natančnega časovnega okvira, temveč roke hranjenja veže na izpolnitev namena hranjenja oziroma na soglasje uporabnika, zato pod zakonsko opredeljenimi pogoji hramba podatkov ni prepovedana. Tudi na Vegi, tretjem slovenskem mobilnem operaterju, so nam odgovorili, da hramba anonimiziranih podatkov ni prepovedana, sami pa podatke v skladu z ZEK hranijo še eno leto po izdanem računu za storitve.
Kljub temu da se v medijih v zvezi s predlagano direktivo o hrambi prometnih podatkov pojavlja predvsem minister Mate, pa je vprašanje hrambe prometnih podatkov v pristojnosti ministrstva za pravosodje, kar so nam pojasnili v službi za stike z javnostjo na notranjem ministrstvu. Mojca Hardi, odgovorna za stike z javnostjo na ministrstvu za pravosodje, nam je na vprašanje, kakšno je stališče ministrstva glede predlagane direktive o hrambi telekomunikacijskih prometnih podatkov, posredovala naslednji odgovor: “Ministrstvo za pravosodje meni, da so določbe v dokumentu, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov (…) zaradi harmonizacije varstva osebnih podatkov v državah članicah, povsem zadovoljive in ustrezne z vidika varstva osebnih podatkov posameznikov. Sedanji predlog liste podatkov, ki naj jih telekomunikacijski operaterji hranijo, po mnenju ministrstva za pravosodje ni sporen z vidika morebitne prekomerne obdelave osebnih podatkov.” Glede hrambe prometnih podatkov tudi za zgrešene in neuspele telefonske klice v ministrovem kabinetu odgovarjajo, da se ministrstvo za pravosodje “strinja z vključitvijo dohodnih in neuspelih klicev na listo podatkov, ki naj jih telekomunikacijski operaterji hranijo, saj lahko le popolni podatki pokažejo celotno sliko določenih komunikacij. Brez teh podatkov je lahko izpuščena pomembna povezava, ki lahko odločilno vpliva na uspešnost predkazenskega in kazenskega postopka.”
Zanimiv – in kakor bomo videli v nadaljevanju, potencialno sporen – je odgovor na vprašanje glede časa hrambe podatkov ter kriterija za dostop do njih. Glede časovnega obdobja na ministrstvu odgovarjajo, da “časovni rok hrambe podatkov glede na potrebe pridobivanja teh podatkov v predkazenskem in kazenskem postopku ne sme biti krajši od 12 mesecev”. Dodajmo, da zadnji predlog Evropskega sveta za pravosodje in notranje zadeve (JHA), predstavljen na zasedanju ministrov 12. oktobra v Luksemburgu, predvideva najmanj dvanajstmesečno hrambo podatkov o telefonskih klicih ter vsaj šestmesečno hrambo podatkov o uporabi elektronske pošte. Glede kriterija za dostop do podatkov ministrstvo zavzema stališče, da naj bo dostop do shranjenih prometnih podatkov omogočen za preiskovanje in dokazovanje vseh kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti kot določa 149.a člen zakona o kazenskem postopku.
Glede na stališče ministrstva za pravosodje bi bil dostop do shranjenih prometnih podatkov tako mogoč za preiskovanje in dokazovanje vseh tistih kaznivih dejanj, za katera je mogoče odrediti prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja (za natančnejši pregled glej seznam navedenih kaznivih dejanj). Takšno stališče je naletelo na oster odziv med nekaterimi posamezniki, ki se ukvarjajo z vprašanji posameznikove zasebnosti, pa tudi v delu javnosti – toliko bolj, ker je bila doslej hramba prometnih podatkov javnosti predstavljana kot ukrep v boju proti terorizmu, glede česar je nedvomno laže doseči zadostno podporo javnosti. Iz stališča ministrstva za pravosodje je – nasprotno – jasno razvidna težnja, da bi hramba prometnih podatkov postala še eden izmed preiskovalnih ukrepov pri preiskovanju tudi “običajne” kriminalitete, ne le terorizma.
Slovenija se tako uvršča med države članice Evropske unije, ki podpirajo uvedbo obvezne hrambe telekomunikacijskih prometnih podatkov. Minister Mate je po srečanju v Newcastlu 8. septembra za Delo4 izjavil, da se Slovenija načeloma strinja s predlagano hrambo prometnih podatkov, potrebno pa bo oceniti stroške operaterjev, pri čemer bi upoštevali tudi izdatke za nadgradnjo tehnologije, medtem ko je čas zadrževanja teh informacij bolj tehnično vprašanje. Ali minister razume določanje intenzitete posega v človekove pravice zgolj kot “tehnično vprašanje”, za zdaj ostaja nejasno.
V tematskem sklopu o nadzorovanju elektronskih komunikacij želimo tokrat opozoriti na nekatere probleme, ki jih je odprla evropska protiteroristična debata: katere podatke o svojih uporabnikih že zdaj shranjujejo slovenski telekomunikacijski operaterji in kakšni so globalni trendi elektronskega nadzora.