Računalniške igre in regionalni razvoj

Coventry, enajsto največje britansko mesto, je večino 20. stoletja veljal za središče otoške avtomobilske industrije, kjer je imelo svoje obrate več kot sto avtomobilskih podjetij in kjer še danes sestavljajo značilne londonske črne taksije. Vendar pa je gospodarska kriza konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja naznanila zaton coventryjske avtomobilske panoge, ki sta jo dokončno spodkopali globalizacija in selitev proizvodnje v Azijo ali na evropski vzhod. Nato pa je laburistična vlada Tonyja Blaira sklenila, da bo poindustrijski Coventryja poskusila obuditi z – računalniškimi igrami.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 11. oktober 2008, fotografija LJK

»Igrivo« oživljanje propadlih industrijskih središč

Na ulici, polni sprehajalcev, je odjeknila eksplozija. Med razbitimi izložbami in gorečimi avtomobili so obležala krvava telesa ranjencev z vidnimi znaki poškodb. Ko je na prizorišče prispela zdravniška ekipa, so se morali trije zdravniki prebiti med ranjence, poiskati preživele, jim pregledati poškodbe ter kar najhitreje ugotoviti, kdo potrebuje nujno zdravniško pomoč in kdo lahko počaka.

Podobni prizori so se vrstili na številnih računalniških zaslonih po celotnem razstavišču univerzitetnega tehnološkega parka v angleškem Coventryju. Predstavniki mladih britanskih podjetij, specializiranih za razvoj uporabnih računalniških iger, so pod pokroviteljstvom inštituta za uporabne računalniške igre (Serious Games Institute – SGI) predstavljali najrazličnejše izobraževalne rešitve, namenjene bolnišnicam, vojski, državnim ustanovam, šolam in podjetjem. Naključni igralci so se preizkušali v vlogah zdravnikov, vojaških poveljnikov, direktorjev, gasilcev in drugih poklicev, ki se morajo pri svojem delu spopadati s kriznimi razmerami in v njih hitro odločati. »Naše raziskave kažejo, da so uporabne računalniške igre odličen učni pripomoček, saj uspešno združujejo usposabljanje in zabavo. V realistično zasnovanih računalniških simulacijah morajo igralci pokazati vse svoje teoretično znanje in ga uporabiti v praksi. Hkrati so postale ‘resne’ računalniške igre in navidezna okolja tudi velik globalen posel, vreden dobro milijardo evrov, saj vse več javnih in zasebnih organizacij išče uspešne metode, kako svoje kadre hitro, učinkovito in poceni usposobiti za nova delovna mesta,« je povedala Mary Matthews, razvojna direktorica podjetja TruSim. »Zato smo se odločili, da bomo poskusili iz Coventryja ustvariti britansko prestolnico računalniških iger.«

Čeprav so se besede o »britanski prestolnici računalniških iger« hitro izgubile med naštevanji neštetih prednosti njihovega novega medicinskega simulatorja, je Matthewsova nehote opozorila na zelo pomembno dejstvo: da so univerzitetni tehnološki park, mladi zanesenjaki, tehnološke inovacije in industrija uporabnih računalniških iger le površje, pod katerim se skriva jasna strateška odločitev britanske vlade in lokalnih oblasti grofije West Midlands, da mesto Coventry ob pomoči »novih tehnologij« spremenijo v regionalno razvojno zgodbo o uspehu.

A zakaj ravno Coventry? In zakaj računalniške igre?

Računalniške igre za oživljanje mest

Coventry, enajsto največje britansko mesto, je večino 20. stoletja veljal za središče otoške avtomobilske industrije, kjer je imelo svoje obrate več kot sto avtomobilskih podjetij in kjer še danes sestavljajo značilne londonske črne taksije. Vendar pa je gospodarska kriza konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja naznanila zaton coventryjske avtomobilske panoge, ki sta jo dokončno spodkopali globalizacija in selitev proizvodnje v Azijo ali na evropski vzhod. Ko je francoski Peugeot leta 2006 preselil proizvodnjo na Slovaško in je Jaguar ohranil samo svoj oblikovalski oddelek, se je Coventry dokončno pridružil skupini »problematičnih« britanskih industrijskih mest, ki jih pestijo kronična brezposelnost, odseljevanje prebivalstva in propadanje lokalnega gospodarstva: Birminghamu, Manchestru, Liverpoolu, Newportu in drugim nekdanjim industrijskim središčem (v Sloveniji je podobna usoda v zadnjem desetletju doletela Maribor, Jesenice in nekatera druga mesta z močno industrijsko tradicijo).

Lanska odločitev westmidlandske razvojne agencije Advantage, da je v inštitut SGI vredno vložiti dobre štiri milijone evrov in s spodbujanjem industrije iger prispevati k sodobnejši podobi poindustrijskega Coventryja, je zato posledica treh prepletenih dejavnikov, ki zadnje desetletje oblikujejo britansko regionalno razvojno politiko. Ko je laburistična stranka premiera Tonyja Blaira leta 1997 od konservativnih predhodnikov poleg vlade podedovala tudi kopico omenjenih socialnih problemov, se je močno naslonila na nekatere svetovalce (predvsem Charlesa Landryja, avtorja vplivne knjige The Creative City), ki so verjeli, da je mogoče nekdanja industrijska središča uspešno oživiti s spodbujanjem kulturne in »kreativne« industrije – panog, ki temeljijo na posameznikovi ustvarjalnosti, veščinah in talentih (oglaševanje, arhitektura, film, glasba, oblikovanje, programiranje …). Zaupanju v »ustvarjalna mesta« se je v začetku tisočletja pridružilo še skoraj religiozno prepričanje, da so vlaganja v »nove tehnologije« in »novo ekonomijo« edino zagotovilo za prihodnjo gospodarsko rast in delovna mesta, razvoj spletnih skupnosti pa je v zadnjih letih znova obudil upanje, da lahko »ustvarjalni posameznik« tudi na odročni kmetiji razvije (tržno) uspešno internetno storitev, če ima na voljo ustrezno tehnološko podlago (informacijsko tehnologijo, telekomunikacijsko infrastrukturo …).

Vabljiva misel, da je mogoče s spodbujanjem malega podjetništva v kulturnem in kreativnem sektorju elegantno reševati globoko zakoreninjene družbene probleme in tako nadomestiti druge oblike socialne politike, se zato ni udomačila le pri britanskih laburistih, ampak se je naselila tudi v različnih evropskih (EU) razvojnih strategijah, ki so jih – včasih nekritično – sprejemale in izvajale posamezne države članice. In vendar je praksa že kmalu opozorila, da za oživljanje nekdanjih industrijskih središč ne zadoščajo tako preprosti recepti, kot je ustanovitev novega tehnološkega parka, podelitev statusa mesta kulture ali pričakovanje, da bo nekaj visokotehnoloških podjetij izbrisalo industrijsko preteklost določenega kraja. Če država v Coventryju ustanovi tehnološki park in se odloči, da bo mesto postalo »britanska prestolnica računalniških iger«, to še ne pomeni, da bodo nekdanji načrtovalci avtomobilov čez noč pozabili na stare veščine in začeli oblikovati navidezne svetove, pisati scenarije in nasploh uresničevati svoje »kreativne potenciale«, kar od njih pričakujejo politiki. Nasprotno. Projekt, ki bi temeljil na tovrstnih pričakovanjih, bi bil že v izhodišču obsojen na neuspeh.

Vodenje, denar in politična podpora

Ob vprašanju, ali je tudi coventryjski tehnološki park predvsem politični projekt, s katerim hoče vlada ustvariti vtis, da se trudi odpraviti družbene posledice propada avtomobilske industrije, se je David Wortley, tehnološki podjetniški veteran in direktor SGI, zamišljeno pogladil po bradi. »Seveda lahko na številne razvojne pobude v zadnjih letih gledate kot na politično leporečenje, ki je z nepremišljenimi naložbami v regionalne tehnološke parke in podjetniške inkubatorje zapravilo velikanske vsote davkoplačevalskega denarja. Prav tako drži, da je bila odločitev za ustanovitev našega parka delno politična, saj se je vlada strateško odločila, da hoče imeti v Coventryju visokotehnološki park, s katerim bo mestu pomagala zgraditi novo identiteto,« je priznal Wortley. Vendar je tudi poudaril, da ustvarjalna energija ni omejena le na London, Cambridge ter druga urbana in univerzitetna središča, zato je razvojno usmerjena regionalna politika kljub nekaterim preteklim napakam zelo dobrodošla in potrebna.

»Zavedati se morate, da v vsakem kraju živi nekaj talentov, za katere ponavadi skoraj nihče ne ve,« je pojasnil. »Svoje prvo podjetje sem ustanovil v mali vasici blizu Leicestra. Ko sem hotel najti izvajalce, ki bi mi posneli promocijski videospot, sem bil prepričan, da me čakajo neštete poti v Birmingham ali London, kjer deluje večina studiev in producentskih hiš. Nato sem na svetovnem spletu objavil oglas, na katerega sta se med drugimi odzvala tudi znani upokojeni BBC-jev snemalec in montažer, ki je sodeloval pri filmih o mladem čarovniku Harryju Potterju. Oba sta živela v moji vasi – le nekaj ulic stran,« je smeje pripovedoval Wortley. »Zato sem pomislil, da bi lahko postavil informacijski portal, s katerem bi omogočil povezovanje lokalnega znanja in podjetij. Ko sem od razvojne agencije že pridobil zagonski kapital, sem z grozo ugotovil, da zelo podoben portal že obstaja. Ko sem njegovega lastnika povabil na pogovor, pa se je izkazalo, da je moj tekmec v resnici mladenič, ki je po vasi raznašal mleko in je svoj spletni portal razvil na računalniku, ki ga je sestavil iz rabljenih komponent. Podobnih izkušenj je bilo nešteto, zato sem prepričan, da so regionalne razvojne pobude smiselne, če se jih lotimo na pravi način.«

In kakšen naj bi bil ta »pravi način«? Enotnega recepta seveda ni, je opozoril Wortley. »Vendar lahko iz lastnih izkušenj povem, da za uspešen projekt potrebujete najmanj tri sestavine. Prva je jasna strategija in pregled nad celotnim projektom ‘od zgoraj’, saj lahko le tako preprečite, da bi vam projekt nenačrtovano spolzel izpod nadzora. Nato morate pridobiti lokalne voditelje, ki jim okolica zaupa in jih spoštuje, saj lahko edino oni – in ne neznani tujci – navdihnejo sodelujoče, da zares verjamejo v uspeh projekta. Tretja sestavina pa je zadostna količina sredstev: denarja, ustrezne infrastrukture, tehnologije in kadrov,« je pojasnil Wortley. »V našem primeru smo poskrbeli za vse omenjene pogoje. Vlada je v projekt vložila denar in politično voljo, mi pa smo poskrbeli, da smo z lokalnimi podjetji in univerzo ustvarili okolje, ki je naklonjeno podjetniški kulturi. Ker je v regiji že obstajalo nekaj prepoznavnih razvijalcev računalniških iger, smo se odločili, da bomo panogo z njihovo pomočjo razvijali naprej. Po skoraj dveh letih obstoja lahko zatrdim, da je bila naša strategija pravilna, saj je postal SGI prepoznavna ustanova na področju uporabnih računalniških iger, od katere imajo koristi tako študenti kot številna mlada podjetja v našem tehnološkem parku.«

Nove tehnologije ne izbrišejo preteklosti

Toda industrijska zapuščina devetnajstega stoletja je kulturno trdoživa, posamezna mesta pa imajo lastne značilnosti zgodovinskega razvoja. Tega dosedanje razvojne politike pogosto niso upoštevale, kar je ugotovila analiza preteklih poskusov »kreativnega« oživljanja nekdanjih industrijskih središč, ki jo je pripravila britanska nacionalna razvojna agencija Nesta. Prav tako tega ni upošteval letošnji prenovljeni strateški dokument Creative Britain britanskega kulturnega ministrstva, s katerem bo vlada poskušala izboljšati življenje svojih državljanov »s spodbujanjem športnih in kulturnih dejavnosti, prizadevanjem za odličnost ter promocijo industrije turizma, ustvarjalnosti in zabave«.

Zaton tradicionalnih industrijskih panog namreč ni prizadel le konkretnih tovarn in njihovih zaposlenih, ampak tudi številna majhna podjetja, kulturne ustanove in univerze. Ker so bile slednje od teh tovarn neposredno odvisne, je njihov propad uničil tudi »podrast«, iz katere bi morala pognati mlada ustvarjalna podjetja. Za obnovitev te podrasti zato niso dovolj le posamezna »semena«, kakršen je tehnološki park v Coventryju. Zadostna bi bila šele obsežna vlaganja, ki bi morala v nekaterih primerih obnoviti celotno družbeno in kulturno »zemljišče«.