Računalniški kosi pohištva

Znanec je pred nekaj meseci pospravljal računalniško sobo. V omari je našel tudi zbirko zapisljivih plošč kjer so bili shranjeni stari (piratski) računalniški programi in igre, ki jih je pred kakim desetletjem zbirala večina računalniških zanesenjakov. Nekdanjo veliko dragocenost je zapustil najstniškemu nečaku – prav tako zagretemu uporabniku elektronskih igrač -, da bi se morda pozabaval s kako staro računalniško igro.

Ko se je čez kak teden oglasil pri nečaku na obisku, velike torbe s cedeji ni bilo več. Fant mu je pojasnil, da plošč ni mogel uporabiti na novem računalniku, ker v njem nima več optične enote. Ko je hotel plošče pognati na starejši napravi, pa ni znal namestiti in zagnati posnetih iger. Zato je obupal in vse skupaj vrgel v smetnjak.

Računalništvo se je v zadnjem desetletju res zelo spremenilo.

V mojih dijaških in študentskih letih skoraj nihče ni kupoval programov in iger, ker so bili dragi in so jih vedno »zrihtali« priložnostni pirati s prvimi pravimi optičnimi zapisovalniki in malo večjim trdim diskom. Računalnikov nismo kupovali kot že zaključenih škatel s prednaloženim licenčnim operacijskim sistemom, ampak smo jih sestavljali sami – iz komponent, nabranih pri bolj ali manj sivih uvoznikih računalniške opreme. Ko je bil računalnik pripravljen, smo se lotili še nameščanja programov in iger, ki ni bilo prav nič podobno preprostemu nalaganju današnjih mobilnih aplikacij. Morali smo biti iznajdljivi, se ubadati s protipiratskimi zaščitami, nameščati posebne dodatne gonilnike in napisati prenekatero programsko vrstico, preden smo lahko začeli uživati v prvi igri.

Na ta način smo porabili ogromno časa, a smo se tudi veliko naučili in se počutili kot del izbrane računalniške elite, ki je znala nameščati in poganjati piratske izdelke, da so včasih delovali še hitreje in zanesljiveje od originalov. Skoraj vsi smo po družinskem in prijateljskem omrežju oskrbovali na desetine računalnikov, učiti starše uporabljati osnovne funkcije okenske pisarne in nemočnim sošolkam pogumno reševali skoraj končane seminarske naloge, ki jih je »požrl« neubogljivi stroj. Ta mojstrovalska preteklost se je pri marsikomu ohranila do danes, zato si še vedno sestavljam svoje računalnike in ne kupim nobene naprave, ki je ne morem odpreti s kompletom izvijačev.

Sestavljanje in prilagajanje računalnikov je verjetno krivo, da se ob vsaki aplikaciji ali elektronskem izdelku sprašujem, kako je izdelan, kaj počnejo programske vrstice, kako deluje in s katerimi drugimi napravami komunicira. Računski stroji in programi zame nikoli niso bili samo izdelki zabavne elektronike ali bele tehnike, podobno kot vokmen, televizor ali hladilnik, ki sem jih uporabljal pasivno – kot namenske predmete. A so postajale te moje veščine vse manj uporabne, saj so računalniki poniknili v vsakdanje predmete in za njihovo uporabo ni bilo več potrebno specialistično znanje. Današnji mobilnik in elektronska tablica sicer delujeta po enakih načelih kot nekdanje škatle, a jih lahko uporablja vsak otrok. Zato se je število uporabnikov elektronskih komunikacijskih naprav izjemno povečalo.

Ko opazujem otroške uporabnike tehnologij, najstnike in tudi mlajše programerje, me pogosto presenetijo izvirne uporabe teh naprav. Ob njih pomislim, da je bila naša uporaba računalnikov precej prvinska in utečena. Znali smo jih sestaviti, povezati, programirati, hekati in pozneje oblikovati besedila, obdelovati digitalne fotografije, izdelati načrte in objavljati bloge, a smo o njih še vedno razmišljali kot o računalnikih: procesorjih, pomnilniku, komunikacijskih protokolih in programskih jezikih. To znanje nas je verjetno omejevalo, saj so lahko ipada, facebook in druge spletne aplikacije zasnovali šele tisti, ki v računalniku niso več videli elektronskega drobovja, ampak vsenavzočo informacijsko in komunikacijsko napravo. Izdelek, ki med človeka in storitvijo ne postavlja nikakršnih tehničnih ali uporabniških ovir.

Stare posnete plošče, ki med igro in igralca postavljajo kopico nepotrebnih ovir, za današnjega uporabnika niso več sprejemljive, zato ni čudno, da jih je znančev nečak zavrgel. Vendar je skupaj s ploščami nevede zavrgel tudi košček znanja, ki bi mu morda pomagalo bolje razumeti napravo, ki jo uporablja za učenje, delo, igro, druženje, vzdrževanje javne podobe in shranjevanje osebne zgodovine. Napravo, ki jo poleg njega uporablja še marsikdo drug – od oglaševalcev do obveščevalcev. In nad katero ima današnji uporabnik zelo malo nadzora.

(fotografija LJK)