Recept za gledanost

Kakšen je osnovni recept za televizijski novičarski prispevek, se je v svojem spletnem videoprispevku pred kratkim vprašal britanski igralec, novinar in kolumnist Charlie Brooker. Zelo preprost, je prepričan avtor. Treba je le slediti nekaterim preprostim zapovedim, ki jih televizijski producenti že v prvem mesecu prakse vcepijo novinarskemu podmladku

Če hočemo, da je prispevek »televizičen«, mora novinar že v uvodnem prizoru ustvariti vtis, da se nahaja v središču pomembnega dogajanja – sredi ulične množice, na političnem dogodku ali pred dobro znano stavbo. Svoj prispevek mora opremiti s številnimi posebnimi učinki in infografikami, ki na privlačen način prikazujejo pomembna dejstva: delce javnomnenjskih raziskav, citate politikov ali podčrtane stavke iz pomembnih dokumentov. Tem dejstvom morajo slediti čim krajše izjave naključnih mimoidočih (glas ljudstva), uradnih oseb (glas države) in strokovnjakov (glas stroke), ki dajo prispevku ustrezno težo. Nato je treba poiskati kar najbolj povprečnega državljana ali družino (»davkoplačevalca«) in čim nazorneje pokazati, kako ga bo prizadel sprejeti ukrep. V sklepu pa mora novinar v kamero povzeti prispevek, z govorico telesa nazorno ponazoriti, kaj v prihodnosti čaka tega povprečnega državljana, in v zadnjem kadru namigniti, katere osebe ali ustanove bodo odgovorne za njegove tegobe.

Televizijski ustvarjalci že od nekdaj uporabljajo različne prijeme za doseganje nekaterih gledalskih učinkov. Stari videoposnetki, ki jih je britanski BBC v sedemdesetih letih pripravil za šolanje svojih producentov, sistematično prikazujejo, kako osvetlitev, naklon kamere, izrez in glasbena podlaga vplivajo na sporočilo televizijskega posnetka. Bližnji posnetek jeznega demonstranta lahko ustvari vtis velikih in burnih demonstracij, čeprav je zbranih le nekaj protesnikov. Dramatična glasba in ostra osvetlitev spremenita nevtralno sporočilo v nekaj grozečega, še tako radikalno izjavo pa ponavadi omili nadaljevanje stavka, ki ga je mogoče zlahka odrezati. Zato so na BBC veliko prostora namenili vprašanjem novinarske etike in opozarjanju na nevarnosti televizijske manipulacije, saj izbira lokacije, izjave sogovornikov in ilustrativnih podatkov skoraj vedno izraža večinsko družbeno moralo, politično usmeritev medija ali poslovne inetrese medijskega lastnika – kar bi moral razumeti vsak novinar.

Brooker se je v svojem prispevku dotaknil neke druge manipulacije s televizijskim jezikom, ki je postala tako samoumevna, da se je televizijski ustvarjalci večinoma sploh ne zavedajo več. Karikiran Brookerjev »generični televizijski prispevek« kaže, kako poskušajo televizijski ustvarjalci z najrazličnejšimi dražljaji pritegniti begajočo pozornost medijskega potrošnika in jo pretvoriti v gledanost, pri tem pa delovati politično in vrednostno nevtralno. Vendar ti dražljaji za vzbujanje gledanosti nikoli niso nevtralni, ampak imajo zelo konkretne družbene posledice.

To lahko v živo spremljamo tudi v Sloveniji, kjer postajata sovražni govor in politični populizem le sprejemljiva televizijska dražljaja – podobno kot prometne nesreče, nevihte in odpuščanje delavcev. Novinarji pa zaradi profesionalne slepote, na katero opozarja Brooker, niti ne opazimo, da s svojimi generičnimi televizijskimi, časopisnimi in spletnimi prispevki nezavedno pomagamo (so)ustvarjati družbo, kakršne si, upam, ne želimo.

Prva objava: Delo, 17. marec 2010