Robert Capa, fotograf

V Cankarjevem domu so ta teden odprli razstavo najbolj znanega vojnega fotografa dvajsetega stoletja: Roberta Cape. »Upam, da mi do konca življenja ne bo več treba delati kot vojni fotograf,« je zapisal po koncu druge svetovne vojne. Zgodovina mu ni izpolnila te želje.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. april 2017, fotografije Robert Capa ©/ Magnum Photos

Spomladi 2015 sta ameriška študenta robotike Henry Bradlow in Antoine Balaresque napovedala prvega osebnega letečega fotografa: robotko Lily. Prototipe robotske naprave sta opremila s štirimi propelerji in zmogljivimi algoritmi za analizo in prepoznavo slike, ki so skrbeli za umirjanje videoposnetka in sproti izračunavali primerno kompozicijo. Obljubila sta, da bo znala Lily sama slediti lastniku, ki kolesari, deska, smuča ali vesla med rečnimi brzicami. Njeni umetni inteligenci sta pokazala na milijone športnih fotografij, s katerih se je učila snemalne tehnike in fotografske estetike. Njuna robotka zato ni bila več samo pomočnica, ampak prava fotografinja, ki je sama izbirala svoj odločilni trenutek.

Podobne tehnologije so na lanskih poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru uporabili sodelavci fotografske agencije Getty Images. Tudi oni so za pokrivanje dvoranskih in bazenskih tekem uporabili zmogljive fotografske robote, ki so znali sami prepoznati in ujeti atraktivne športne prizore. Njihove posnetke so uporabili številni uredniki tradicionalnih in novih medijev. Robotska fotografija pa je pokazala, da bodo morda tudi najbolj zahtevne fotografske naloge v prihodnjih nekaj letih prevzeli matematični algoritmi – tudi novinarsko, reportažno in vojno fotografijo.

V robotskih fotografih bo mogoče združiti vse tehnološke inovacije, ki so od preloma drugega tisočletja spremenile zajemanje, izmenjavanje in ogledovanje fotografskih podob: internet, družabna omrežja, računalniško analizo motiva, filtre za kompozicijo in izboljšanje motiva. Leteče, hodeče in plavajoče kamere ne bodo umirale na bojiščih. Teroristi zanje ne bodo zahtevali odkupnine ali izpustitve političnih zapornikov. Nočne more in travme bodo prepustile človeškim fotografom, prav tako ustanavljanje fotografskih kooperativ in pritoževanje zaradi majhnih honorarjev in nerazumevajočih urednikov. Zato bodo morda vojaki že na prihodnjih vojnih žariščih srečali novega sopotnika. Računalnik, ki bi ga njegovi snovalci prav lahko poimenovali Capa I.

Pri razvoju prvega robotskega vojnega fotografa bi se inženirji in programerji skoraj zagotovo navdihovali pri madžarskem Judu Endreju Friedmannu, ki se je oktobra 1913 rodil v Budimpešti, ko je bilo mesto še del avstro-ogrskega imperija.

Fotograf, ki od blizu spremlja vojno

Njegovo življenje je postalo sopomenka za enega najbolj vznemirljivih poklicev 20. stoletja: civilista s fotoaparatom, ki od blizu spremlja prizore vojnega nasilja, junaštva, žrtvovanja in zločina, da bi jih objavil v množičnih medijih in pokazal javnosti. Zaradi domnevnega simpatiziranja s komunisti je pred političnimi preganjalci pobegnil v Berlin in se komaj polnoleten vpisal na univerzo. Ker se je preživljal sam, se je honorarno zaposlil v fotografski temnici tedanje nemške tiskovne agencije Dephot. Ko ga je urednik leta 1932 prvič poslal na politično zborovanje v København, se je vrnil z danes zgodovinskimi fotografijami izgnanega ruskega revolucionarja Leva Trockega. A je njegovo prvo fotografsko kariero prekinil vzpon nacistične stranke, zato se je v začetku tridesetih let umaknil v Pariz.

V Franciji ga je spremljala nemško-judovska fotografinja in partnerka Gerda Taro, s katero sta ustvarila Friedmannovo novo javno podobo: lik pustolovskega, elegantnega in včasih razvpitega ameriškega fotografa Roberta Cape. Novo ime je prikrilo judovske korenine, ki so tudi v Franciji odvračale naročnike. Spoprijateljil se je z znanim francoskim fotografom Henrijem Cartier-Bressonom in v časopisih objavil prve fotografije. Kljub začetnim uspehom ni ostal v Parizu, ampak sta s Tarovo odpotovala v Španijo, tam pa je zaslovel s fotografijami španske državljanske vojne in spoznal pisatelja Ernesta Hemingwaya.

Po smrti Gerde Taro pod tankovskimi gosenicami je – takrat že kot »največji vojni fotograf na svetu« – dokumentiral japonsko invazijo na Kitajsko in se nato vrnil v Evropo, ko se je začela druga svetovna vojna. Izkrcal se je z zavezniškimi enotami med invazijo na Sicilijo in se skupaj z vojaki udeležil invazije na Normandijo. Ujel je trenutek, ko je tik pred koncem vojne v Leipzigu padel zadnji ameriški vojak, in spremljal ameriškega pisatelja Johna Steinbecka na poti po povojni Sovjetski zvezi. Leta 1947 je skupaj s Henrijem Cartier-Bressonom, Williamom Vandivertom, Davidom Seymourjem in Georgeem Rodgerjem v Parizu ustanovil agencijo Magnum. Leto pozneje je fotografiral ustanovitev izraelske države in prvo arabsko-izraelsko vojno, a je vse težje pridobival nove fotografske naloge.

Njegova podoba slavnega vojnega poročevalca ga je omejevala v obdobju miru. Uredniki so se nanj spomnili šele v začetku petdesetih let, ko se je začela vojna v francoski Indokini in pozneje prerasla v vietnamsko vojno. Leta 1954 se je med rutinsko patruljo zaslišala eksplozija in neznani vojak je poveljniku sporočil, da je Capa stopil na protipehotno mino. Star je bil štirideset let.

Vojak, ki ga je zadela krogla

Z njegovo zapuščino se je spoznal skoraj vsak zgodovinar, fotograf, medijski raziskovalec ali fotografski algoritem. Capova fotografija španskega vojaka, ki ga je smrtno zadela nasprotnikova krogla, je postala verjetno najbolj znana podoba vojne. Ko se je ameriški režiser Steven Spielberg pripravljal na snemanje uvodnih prizorov filma Reševanje vojaka Ryana, je prizorišče poustvaril iz Capovih enajstih posnetkov zavezniškega izkrcanja v Normandiji (preostale je uničil neroden fotografski pripravnik v londonski temnici).

Capa je med prvimi izrabil prednosti malega fotografskega formata lajka, da se je lahko prosto gibal po bojišču in neopazno dokumentiral prizore, kakršne so videli vojaki. Bralcem časopisov je pokazal, kakšna je vojna v resnici: brutalna in krvava, a tudi dostojanstvena in človeška. Fotografskim naslednikom pa je zapustil misel, da njihove fotografije ne morejo biti dobre, če niso bili dovolj blizu. Kar ni bilo samo estetsko priporočilo, ampak tudi zapoved življenjskega sloga in filozofije.

Posnemovalce Roberta Cape je v knjigi Dispatches (1977) kritično opisal ameriški novinar Michael Herr, ki je od blizu doživljal vojno v Vietnamu. Fotografske kolege je prikazal kot cinične, pogosto psihotične zasvojence z adrenalinom in nevarnostjo, ki so se nastavljali strojnicam in včasih poskrbeli, da so bili njihovi posnetki spektakularnejši od resničnosti – ker so vedeli, kaj bo pritegnilo kupce množičnih medijev. Člani neformalnega fotografskega združenja Bang-Bang, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja spremljali zadnje obdobje apartheida v Južni Afriki, so dosledno upoštevali Capovo navodilo o fotografiranju od blizu in umirali med lovom na novo naslovnico ali novinarsko nagrado. Ameriški fotograf James Nachtwey je po Capi prevzel popolno predanost vojni fotografiji in se odrekel družini, zasebnemu življenju in prijateljem. Enako vabljiva je bila njegova slava, saj se je Capa družil z znanimi pisatelji, igral poker s filmskimi zvezdniki in očaral igralko Ingrid Bergman.

Na mitiziranje capovskega vojnega poročevalstva je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opozoril avstralski novinar in predavatelj Phillip Knightley. V knjigi Prva žrtev: Vojni dopisnik kot junak, propagandist in ustvarjalec mitov od krimske do vietnamske vojne (1975/1981) je poudaril, da je prva žrtev vsake vojne vedno resnica. Podoba junaškega poročevalca, ki domačo javnost seznanja z verodostojnimi podobami oddaljenih bojišč, je zakrila manj prijetno dejstvo: da so fotografi in novinarji zelo pomembno orožje v propagandni vojni in včasih namenoma potvarjajo dejstva, je bil kritičen Knightley. V knjigi je objavil več pričevanj, da se takšnim skušnjavam ni znal upreti niti Capa, saj da je bil prizor padlega španskega vojaka v resnici zaigran. To obtožbo so poznejši zgodovinarji fotografije večkrat zavrnili – tudi s posnetkom starega radijskega intervjuja, ki je edini ohranjen zapis Capovega glasu –, a jim ni uspelo prepričati vseh dvomljivcev. Oseba, ki je poosebljala ideal vojnega poročevalstva, je postala po izidu Knightleyjeve knjige veliko bolj človeška.

Najboljša fotografija je resnica

Nekdanji urednik John G. Morris – še živi stoletnik, ki je mladega fotografa spoznal pred izkrcanjem v Normandiji – se najraje spominja prav človeškega Roberta Cape, ko ga še ni prerasel lasten mit. Morris je v več intervjujih povedal, da Capa v vojni ni iskal slave ali časopisnih naslovnic, ampak je v njih po svoje sodeloval. Prav tako ni trdil, da je mogoče s fotografijami prikazati objektivno podobo bojišča, saj je moral v vsaki vojni verjeti, da se je postavil na pravo stran. Rad je fotografiral navdihujoče prizore: veselja po osvoboditvi, preživetja, kljubovanja in človeškega dostojanstva. Zelo težko se je sprijaznil z uspehom svoje najbolj znane fotografije padlega španskega vojaka, saj se ni hotel okoriščati s tragično smrtjo neznanega sočloveka. Nikoli ni pozabil najstniške ljubezni Kati Horna, ki jo je zapustil v Budimpešti, ali prebolel smrti Gerde Taro, ki mu je bila zadnja intimno blizu. V avtobiografiji Slightly Out of Focus (1947) pa je priznal, da je v Normandiji po dobrih devetdesetih minutah zbežal z bojišča in omedlel na reševalnem čolnu.

Takšne osebne izpovedi mitološkega vojnega fotografa so navzoče v vsaki fotografiji, ki jo je posnel. V zapisih, beležkah in vtisih, ohranjenih v knjigah ali spominih njegovih sopotnikov, je pustil namige, kako brati njegovo fotografsko zapuščino. Njegovo politično prepričanje in delovanje kažeta, da je iskreno verjel v moč angažiranega in verodostojnega novinarskega poročanja. »Najboljša fotografija je resnica – in hkrati najmočnejša propaganda,« je opisal svojo vlogo na vojnih bojiščih.

Če bodo Capove človeške naslednike nekoč zamenjali stroji, fotografske urednike pa algoritmi na družabnih omrežjih, ti ne bodo puščali nikakršnih namigov ali navodil za branje fotografij. Nikomur ne bodo zaupali svojih dvomov, strahov in političnih prepričanj. Njihovo pristranskost bodo poznali samo programerji računalniških možganov. Takšne fotografije bodo morda tehnično popolne in posnete v visoki razločljivosti čisto od blizu. Ampak se ne bodo približale enaki resničnosti kot Capove stresene in rahlo neostre fotografije z obale Normandije.

»Upam, da mi do konca življenja ne bo več treba delati kot vojni fotograf,« je zapisal po koncu druge svetovne vojne. Zgodovina mu ni izpolnila te želje. Ohranila pa je njegovo sporočilo.