Slovenska medijska politika in njene posledice

V prejšnjem prispevku sva pokazala, da slovensko ministrstvo za kulturo (MK) nima namena presojati o najpomembnejši spremembi na medijskem trgu v zadnjih desetletjih: združitvi največje komercialne televizije in ponudnika komunikacijskih storitev. Povezovanje Pop TV, Kanala A in Telemacha ne sodi na področje medijske politike, trdijo na ministrstvu, ki je edino zadolženo za medijsko politiko. Namesto tega so presojo prepustili varuhu konkurence. Posledica bo nova velika anomalija na medijskem trgu, kjer je v preteklosti nastalo že kar nekaj podobnih anomalij.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Takšne anomalije seveda ne »nastanejo« same od sebe. So neposreden rezultat medijske politike – prvega pojma, ki ga bova predstavila v tej seriji prispevkov. Ker pa je mogoče medijski spomin primerjati s spominom zlate ribice, je treba najprej pokazati, zakaj je postal slovenski medijski prostor takšen, kakršen je.

Razvoj medijskega trga smo podrobneje predstavili v več knjigah založbe Medijska preža (Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, Medijsko lastništvo, In temu pravite medijski trg?), zato tokrat izpostavljava samo nekatere ključne dogodke.

Ko je začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji nastajati komercialni medijski prostor, je tudi pri nas prevladovalo prepričanje, da medijske zakonodaje ne potrebujemo. Država naj z Ustavo zagotovi svobodo izražanja in svobodo medijev, vse ostalo je treba prepustiti (svobodnemu) trgu. Takšna mantra se je med novimi elitami v postsocialističnih državah zelo dobro prijela. Njeni ideologi so trdili, da lahko medijske svoboščine zlorablja in omejuje samo država, zato ni treba predvideti nikakršnih varovalk pred drugimi oblikami zlorab – pred poslovnimi, političnimi in ideološkimi interesi zasebnih lastnikov ter pred ekonomskimi zahtevami komercialne medijske industrije.

Posledica? Država je medijski sektor pustila brez kakršnih koli učinkovitih varovalk, ki bi ščitile interese državljanov. Prav tako ni sprejela nikakršnega strateškega dokumenta, v katerem bi jasno določila cilje razvoja medijske sfere. Namesto tega je medijske zakone sprejemala prepozno in brez premisleka, kakšne posledice bodo imele posamezna določila v praksi, pa tudi brez resnične pripravljenosti, da bi jih uveljavljala.

Neupoštevanje lastnih zakonov

Zakonodajalci so v prvem zakonu o medijih iz leta 1994 odločili (takrat smo medije še poimenovali javna glasila), da bodo v imenu zaščite nacionalnega interesa omejili lastniške deleže tujcev v slovenskih medijih na največ 33 odstotkov. A so se kmalu znašli pred prvo preizkušnjo: največjo nastajajočo komercialno televizijo Pop TV so hoteli v celoti prevzeti Američani (družba CME). Zakonske omejitve so obšli tako, da je Pop TV ostala v lasti treh domačih podjetij (RTS, MMTV in TV Robin), tujemu lastniku pa so omogočili večinsko lastništvo v produkcijski hiši Pro Plus in sprejeli razlago, da izdajatelj televizijskega programa in njegova televizija nista povezani podjetji.

Kje vidiva problem? Ko so hoteli ameriški lastniki pred dvajsetimi leti vstopiti v Slovenijo, so bile največje frekvence že razdeljene lokalnim izdajateljem, v katerih so lahko tujci po tedanjem zakonu pridobili največ tretjinski delež. Hkrati je tedanji zakon o telekomunikacijah, ki je reguliral frekvenčni spekter, izrecno prepovedoval prenos frekvenc na drugo fizično ali pravno osebo. Zadrego so pri CME rešili tako, da so s pomočjo dobrih pravnih lokalnih svetovalcev ustanovili produkcijsko hišo (Pro Plus), ki je zakon ni reguliral. Preko nje pa so lokalne programe povezali v enotni program POP TV.

Produkcijska hiša je zaposlovala ustvarjalce programa in priskrbela televizijske vsebine (to, kar gledalci vidimo in razumemo kot program). Ni pa imela frekvenc, ki so ostala v lasti izdajateljev (ti niso ustvarjali programa). Zato so morali razviti zelo specifičen način poslovanja. Produkcijska hiša je lokalnim izdajateljem ekskluzivno ponujala program v zameno za celotno oglaševanje, ki so ga izdajatelji pridobili s oddajanjem teh programov. Takšna rešitev za CME ni bila optimalna, saj so podjetja ostala ločena in so morali lastniki za vsako transakcijo med podjetji (prodajo programa) obračunati davek. Ko je država leta 2001 sprejemala nov zakon o medijih, je legalizirala takšno stanje in Pop TV je – pet let po začetku oddajanja – dejansko postala televizija. Ne več samo program v lasti produkcijske hiše Pro Plus, ki so ga predvajali lokalni izdajatelji.

Država ni nikoli problematizirala takšnega obvoda lastnega medijskega zakona. Ko je skupina United Group podala namero za odkup produkcijske hiše Pro Plus (ta ima poleg Pop TV v lasti še Kanal A), so imeli na kulturnem ministrstvu možnost popravnega izpita. A so namesto tega sprejeli zelo podobno argumentacijo kot pri prvotnem prevzemu Pop TV: pri United Group kupujejo produkcijsko hišo in ne izdajateljev televizijskega programa, ki so formalni „lastniki“ frekvenc. Produkcijska hiša pa v zakonu ni izrecno omenjena pri določanju nezakonite lastniške koncentracije, zato ne bodo nasprotovali prevzemu (oziroma o njem sploh ne bodo presojali). Na MK bi lahko takšno prakso prekinili tako, da bi United Group dovolili samo prevzem produkcijske hiše, ne pa tudi izdajateljev. A so se raje odločili za ponovitev enakih napak.

Divje medijsko lastninjenje

Prevzem Pop TV ni bil edini primer, kjer država ni upoštevala medijskega zakona. Prvi zakon o medijih je vključeval tudi člene, ki so političnim strankam in verskim organizacijam prepovedovali ustanavljanje radijskih in televizijskih programov. Toda država ni mogla uveljavljati takšnega pravila za frekvence, ki so bile podeljene pred sprejemom zakona. Zakonodajalec je šele s tem zakonom ustanovil posebno telo, Svet za radiodifuzijo, ki naj bi skrbelo za razdeljevanje radijskih in televizijskih frekvenc v skladu z javnim interesom. Pred tem je bilo področje podeljevanja frekvenc skoraj deset let nekakšen neformalen »fevd« slovenske ljudske stranke, ki je frekvence podeljevala brez strategije, pravil in nadzora. Med drugim je nekatere najboljše frekvence pridobila televizija TV3, ki je bila v (posredni) lasti katoliške cerkve.

Posledice takšne (ne)politike so bile pričakovane. Namesto strateškega razvoja, kjer bi država pod jasno določenimi pogoji transparentno podelila koncesije za nacionalne komercialne radijske in televizijske programe, smo spremljali kaotično in skrito manipuliranje s lastništvom lokalnih in regionalnih medijev, ki so se koncentrirali pri majhnem številu lastnikov. Tako se je zaključila prva faza razvoja slovenske medijske krajine.

Koncentracija lastništva je povsod po svetu negativno vplivala na število medijskih glasov, medijski pluralizem in svobodo izražanja, zato je bilo vprašanje koncentracije medijev vedno tudi pomembno politično vprašanje. Leta 2001 je Slovenija ob vnovičnem poskusu regulacije medijskega prostora sprejela nekatere ukrepe za omejevanje koncentracije medijev (v poglavju o zaščiti pluralnosti in raznovrstnosti medijev). Vendar jih ni, razen v primeru Delovega nakupa Večera, nikoli izvajala. Tudi zato, ker je zakon – podobno kot v primeru slabo razdeljenih radijskih in televizijskih frekvenc – sprejela prepozno.

Medijska koncentracija v Sloveniji je tesno povezana z zelo specifično privatizacijo medijev. Na začetku privatizacije je Slovenija izbrala drugačno pot kot druge nekdanje socialistične in komunistične države, ki so svoje, prej državne medije, večinoma takoj razprodale tujcem. Za Slovenijo je bi značilen poseben model privatizacije s certifikati, ki je medijsko lastništvo razdelil med paradržavne sklade in zaposlene, nekdanje zaposlene in njihove družinske člane. Novinarji in novinarke so v določenem obdobju dejansko postali (so)lastniki medija v katerem so delali. Vendar so se že v naslednjem trenutku tudi sami udeležili tranzicijskega kapitalizma, kjer so vrednosti njihovih delnic nerealno zrasle zaradi medijsko-oglaševalskega balona (ta je počil šele leta 2008, ko so nekdanje vrednosti medijev padle tudi za stokrat).

Velika večina novinarjev je med napihovanjem medijskega balona (dobro) prodala delnice in jih za dober denar prepustila prihodnjim lastnikom. V času nenadzorovanega nakupovanja in prekupčevanja s medijskimi deleži pa je politika dovolila pretakanje lastnine prek različnih poštnih predalov, neznanih lastnikov (od frizerjev in pivovarjev do komunalnih podjetij) ter njihovih družinskih članov. Med zbiranjem gradiva za najin prvi članek o medijskem lastništvu sva v določeni ljubljanski poslovni stavbi naštela 23 slamnatih družb, ki so imele posredno ali neposredno v lasti tudi medijsko lastnino. Takšen razvoj je pomenil, da mediji niso pridobili strateških lastnikov, ki bi znali odgovorno in dolgoročno upravljati z medijskimi podjetji. Nasprotno. Podjetja so bodisi aktivno izčrpavali ali pa vanje niso vlagali niti najbolj nujnih naložb. Posledično tudi sami mediji in njihovi zaposleni niso mogli izoblikovati nikakršne dolgoročne strategije, temveč so se morali ves čas ukvarjati s posledicami napačnih uredniških, poslovnih in programskih odločitev.

Drugo obdobje razvoja se tako zaključuje s skoraj popolnim opustošenjem medijske krajine. S prepolovljeno naklado časopisov, uničenimi blagovnimi znamkami, malim številom medijskih lastnikov in popolno odvisnostjo od globalnih digitalnih platform za distribucijo in monetizacijo vsebine.

Sedanja vlada je – podobno kot nekatere njene predhodnice – ob nastopu mandata zagotavljala, da bo spremenila medijsko zakonodajo (pa je ni), sprejela strategijo medijev (pa je ni) ter poskrbela za ureditev položaja novinarjev, novinark in ostalih medijskih delavcev (a prav tako ni). V prihodnjih zapisih bova zato predstavila nekatere temeljne razloge, pojme, trende in pasti, ki bi jih morala rešiti prihodnja medijska zakonodaja. Pri tem se ne bova vračala samo v slovensko preteklost, temveč bova predvsem sledila dogajanju na evropski in globalni ravni.

Evropske direktive, ki se dotikajo področja medijev, so obvezujoče za nacionalno zakonodajo in zelo jasno nakazujejo, kakšne so usmeritve prihodnje evropske medijske politike. Avtorji evropskih dokumentov že vsaj deset let ne govorijo več o medijih, ampak o avdiovizualnih medijskih storitvah. To ne pomeni samo spremembe v poimenovanju. Gre za dramatično spremembo v pogledu na medije, ki vse bolj postajajo industrija in vse manj javna dobrina. Zasuk, ki bo dramatično posegel v same temelje demokracije.