Slovenski dvigovalci rok

Ko je novinarski kolega prosil nekdanjega francoskega ministrskega predsednika in evroparlamentarnega poročevalca Michela Rocarda, naj mu čimbolj preprosto pojasni posledice zgodovinske zavrnitve direktive o računalniško izvedenih izumih za industrijo IT, mu je Rocard prijazno pojasnil, da tega ne more storiti.

»Če bi bilo preprosto, potem podjetja IT, ki letno obrnejo na milijarde evrov, ne bi tri leta plačevala najboljših patentnih odvetnikov, naj se borijo za vsako vejico v besedilu direktive,« je odgovoril Rocard in namesto jasnega odgovora le ponovil dejstva: industrija IT ni dosegla patentne ureditve, za katero si je prizadevala, patentna zakonodaja je ostala neurejena, nasprotniki direktive pa so uspeli prepričati evropski parlament, da je patentiranje računalnikih programov škodljivo. Na prvi pogled se zdi, da patentna debata po treh letih razprav, lobiranj, pritiskov javnosti in proceduralnih akrobacij ni prinesla jasnega zmagovalca.

Čeprav večinska evroparlamentarna zavrnitev patentne direktive nima nobene formalne teže, je njena simbolična moč velika, saj se bodo lahko nasprotniki direktive odslej sklicevali na 648 evroposlancev, ki so nasprotovali patentiranju programske opreme. Rocard je poudaril, da bo moral tem glasovom prisluhniti tudi evropski patentni urad, saj je postalo jasno, da je parlament pripravljen razmisliti celo o resni reformi patentne zakonodaje, če se bo podobno »izigravanje parlamenta« še nadaljevalo.

Tako so kritike, ki so jih evroposlanci namenjali evropski komisiji in svetu zaradi netransparentnega sprejemanja besedila direktive, bistveno pomembnejše od same zavrnitve. Izrekajo namreč veliko nezaupnico zakonodajnemu postopku, zaradi katerega je do zapletov sploh prišlo. Zato bo zanimivo videti, kako se bo na negodovanje poslancev odzvala evropska komisija in kaj bo parlamentarni dogodek pomenil za prihodnjo usodo nacionalnih patentnih zakonodaj. V Sloveniji, denimo, smo lahko retorične spremembe zaznali še isti dan.

Slovenska vlada je namreč direktivo o računalniško izvedenih izumih dosledno podpirala. Na novinarska vprašanja, kdo je pripravil uradno stališče vlade in kako so utemeljili to podporo, smo izvedeli le, da je stališče pripravil urad za intelektualno lastnino, sprejelo pa gospodarsko ministrstvo (MG). To svoje podpore ni utemeljilo z analizami, kako bi patentna direktiva vplivala na slovenska podjetja IT, ampak se je sklicevalo na »potrebo po harmonizaciji zakonodaje«, »skupno evropsko stališče« in podobne nevsebinske puhlice.

Podobno konstruktiven odnos do večinskih evrostališč so kazali tudi slovenski evropski poslanci, ki so še tik pred sredinim glasovanjem brez izjeme (in brez jasnih argumentov) podpirali patentno direktivo. Pod senčnikom vseevropskega patentnega konsenza so se jim (spet brez jasnih argumentov) pridružili še na združenju za informatiko in telekomunikacije (ZIT) pri Gospodarski zbornici Slovenije, ki naj bi zastopala interese slovenske industrije IT – kljub glasnemu nasprotovanju dela te industrije. Sredino glasovanje pa je trdno podporo politike in industrije nenadoma prikrajšalo za ključen argument – da zagovarjajo skupno evropsko stališče.

Ko je postalo očitno, da »skupno evropsko stališče« direktivi nasprotuje in so proti direktivi glasovali tudi slovenski evroposlanci, so začeli na MG in ZIT takoj tiho poudarjati, da so imeli na direktivo že ves čas tudi kritične pripombe.

Odgovor na vprašanje, kaj se bo z varstvom intelektualne lastnine v prihodnosti dogajalo v Sloveniji, je jasen: pristojni organi bodo počakali na »skupno evropsko stališče« in ponovili ustaljeno slovensko prakso dvigovanja glasovalnih rok v organih EU.

(Delo Infoteh, julij 2005, fotografija francois schnell/FlickrCC)