Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Razprave o razlikah med »tradicionalnimi« in »novimi« se zelo redko dotaknejo samega pojma medija – kaj je tisto, kar ločuje medij od ostalih oblik komunikacije?
Medij definira javna dostopnost vsebin, uredniška izbira teh vsebin in njihova zakonska reguliranost. Glede na kanal, tehnologijo ali »transportno pot« prenosa vsebin pa lahko ločujemo med tiskanimi mediji, radiodifuznimi mediji in elektronskimi mediji. In kako se spletna stran televizijskega programa razlikuje od spletne strani časopisa?
Prva objava: Medijska preža, december 2007, Sandra Bašić-Hrvatin in Lenart J. Kučić
Konvergenca – oddaljena prihodnost za medijsko zakonodajo
Po zakonu o medijih (Zmed) so mediji »časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti« (Zmed, 2. člen). Z drugimi besedami: medij definira javna dostopnost vsebin, uredniška izbira teh vsebin ter njihova zakonska reguliranost. Glede na kanal, tehnologijo ali »transportno pot« prenosa vsebin pa lahko ločujemo še med tiskanimi mediji, radiodifuznimi mediji (radio in televizija) in računalniškimi medijskimi komunikacijami oz. elektronskimi mediji (pojem elektronski se v tem primeru nanaša izključno na obliko prenosa in ne na njegovo vsebino).
Te definicije pa nam ne odgovorijo na vprašanje, kako se spletna stran televizijskega ali radijskega programa razlikuje od spletne strani časopisa? Ali gre v obeh primerih za isti tip (elektronskega) medija, kljub temu da spletna stran časopisa prenaša zapis in sliko, spletna stran televizijskega programa pa zapis, glas, zvok in (gibljivo) sliko? Kakšna je – s stališča uporabnika – razlika med uporabo prvega elektronskega medija (časopisa) in drugega elektronskega medija (televizije)?
Zmed definira elektronske medije (publikacije) kot medij, s katerimi fizične ali pravne osebe razširjajo programske vsebine prek računalniških povezav tako, da so dostopne širši javnosti ne glede na njihov obseg (Zmed, 115. člen). Za elektronski medij tako veljajo spletne strani časopisov (na primer www.delo.si), spletne strani radijskih programov (na primer www.radiotriglav.si ), spletne strani televizij (www.24ur.com in www.rtvslo.si) in spletne strani telekomunikacijskih operaterjev (Planet in Planet TV). Elektronske publikacije tako določa skupna transportna pot (internet), razlikuje pa jih posredovana vsebina (elektronski medij www.delo.si je časopis, elektronski medij www.24ur.com je televizija itn.).
Je internet medij ali tranportno sredstvo?
Na tej točki se je treba vprašati, kakšno vlogo ima internet. Je internet medij ali zgolj nosilec vsebine oz. transportno sredstvo? Ali lahko rečemo, da je odnos med internetom in mediji podoben odnosu med papirjem in časopisom? Papir sam po sebi ni medij. Medij postane v trenutku, ko se na njem odtisnejo vsebine (knjiga, časopis). Tudi radijska ali televizijska frekvenca nista medija, dokler se prek njiju ne posredujejo medijske vsebine (radio in televizija). Enako je s telefonom: medij postane v trenutku, ko se prek njega posredujejo medijske vsebine. Povedano drugače: časopisa kot medij ne določa njegova transportna pot (papir), ampak vsebina. Enako tudi radia ali televizije ne določa tehnični prenos, ampak vsebina. Televizija ni televizija zato, ker se prenaša po frekvencah, kablu ali satelitu, ampak je televizija zaradi vsebin, ki so posredovane v vizualizirani podobi.
Zakon (Zmed, 65. člen) pa definira radijsko in televizijsko dejavnost kot »izvirno razširjanje oz. prenašanje ali oddajanje programskih vsebin prek kablov ali po zraku, vključno prek satelita, v kodirani ali dekodirani obliki, z namenom priobčevanja teh vsebin javnosti«. Po tej definiciji naravo medija določa transportna pot in ne njegova vsebina. Ta tehnološka opredelitev pomeni, da so tri transportne poti (zrak, kabel in satelit) postale temelj za določanje radia in televizije, dve (internet in telekomunikacije) pa za elektronske medije – kljub temu da gre v vseh primerih za enake vsebine.
Pri tem se zastavi vprašanje, kakšen je sploh namen medijske regulacije. Ali ni temelj medijske regulacije regulacija vsebin in ne transportnih poti? Oziroma, ali ni smisel medijske regulacije zaščita medijskega potrošnika? Če to drži, je s stališča medijskega potrošnika popolnoma vseeno, po kakšni poti sprejema določeno vsebino. Če papirja nihče zares ne obravnava kot medij (čeprav bi ga mogoče morali), zakaj se internet (ki je »papir« elektronskih medijev) samoumevno razume kot medij? Za razliko od »tradicionalnih« medijev (na primer časopisa), ki morajo sami poskrbeti za distribucijo svojih izdelkov, internet že vključuje »samodistribucijo«. Težko si predstavljamo časopisno hišo, ki bi svojo naklado pustila na vhodu v stavbo, kjer ima podjetje sedež, in pričakovala, da bi bralci sami prišli vzet svoj časopis in za to še plačali.
Ta internetna samodistribucija ima svoje prednosti in slabosti. Slabosti so v tem, da je med množico različnih vsebin na internetu treba potencialnega bralca/ko nekako seznaniti, kje jih lahko poišče. Prednosti pa so v tem, da je mogoče narediti enostaven »zemljevid medijske potrošnje«, ki potencialne uporabnike sprehaja iz enega medija v drugi oz. z ene transportne poti na drugo (tiskani časopis napoti svoje bralce na internetno stran). To posledično pomeni, da mnoštvo različnih transportnih poti vpliva tudi na to, kako bomo določali upoštevane medijske trge in preprečevali nedovoljeno medijsko koncentracijo.
Koncentracija lastništva in elektronske publikacije
Zakon o medijih določa javni interes na področju medijev in financiranje programskih vsebin medijev, s katerim se zagotavlja večja pluralnost medijskega trga (Zmed, 4. in 4a. člen). Država s proračunskimi sredstvi zagotavlja sofinanciranje programskih vsebin medijev, s katerimi se zagotavlja večja pluralnost medijskega prostora in pri tem namenja sredstva splošnoinformativnim tiskanim medijem, radijskim in televizijskim programom in elektronskim publikacijam. Pod rubriko »zaščita pluralnosti in raznovrstnosti medijev« pa zakon določa še posebne omejitve, namenjene preprečevanju medijske koncentracije (Zmed, 9. oddelek, prvo poglavje).
Pri definiranju elektronskih publikacij, pri katerih je izdajatelj pravna oseba, se smiselno uporabljajo določbe (kdo določa smiselnost ali nesmiselnost uporabe?) od 1. do vključno 8. oddelka prvega poglavja zakona o medijih (Zmed, 115. člen), ne pa tudi tiste določbe, ki se nanašajo na omejitve lastništva, omejevanje koncentracije, nezdružljivost opravljanja radijske in televizijske dejavnosti ter telekomunikacijske ter radijske in televizijske dejavnosti. V praksi to pomeni naslednje: ko je treba razdeliti državno pomoč medijem, država prepozna elektronske publikacije kot enakovredne prosilce ostalim medijem. Ko pa bi morala država omejevati koncentracijo, elektronske publikacije nenadoma niso več predmet regulacije.
Podobnih nedoslednosti je še več. V členu o pluralizaciji zakonodajalec implicitno ugotovi, da je lahko medijski prostor v primeru elektronskih publikacij nepluralen in ga je treba sofinancirati. V členu, ki definira elektronske publikacije, pa eksplicitno izključi možnost, da bi lahko prišlo do koncentracije in ogrožanja pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Tisti, ki ima v svoji lasti več kot 20 odstotkov lastništva v splošnoinformativnem dnevniku, ne more biti izdajatelj radijskega in televizijskega programa (in obratno). Če pa ustanovi radio ali televizijo na internetu, nima nikakršnih omejitev. Kot izdajatelj elektronske publikacije lahko hkrati ustvarjate časopis, radio in televizijo, kot izdajatelj časopisa pa tega ne morete.
Redefiniranje pojma medija je postalo pomembno tudi zaradi današnjih razprav o »konvergenci«. Odločitev, kaj je in kaj ni medij, vpliva na to, kaj in kako bo regulirano – kakšna bo vsebina in obseg regulacije. Zato ne preseneča, da se vprašanja konvergence, digitalizacije in informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) vse bolj izrinjajo iz medijske problematike in uvrščajo v polje tehnologije. O IKT pa se skoraj nikjer ne razpravlja v kontekstu razvoja medijske industrije in medijske potrošnje, ampak so debate o IKT v večini multilateralnih ustanov (OZN, OECD, WTO …) vrtijo okoli razvojne vloge novih tehnologij, ki so namreč postale nekakšen univerzalen recept za reševanje vseh težav globaliziranega sveta.
S pomočjo IKT naj bi bilo mogoče odpraviti razvojne zaostanke »tretjega sveta«, povečevati gospodarsko rast in razviti državljanom prijazno državno e-upravo, a le v primeru, da se z IKT ukvarjamo »nevtralno«, na ravni infrastrukture in tehničnih standardov. Preusmerjanje razprav o prihodnosti medijev na polje »nevtralnosti tehnologije« in »odprtosti transportnih poti« zato pomeni, da bo tudi nadzor nad mediji postal zgolj tehnološko vprašanje, oblikovanje in izbira vsebin pa osebna stvar posameznika.
Konvergenca je proces in ne cilj
Medij je na eni strani tehnologija, ki omogoča množično komunikacijo, na drugi pa je skupek »protokolov« oz. družbenih in kulturnih praks, ki uporabljajo te tehnologije. Transportne poti so samo tehnologija, mediji pa so družbeni, kulturni, simbolni sistemi komunikacije. Transportne poti se spreminjajo, mediji pa ostajajo pomemben mehanizem obstoja družbe. V tem pomenu konvergenca ni tehnološki premik. Konvergenca se nanaša na spremembe odnosov med obstoječimi tehnologijami, industrijami, trgi, medijskimi žanri in občinstvi. Konvergenca je predvsem način, kako se spreminja medijska industrija, in način, kako se spreminja uporaba medija.
Konvergenca je proces in ne cilj. Mobilni telefoni niso samo telekomunikacijske naprave, ampak nam omogočajo igranje igric, brskanje po internetu, fotografiranje in pošiljanje slik, pošiljanje sporočil, branje časopisov, gledanje filmov, poslušanje glasbe. Glasbo pa lahko poslušamo doma na CD-jih ali DVD-jih, na radiu v avtu ali javnih prevoznih sredstvih, prek i-poda, prek internetne ali kabelske radijske postaje. Konvergenca se dogaja pri uporabniških napravah, znotraj medijske industrije in pri uporabnikih. Konvergenca pomeni spremenjen način produkcije medijskih vsebin in spremenjen način njihove uporabe.
Slovenska zakonodaja se ukvarja z medijskim področjem v zakonu o medijih, zakonu o RTV Slovenija, zakonu o elektronskih komunikacijah in zakonu o digitalni radiodifuziji. Vsa ta hiperregulacija slovenskega medijskega prostora pa zagreši svoj temeljni namen – regulacijo vsebin in ne tehnologije. Če je v medijski produkciji in medijski uporabi konvergenca realnost, potem je v medijski zakonodaji to oddaljena prihodnost.
***
Opombe:
1 Uradni list RS, št. 110, 26.10.2006, stran 11.329–11.356.
2 Si pod »novimi mediji« predstavljamo različne oblike »računalniško posredovane komunikacije«, za katero je značilna digitalna tehnologija (v nasprotju z analognimi tehnologijami starih medijev) in dvosmernost komunikacije? Jih od »starih medijev« razlikujejo nove vsebine, drugačen odnos do sveta in družbe, nove produkcijske oblike in žanri? Je ključna lastnost novih medijev hipertekstualnost ali nove oblike distribucije? Kljub dejstvu, da na ta vprašanja še ni jasnih odgovorov, se besedna zveza »novi mediji« nenehno pojavlja v številnih medijskih razpravah in knjigah. V praksi zato ločevanje med »tradicionalnimi« in »novimi« mediji temelji izključno na razlikovanju med transportnimi poti in rangiranju »kakovosti in profesionalnih« standardov.
3 Ni jasno, zakaj spletna stran RTV Slovenija , ki po določilih Zmed ustreza elektronski publikaciji, ni vpisana v razvid medijev.
4 Tudi t. i. »brezplačniki« morajo poskrbeti, da pridejo v roke potencialnih bralcev.
5 Direktiva o avdiovizualnih storitvah pravi, da so avdiovizualne storitve vse tiste (programsko določene ali na zahtevo), ki so množični medij; ki so namenjene sprejemu in ki imajo jasen vpliv na pomemben delež splošne javnosti. Avdiovizualne storitve niso osebne spletne strani ali spletni dnevniki (blogi) in storitve, ki so namenjene produkciji in distribuciji avdiovizualnih vsebin, ki so jih izdelali zasebni uporabniki in ki ne konkurirajo televizijskemu oddajanju (Recital, 13): Directive of the European Parliament and the Council Amending Council Directive 89/552/EEC, COM(2007) 170 final (Bruselj, 29. 3. 2007). Zanimivo bo ugotoviti, kako bo direktiva obravnavala Youtube – katere dele bo označila za storitev in jih vključila v regulacijo in katere v zasebno komunikacijo med uporabniki.
6 Jenkins, Henry (2006), Convergnece Culture. Where old and New Media Collide. New York: New York University Press, str. 15–17.