Sto let IBM

S kakšno dejavnostjo se v resnici ukvarja IBM, se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vprašal kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan v knjigi Understanding media. Na prvi pogled se je zdelo vprašanje preprosto, saj je bilo treba le poiskati številne naprave z logotipom podjetja – pisalne stroje, kalkulatorje, registrske blagajne ter velike računske stroje v statističnih uradih in laboratorijih. Vendar je McLuhan opozoril, da IBM ni predvsem izdelovalec pisarniške opreme in računskih naprav, temveč se njegova resnična moč skriva drugje – v obdelavi informacij.

Prva objava: Delo Kult, 1. april 2011

Kje se skriva njegova resnična moč

McLuhanova ugotovitev je bila provokativna – podobno kot večina njegovih tedanjih zapisov o medijih in družbi –, vendar je moralo preteči precej desetletij, preden je postala tudi preroška.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je eno največjih ameriških tehnoloških podjetij znašlo v velikih poslovnih in strateških težavah. IBM je bremenila najdaljša protimonopolna tožba v zgodovini ZDA, ki se je začela še v časih, ko je podjetje skoraj v celoti obvladovalo področje mehanskih računskih strojev (od leta 1956). Leta 1992 so objavili največjo izgubo v ameriški korporativni zgodovini, ki je presegla osem milijard dolarjev. Trg, na katerem je IBM vladal skoraj petdeset let, so začeli napadati novi igralci – predvsem Microsoft in Apple. Vse več uporabnikov se je pritoževalo nad njihovo »monopolistično aroganco«, cene računalnikov in strojne opreme pa so zaradi azijskih tekmecev hitro padale, zato so se od IBM-ovih dragih izdelkov poslavljale tudi njihove najzvestejše stranke – vlade, univerze in velika podjetja.

Hkrati se je v krizi znašla tudi sama ideja tradicionalne ameriške korporacije, ki je zaposlenim v zameno za lojalnost ponudila veliko socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, plačan dopust, dodatno izobraževanje in zagotovljeno delovno mesto. V računalništvu se je začela uveljavljati poslovna etika kalifornijske silicijeve doline in newyorškega Wall Streeta, ki je zagovarjala individualnost, egoizem in neskončno prilagodljivost pri iskanju novih poslovnih priložnosti. Podobe predstavnikov IBM, ki so v obveznih srajcah, kravatah in temnomodrih poslovnih oblekah hiteli na poslovne sestanke, so vzbujale več posmeha kot občudovanja – prav tako posnetki zaposlenih, ki so na IBM-ovih zabavah prepevali korporativno himno. Zato so bili številni gospodarski analitiki prepričani, da ostareli tehnološki velikan ne bo preživel devetdesetih let, ampak bo v najboljšem primeru razpadel na več manjših podjetij.

Vendar so se zmotili. IBM je preživel devetdeseta leta in bo 16. junija letos praznoval stoletnico. Rešilo ga je predvsem spoznanje, da je imel McLuhan prav.

Od mesoreznic do trdega diska

Za uradni rojstni dan podjetja velja 16. junij 1911, ko je z združitvijo podjetij Computer Scale Company of America, Time Recording Company in Tabulating Machine Company nastala predhodnica današnjega IBM – Computing Tabulating Recording Corporation (v International Business Machines so se preimenovali leta 1924).

Čeprav so izdelovali tudi kuhinjske in pisarniške pripomočke – tehtnice, ure, mesoreznice in pisalne stroje –, so se kmalu usmerili predvsem na velike stranke: statistične urade, javne uprave, šole, korporacije in druge ustanove, ki so zbirale in obdelovale obsežne podatkovne zbirke (popise prebivalstva, obračun delovnih ur …). Ker se je karizmatični predsednik uprave Thomas J. Watson starejši zavedal, da bodo s svojimi storitvami kmalu postali preveliki za ameriški trg, je odpiral predstavništva v Evropi, južni Ameriki, Avstraliji in Aziji. Krepil pa je tudi raziskovalni oddelek, saj je slutil, da bodo elektronski računalniki nekoč nadomestili mehanske računske stroje.

Napredek elektronskega računalništva je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja pospešila hladna vojna, saj je ameriška država zaradi »rdeče nevarnosti« izjemno okrepila obrambne in razvojne proračune. Pri IBM so se lotili izdelave naprednega sistema za zaznavanje zračnih napadov (SAGE), ki je spodbudil številne izume, na katerih je pozneje temeljilo elektronsko računalništvo – magnetni pomnilnik, operacijski sistem, računalniški jezik, računalniški zaslon, prenos digitalnih podatkov prek telefonske linije in računalniško omrežje. Velika vladna naročila so jim omogočila tudi razvoj civilnih projektov (razvoj umetne inteligence, izdelavo rezervacijskega sistema za letalsko družbo American Airlines …), njihovi prodajalci pa so iskali načine, kako bi nove tehnološke iznajdbe prodali civilnim naročnikom – predvsem podjetjem, ki so jih že oplazili prvi vplivi globalizacije in zahteve po informatizaciji proizvodnje.

Zavest, da bo uspešno vodenje držav in proizvodnih procesov vse bolj odvisno od zbiranja in obvladovanja informacij, je v začetku sedemdesetih let nakazala razvoj poslovnega računalništva, IBM pa se je iz izdelovalca mehanskih računskih strojev preoblikoval v največjega ponudnika elektronskih računalnikov, ki je do konca šestdesetih let na ameriškem trgu ostal skoraj brez tekmecev. Leta 1971 so njihovi inženirji razvili računalniško disketo. Sledili so iznajdba povezane podatkovne zbirke, bankomati, uvedba črtne kode v trgovine, predstavitev »prenosnega« računalnika (tehtal je skoraj 23 kilogramov) in krst prvega pravega osebnega računalnika (PC), ki je leta 1981 napovedal novo dobo računalništva.

IBM se v tej novi dobi, ironično, ni najbolje znašel. Osebno računalništvo je ustvarilo večmilijardni novi trg, od katerega IBM ni imel večje koristi. Odločitev, da razvoj operacijskega sistema, podatkovnih zbirk, mikroprocesorjev in drugih sestavin osebnega računalnika prepustijo zunanjim izvajalcem – Microsoftu, Oraclu, Intelu, Novellu in Hewlett-Packardu –, pa je pomenila konec IBM-ovega nekdanjega računalniškega monopola in začetek velikih težav, ki so ga v devetdesetih letih skoraj pokopale.

Informacije, ne računalniki

Vodstvo IBM je namreč ugotovilo, da jim prodaja (osebnih) računalnikov ne prinaša več dovolj prihodkov, da bi lahko še naprej vzdrževali staro korporativno strukturo in obdržali približno 400.000 zaposlenih delavcev po vsem svetu. Hkrati so jim začeli vse močnejši in cenejši peceji odžirati najpomembnejši vir prihodkov – zahtevne poslovne računalniške sisteme –, saj so običajni računalniki dovolj dobro opravljali večino pisarniških opravil. Opustitev nekaterih tradicionalnih dejavnosti (tiskalnikov, pisarniške opreme …) ni rešila njihovih težav, prav tako ne številne neuspešne reorganizacije. Morala zaposlenih se je slabšala, njihove izgube pa so v začetku devetdesetih let prvič presegle milijardo dolarjev.

Vendar se napovedi o koncu IBM niso udejanjile. Leta 1993 so za direktorja imenovali zunanjega človeka – prvič po letu 1914. Novi predsednik uprave Louis V. Gerstner mlajši je znižal število zaposlenih na 220.000, se odpovedal izdelkom, ki so prinašali premajhno dodano vrednost, in zavrnil predloge, da je treba IBM razbiti na manjše, učinkovitejše enote. Gerstner se je zavedal, da golo zbiranje in obdelava podatkov (računalniki in programska oprema) niso več dovolj, ker države in podjetja ne znajo koristno uporabiti poplave informacij, ki sta jo prinesla osebno računalništvo in razvoj komunikacijskih tehnologij. Zato je združil vsa področja, na katerem je deloval IBM, okrepil oddelek za razvoj in prodajo programske opreme ter dokupil eno največjih analitsko-svetovalnih podjetij PricewaterhouseCoopers, s katerim je lahko strankam ponudil tudi specializirano svetovanje. Čeprav so se še vedno radi pohvalili s tehnološkimi dosežki in se preizkušali v bojih računalnika proti človeku – najbolj znana sta poraz šahovskega velemojstra Garija Kasparova proti računalniku Deep Blue leta 1997 in letošnja zmaga računalnika Watson v televizijskem kvizu Jeopardy –, je IBM po koncu devetdesetih let na trgu nastopal skoraj izključno kot ponudnik storitev. Tehnologija se je skrila v storitve za optimizacijo delovnih procesov, upravljanje z energijo in reševanje prometnih zagat, podjetje pa ni več prodajalo računalnikov, ampak upravljanje informacij.

Od tehnološke podobe so se dokončno poslovili leta 2005, ko so kitajskemu podjetju Lenovo prodali oddelek za proizvodnjo osebnih računalnikov. S to odločitvijo se je stari IBM dokončno preselil v preteklost – ter z njim časi, ko so njihovi prodajalci strankam ponujali nove generacije zmogljivejših računskih strojev, hitrejše procesorje in obsežnejše podatkovne zbirke. Stoletnica IBM zato ne prinaša le spomina na številna tehnološka odkritja, brez katerih si skoraj ni mogoče predstavljati dvajsetega stoletja, temveč ponuja tudi kronologijo McLuhanovske preobrazbe, med katero se je obdobje tehnologije umaknilo informacijski dobi. In podjetjem, ki so pravočasno spoznala, da se njihova resnična moč skriva v obdelavi, analizi in osmišljanju informacijskega preobilja.

***

Informatizacija totalitarnih režimov

Ameriški zgodovinar in raziskovalec Edwin Black je pred desetimi leti izdal knjigo IBM in holokavst (IBM and the Holocaust, 2001), v kateri je ugotavljal, da je IBM z informatizacijo tretjega rajha bistveno pripomogel k učinkovitosti množičnega uničevanja judovskega prebivalstva. Black je pojasnil, da so nacisti uporabljali IBM-ove naprave za napredne popise prebivalstva, s katerimi so lahko poimensko izsledili več kot 600.000 nemških Judov in njihovih sorodnikov. Poleg tega so IBM-ovi računski stroji obdelovali ogromne količine statističnih podatkov, ki jih je rajh potreboval pri načrtovanju zahtevnih logističnih operacij (železniški transport milijonov Judov iz vse Evrope, obdelavo taboriščnikov …). Black je trdil, da so pri IBM zelo dobro vedeli, kaj počenja njihova nemška podružnica, saj so skupaj z nacisti razvijali »prilagojene rešitve« in jih kljub embargu nameščali v koncentracijskih taboriščih. Podobnih očitkov so danes deležna velika tehnološka podjetja, ki izdelke prodajajo nedemokratičnim režimom, čeprav se zelo dobro zavedajo, s kom poslujejo in v kakšne namene bodo naročniki uporabili njihovo tehnologijo.

Najpomembnejše tehnične in poslovne inovacije IBM

• 1933 Thomas J. Watson predstavi 40-urni delovni teden.
• 1943 Imenovana je prva podpredsednica družbe.
• 1944 Prvi veliki avtomatski računski stroj (Mark I), predhodnik elektronskega računalnika
• 1946 Zaposlen je prvi afroameriški prodajalec.
• 1948 Prva digitalna računska naprava (SSEC), ki zna shraniti računalniški program.
• 1956 Magnetni trdi disk
• 1956 Umetna inteligenca
• 1957 Znanstveni računalniški programski jezik FORTRAN
• 1961 Elektronski pisalni stroj, ki je oznanil začetek elektronskega urejanja besedil (preverjanje besed) in namiznega založništva.
• 1964 Prvi sistemski elektronski računalnik System/360
• 1966 Delovni pomnilnik (DRAM)
• 1967 Matematik Benoit Mandelbrot zasnuje geometrijo fraktalov (prva praktična uporaba leta 1975).
• 1970 Povezane podatkovne zbirke in pisarniški fotokopirni stroji
• 1971Sistem za prepoznavanje govora in računalniška disketa
• 1973 Prva Nobelova nagrada za IBM-ovega raziskovalca (Leo Esaki za fiziko)
• 1975 Prvi »prenosnik«
• 1976 Laserski tiskalnik
• 1981 Osebni računalnik IBM PC
• 1984 IBM uradno prepove diskriminacijo zaradi spolne usmeritve.
• 1986 Druga Nobelova nagrada za fiziko (Gerd K. Binnig in Heinrich Rohrer), leto pozneje sledi tretja (J. Georg Bednorz in K. Alex Mueller)
• 1987 Protivirusni program
• 1990 Premikanje posameznih atomov
• 1997 Šahovski superračunalnik Deep Blue premaga Garija Kasparova.
• 2006 Govorni prevajalski program
• 2011 Superračunalnik Watson zmaga na televizijskem kvizu.

vir: wikipedia