Strah pred cepivi
Med obema čečenskima vojnama se je med prebivalstvom razširila govorica, da so Rusi v cepiva zamešali tudi strupene primesi, s katerimi bodo zastrupljali čečenske otroke. Zato so se začeli starši množično izogibati zdravnikom in otrok niso dovolili cepiti proti najpogostejšim otroškim boleznim. Že po nekaj letih so se pojavili prvi izbruhi bolezni, ki so bile skoraj izkoreninjene, in razmere se do danes niso izboljšale, ker je v šolah veliko necepljenih otrok.
Za nikoli potrjeni strah pred domnevnimi ruskimi zastrupljevalci sem izvedel, ko sva se z moskovsko dopisnico Polono Frelih pred dvema tednoma v Groznem pogovarjala s predstavnico čečenske organizacije za zaščito žensk. Sogovornica ga je omenila mimogrede, ko je predstavljala razmere, v katerih danes živijo Čečenke (islamizacija, umori iz časti, ugrabitve …), in pojasnjevala, zakaj je v državi še vedno toliko bolnih otrok. Njena pripoved pa me je spomnila na članek v zadnji številki ameriške revije Columbia Journalism Review, v kateri je njihov urednik znanosti Curtis Brainard napisal daljši prispevek o posledicah zelo podobnih zdravstvenih strahov v ZDA in Veliki Britaniji.
Zahodnjaški strahovi so bili drugačni od čečenskih. Najbolj razširjeno je prepričanje, da cepljenje povzroča avtizem, kar je pred petnajstimi leti (zmotno) objavila ameriška medicinska strokovna revija Lancet. Vlogo morilskih Rusov je prevzela farmacevtska industrija, ki je zaradi želje po večjih dobičkih podkupila zdravnike in zdravstvene politike, da lahko otroke izpostavlja nepotrebnim ali celo škodljivim cepivom. V teorijah zarote včasih nastopa svetovna vlada v senci, pogoste so tudi trditve alternativnih zdravilcev, da pozitivni učinki cepljenja niso dovolj znanstveno dokazani.
Posledice teh strahov so bile zelo podobne. V Veliki Britaniji je bilo lani največ okužb z ošpicami v zadnjih osemnajstih letih. Pred sedmimi leti se je ameriška šolarka vrnila z izleta v Romuniji in v domači Indiani povzročila ošpični izbruh desetletja. Podobnih primerov je bilo v zadnjih letih več in vsi so najverjetneje povezani s strahom pred stranskimi učinki cepiv, zaradi katerega starši niso hoteli cepiti otrok. Pri širjenju teh strahov pa so najbolj negativno vlogo odigrali mediji, je prepričan Brainard.
Vprašanje cepljenja ni preprosto. Vsaka učinkovina ima tudi stranske učinke. (Ne)uspešnost cepiva je odvisna od zelo različnih dejavnikov, ki jih je težko upoštevati tudi pri dobro zasnovanih raziskavah. Farmacevtski industriji so večkrat dokazali podkupovanje, nelegalne poslovne prakse, prirejanje rezultatov raziskav in prikrivanje škodljivih učinkov. Tudi strokovna javnost je kdaj podlegla pritiskom politike, javnosti in kapitala ter podprla sporne zdravstvene ukrepe, zato so nekateri dvomi in kritike cepljenja upravičeni. Vendar mediji niso načenjali sistemskih vprašanj ali realno prikazovali pozitivnih in negativnih plati cepljenja, ampak so – v imenu novinarske uravnoteženosti – vedno soočali najbolj skrajne poglede in iskali »nasprotno stran«. Tudi če je to pomenilo pričkanje arogantnih medicinskih dogmatikov, teoretikov zarote, plačanih lobistov ali oseb brez strokovnih kompetenc.
S takšnim spektakelskim poročanjem so prepričali starše, da je cepljenje »problematično«, in vzbudili dvome o »uradnih razlagah« medicinske stroke, niso pa jim ponudili informacij, ki bi pomagale pri obveščenem odločanju, kdaj, če in proti katerim boleznim naj cepijo otroke. Argumente je zamenjal strah in starši so se začeli cepljenju tiho izogibati.
Posledice takšnega strahu lahko dolgo ostanejo prikrite. Vendar čečenski primer opozarja, da množičnega otroškega zbolevanja niso povzročili Rusi (vsaj ne s cepivi), ampak strah, ki ostaja tudi na zahodu najnevarnejši zastrupljevalec. Ne samo otrok.
(Delo Kult, 14. junij 2013)