Szczepan Twardoch: Morfij (2017)

Britanski pisatelj in publicist George Orwell je leta 1940 objavil kratko recenzijo knjige Moj boj –nacističnega manifesta, ki ga je v zaporu napisal Adolf Hitler. Zakaj je obljuba vojne in trpljenja tako vabljiva za milijone Nemcev, se je vprašal Orwell. Podobno se danes sprašujejo njegovi britanski sodobniki, ki komentirajo odhode mladih rojakov v Sirijo in druga oporišča skrajnih islamskih ločin. Odgovori se v novem tisočletju niso prav zelo spremenili.

Prva objava: Delo Književni listi, 23. maj 2017, fotografija LJK

Kaj lahko britanska družba sploh ponudi državljanom? Višji sloji ostajajo na vrhu razredne lestvice in se trudijo preprečiti vsakršne družbene spremembe, ki bi ogrozile njihov položaj. Delavski in srednji razred pa lahko upata kvečjemu na nekoliko višje mezde, na manjše napredovanje v službi in nekoliko dostopnejše dobrine, je zapisal Orwell. Hitler je ponudil Nemcem obuditev tisočletnega imperija. Poražencem prve svetovne vojne je obljubil zadoščenje. Revne žrtve velike gospodarske krize je postavil na vrh človeške rasne lestvice. Ideje, za katere je bilo vredno napasti sosede, zagrešiti vojne zločine in umreti.

Dobrih šest desetletij pozneje se v Evropo vračajo nekdanje velike nacionalistične, rasistične in fundamentalistične ideje, zaradi katerih postaja vojna spet sprejemljiva. Zgodovinska dejstva in pričevanja se umikajo nostalgiji, mitološkim junaštvom ter nikoli pozabljeni bolečini poraza. V parlamentih nekaterih evropskih držav je mogoče slišati čedalje glasnejše zahteve, da je treba uvesti obvezno vojaščino. In znova poenostaviti zapleten svet: ga jasno razdeliti med naše in tuje, prave in krivoverne, lojalne in sovražne.

V takšnem preprostem svetu se je leta 1939 zbudil Konstanty Willerman, glavni lik romana Morfij (Cankarjeva založba, 2017, prevedla Staša Pavlovič) avtorja Szczepana Twardocha. Sovražni Nemci so napadli Poljsko in zasedli Varšavo. Poljska vojska ni mogla zadržati okupatorjev in je kmalu kapitulirala. Nekdanje poljske elite so pobegnile ali se potuhnile. Po ulicah in stanovanjih so se skrivoma zbirali poljski domoljubi in načrtovali upor. Razlike med Poljaki in Nemci, okupatorji in okupiranimi ter domoljubi in izdajalci so postale otipljive. Od njih je bilo odvisno preživetje in skoraj vsak se je moral odločiti, na katero stran se bo postavil.

Brez vere v veliko poslanstvo

Takšna odločitev za Konstantyja ni bila preprosta. Tridesetletni neuresničeni umetnik, plejboj in naključni vojni junak je trpeče pogrešal nekdanjo Varšavo, v kateri nacionalne opredelitve niso bile pomembne. Bil je namreč oboje: šlezijski Nemec in Poljak. Potomec aristokratke, ki se je odločila postati Slovanka, in mladoletnega pruskega plemiča, ki je med prvo vojno domnevno padel na poljih belgijske Flandrije. Izborno je govoril poljsko in nemško –z gosposkim dunajskim naglasom. Priženil se je v tradicionalno poljsko družino, kjer je s pravoverno poljsko soprogo vzgajal svojega prvega poljskega otroka. Hkrati si je lahko z materinim denarjem privoščil še vsa razkošja tedanjega moškega meščanstva. Zabave, imenitne hotelske kavarne, ljubice in potovanja.

Nemška okupacija je vse spremenila. Njegova mama –v knjigi jo poimenuje bela orlica –se je takoj odrekla slovanskosti in je spet postala Nemka. Ženina družina ga je sprejemala samo zaradi kratke in neslavne vojne epizode, ko je kot rezervni oficir poljske vojske čudežno preživel spopad z nemškimi napadalci in postal naključni heroj. Judovska ljubica ga je takoj zamenjala z novimi (nemškimi) nosilci moči in privilegijev. Zato se je pogreznil v globoko depresijo, ki jo je poskušal blažiti z novo prijateljico, s katero sta se začela družiti na bojišču –stekleničko morfija. Tekočino hipne sreče in mehke pozabe.

Poljski pisatelj Szczepan Twardoch je njegove dileme slikovito opisal s številnimi prepletajočimi se glasovi, ki so spremljali Konstantyja po okupiranem mestu. Poljski Nemec, nemški Poljak, Šlezijec, ljubimec, oče, morilec, zasvojenec, plemenitež, mamin sinko, domoljub in izdajalec se pogovarjajo v prvi in tretji osebi, se spogledujejo z bralcem ali tavajo po preteklih spominih. Twardochov ujetnik zgodovine niti za trenutek –razen v deliriju –ne verjame v nobeno veliko poslanstvo, s katerim ga obmetavajo someščani. Umreti za Poljsko ali jo izdati. Rešiti nekdanjo ljubimko iz zapora ali jo še enkrat zapeljati. Kupiti darilo za sina ali zapraviti denar za morfij in prostitutke. Vse te navidezno jasne moralne odločitve postanejo enako sprejemljive ali nesprejemljive, ko je vsaka odločitev enako slaba.

Kdo ima pravico pisati o zgodovini?

Twardochov pogled na drugo svetovno vojno je namenoma nesramen, vulgaren in nespoštljiv, kar so mu očitali nekateri bralci na spletnih knjižnih forumih –tudi zato, ker je Morfij napisal leta 2012, ko je bil star šele dobrih dvaintrideset let. V več intervjujih je povedal, da je poljsko zgodovino velikokrat težko ločiti od nacionalne mitologije, ki jo poslušajo učenci v šolah in zlorabljajo poljski nacionalisti. Zmotilo ga je tudi prepričanje, da imajo samo dovolj stari pisatelji pravico pisati o zgodovini, ker da se naslanjajo na osebno doživljanje in izkušnje.

Toda njegov pogled je bil namenoma drugačen. Podobno kot literarni Konstanty je tudi sam Šlezijec in ljubitelj razgibanega družabnega življenja. Med branjem romana si ni težko predstavljati, da bi lahko vsako evropsko mesto postalo nova okupirana Varšava, če se bodo sprostile podobne zgodovinske silnice kot v tridesetih letih preteklega stoletja. Okolja, v katerih ni prostora za etiko in moralo, junaštvo in plemenitost, ki jih opevajo vojni pridigarji med politiki. Kjer bi Twardochi spet postali Willermani. V vojni ostaneta ljudem samo boj za preživetje in razmišljanje o vsiljenih odločitvah o življenju ali smrti. Sem naš ali njihov? Zakaj ne morem biti samo človek? Konstantyji –resnični ali literarni –skoraj nikoli niso imeli takšne možnosti.