Tehnologija in zasebnost

Nič več cestninskih postaj pri nas. Oziroma le še virtualne. Avto bo elegantno švignil dalje brez zoprnega ustavljanja. Udobno. Toda hkrati se bodo podatki o tem, kod smo vozili, v tem sistemu elektronskega cestninjenja, ki naj bi ga v nekaj letih dočakali, nekje shranili. Tako kot danes večina naših dejavnosti: vsakič ko dvignemo slušalko, uporabimo bankomat, obiščemo zdravnika ali plačamo s kreditno kartico, avtomatski sistemi ta dogodek zaznajo in zabeležijo. V informacijski družbi je večina nadzora nevidna. A ker prihaja večinoma v zameno za udobje, nas nevidna vseprisotnost ne skrbi preveč.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 22. julij 2006, Lenart J. Kučić in Marija Zidar, fotografija Cezary Borysiuk/FlickrCC

Nevidna vseprisotnost

Že v 1980. naj bi predstavniki londonske policije v dokumentih predlagali, da bi vse državljane opremili s posebnimi sledilnimi napravami. Te bi sporočale, kje se ti v vsakem trenutku nahajajo,« nam je povedal Tony Bunyan, urednik spletne strani Statewatcha, združenja za spremljanje civilnih svoboščin v Evropski uniji. Bunyan domneva, da so tedaj celo izvedli nekaj skritih javnomnenjskih raziskav: bistvena vprašanja so v njih skrili v na videz nedolžno poizvedovanje o nakupovalnih navadah in življenjskem slogu. Tedaj so vseeno ugotovili, da bi tak predlog policije doživel izjemno negativne odzive javnosti, zaradi katerih jih niti tedanji konservativni politični vrh ne bi upal podpreti.

Velik kos zasebnosti za krhelj udobja

»Nato so se pojavili mobilni telefoni,« nadaljuje Bunyan. Naprave, ki jih imamo vedno pri sebi, hkrati neprestano oddajajo informacije, kje se nahajamo, kako se gibljemo, s kom komuniciramo in kdo navezuje stike z nami, pravi. »Upokojeni britanski obveščevalec, ki je deloval še v času hladne vojne, mi je nekoč prišepnil, da bi lahko mobilnike cinično opisali za genialne sledilne naprave z nekaterimi dodatnimi funkcijami, kakršne bi v njegovih časih zagotovo poskusili podtakniti Rusom,« se nasmehne Bunyan. Veteranski londonski aktivist sicer ne verjame, da so mobilniki rezultat premišljene državne zarote, poudarja pa, da so se nadzorniki iz njih nedvomno veliko naučili. Predvsem dejstva, da je treba v današnjih družbah nadzor nujno zakriti – v obljubo varnosti ali ponujanje različnih ugodnosti. Prav varnost in udobje sta postala glavna argumenta, s katerima je mogoče ljudi vedno znova prepričati, naj se odrečejo delca svoje zasebnosti in se sprijaznijo z novimi oblikami nadzora.

Preganjati trgovce, ki svoje kupce razvajajo z najrazličnejšimi pozornostmi in ponudbami, se zdi nerazumljivo. Ko se je Londončanka Jill pred dobrim letom dni preselila v novo stanovanje, jo je takoj poiskalo presenečenje. Med prvimi jo je obiskal dostavljavec velikega britanskega trgovca. »Prinesel mi je nekakšno košarico pozornosti. V njej so bili izdelki, ki jih najpogosteje kupujem, in vabilo, naj še naprej obiskujem njihove trgovine, saj imajo najbližji supermarket že v sosednji ulici,« nam je zaupala. Nepričakovane pozornosti je bila deležna kot ena izmed milijonov britanskih uporabnikov trgovskih »kartic zvestobe«, na kateri so shranjeni vsi podatki o njenih nakupih v zadnjih nekaj letih. Britanski zagovorniki pravice do zasebnosti opozarjajo, da ima največji trgovec Tesco obsežnejše zbirke podatkov o državljanih kot sama država, a to nikogar ne moti, ker trgovcem svoje podatke zaupamo brez prisile in pogosto nevede, poleg tega njihovemu »nadzoru« ne pripisujemo represivnega značaja.

Enako velja za banke, ki lahko v zameno za udobje nakupovanja s kreditnimi ali plačilnimi karticami izvedo marsikaj o naših potrošniških navadah (kje, kdaj in kaj neka oseba kupuje), in telekomunikacijske operaterje, ki lahko spoznajo naše interese, pogovore, obnašanje in družbene mreže. Elektronske sledi puščamo tudi pri prehodu meje, knjižnični izposoji, obisku zdravnika, internetnih nakupih in prihodu na delovno mesto.

Na prvi pogled se zdi, da vpogled v te elektronske sledi ne bi pomenil hudega posega v zasebnost, saj podatek o sredinem nakupu športnih čevljev le malokoga zanima. Vendar pa sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija ne omogoča le zbiranja velikega števila (razpršenih) podatkov, ampak tudi njihovo povezovanje in obdelavo, kar lahko pomeni novo raven preventive in predvidevanja. Sodobne tehnologije nadzora ne čakajo, da se nekaj zgodi, ampak omogočajo poprejšnje ukrepanje na podlagi zbranih podatkov in ocenjenih predvidevanj. Poleg tega je podatkovni nadzor neviden, posameznik skorajda nima možnosti, da bi se mu izognil, še manj pa lahko vpliva na prihodnjo uporabo teh podatkovnih zbirk.

Nevidne sledi za nevidno sledenje

Ko so potniška letala leta 2001 podrla newyorška dvojčka, so številni trgovci in podjetja za zbiranje osebnih podatkov varnostnim službam kar sama »domoljubno« ponudila vpogled v svoje zbirke – s čimer so se njihove stranke pasivno strinjale, saj ob prijavi na kartice zvestobe niso razmišljale o prepovedi tovrstne rabe njihovih podatkov. Ameriška zvezna policija FBI je nato iz nakupovalnih navad prepoznanih napadalcev poskušala izdelati profile obnašanja prihodnjih teroristov. »Kako natančni so lahko ti profili, kaže projekt Reality Mining, ki so ga v akademskem letu 2004/2005 izvajali na Massachusetts Institute of Technology v ZDA«, pojasnjuje dr. Matej Kovačič s Fakultete za družbene vede, ki se ukvarja z vprašanji zasebnosti, nadzora in kiberkriminala na internetu. »Raziskovalci so na mobilni telefon namestili poseben program, s katerim so devet mesecev zajemali podatke o uporabi mobilnih telefonov stotih prostovoljcev. Beležili so podatke o lokacijah mobilnih telefonov in njihovi medsebojni komunikaciji. Podatki so razkrili vzorce vsakdanjega vedenja uporabnikov, analiza podatkov pa je raziskovalcem omogočila, da so s 85-odstotno natančnostjo predvideli, kaj bodo uporabniki storili v naslednjem trenutku,« svari Kovačič.

Podatek ni presenetljiv, če upoštevamo, kaj vse lahko pozoren opazovalec ugotovi že samo iz podatkov, ki jih sporočajo mobilni telefoni: kdaj in kje uporabnik vključi svoj mobilnik (ali kje preživi noč), koga najprej pokliče ali pošlje sms, kam se nato odpravi, kje preživi dan, s kom (katerimi mobilniki) se druži in kam se zvečer vrne. Že kmalu po objavi rezultatov raziskave se je pojavil prvi komercialni izdelek – vohunski program za mobilne telefone z operacijskim sistemom symbian (Flexispy), ki je namenjen shranjevanju podatkov o klicih in sporočilih SMS. Flexispy pošilja podatke na spletni strežnik, brez gesla pa ga ni mogoče odstraniti. Podjetje, ki je razvilo program, ga oglašuje kot pripomoček za zakonske partnerje, ki sumijo, da jih partner vara, ter pripomoček za starše, ki hočejo otroke zaščititi pred škodljivimi sporočili in mobilnim nadlegovanjem.

Verizon, drugi največji ameriški ponudnik mobilne telefonije, je podobno storitev sledenja uporabnikom mobilnih telefonov že pričel komercialno ponujati za slabih 10 oziroma 20 dolarjev. Sistem – vsaj uradno – ni namenjen boju proti teroristom (jordanskega terorista Abuja Musaba al Zarkavija so denimo izsledili in ubili ravno na podlagi sledenja njegovemu mobilnemu telefonu), pač pa staršem, ki bodo lahko spremljali, kje se gibljejo njihovi otroci. Lokacija mobilnega telefona otroka se staršem izriše na zemljevidu (na računalniku ali na mobilni napravi). Lahko tudi zamejijo območje, na katerem se njihovi otroci smejo gibati. Ko ga otrok zapusti, je starš o tem obveščen s SMS sporočilom. Mobilni operaterji v ZDA so tako začeli tržiti storitev določanja lokacije mobilnega telefona, ki so jo (podobno storitev morajo zagotavljati slovenski operaterji ob klicu na 113).

Trženje komercialnega vohunskega programa in storitev določana lokacije mobilnika lepo ilustrirata preobrat, ki smo ga omenili na začetku: dokler obvezno zbiranje elektronskih podatkov enačimo z državnim nadzorom, se ukrepu upirajo tako uporabniki kot telekomunikacijski operaterji. Državljani ga občutijo kot grob poseg v zasebnost, operaterji pa vidijo predvsem velik strošek za »prisluškovalno« opremo in nadležna novinarska vprašanja. Zato je ameriška zvezna policija (FBI) dolgo neuspešno prepričevala operaterje mobilnih komunikacij, naj jim omogočijo lociranje uporabnikov mobilnih telefonov, vendar so podjetja razvoj te tehnologije zavračala, ker naj bi šlo za poseg v zasebnost.

Če pa uporabniki in operaterji neke tehnologije prepoznajo osebni ali komercialni interes, postane »varstvo zasebnosti« pogrešljivo. Udobju mobilnega telefona, interneta in plačilne kartice se je zaradi skrbi za zasebnost pripravljen le malokdo odreči, prav tako na zasebnost zlahka pozabijo mobilni operaterji. Ne le, da lahko na podlagi teh podatkov laže načrtujejo razvoj omrežja in vlaganja v trženje, ampak jim ohlapnejši odnos do varstva zasebnosti odpira nove poslovne priložnosti – predvsem lokacijske storitve, denimo iskanje najbližje restavracije ali spremljanje otroka na poti iz šole.

Ko je lokacijsko tehnologijo začel zahtevati trg, so začeli mobilni operaterji storitve razvijati sami, brez pomoči ali prisile države. Podobno velja za druge oblike povezovanja podatkovnih zbirk – nakupovalnih navad, zdravstvenih kartotek, bančnih in zavarovalniških transakcij ter podatkov o gibanju prebivalstva. Ko bodo obstajale zbirke elektronskih podatkov, bo postal interes kapitala in raziskovalcev, ki imajo prvič možnost povezati najmanjše drobce naših zasebnosti v popolno sliko našega državljanskega in potrošniškega obnašanja, bistveno premočan, da bi se mu bili pripravljeni prostovoljno odreči.

Veliki brat ve, kje ste se vozili

Možnost nevidnega nadzora se bo tudi pri nas iz trgovin, bolnišnic in mobilnih naprav zdaj razširila še na osebni avto in na ceste.

Zagovorniki varnosti prometne varnosti denimo razmišljajo o številnih možnostih, s katerimi bi lahko nadgradili satelitsko spremljanje vozil. Najbolj vabljiva se jim zdi vgradnja avtomobilskega policaja, ki bi na podlagi podatkov o gibanju vozila in cestnih odsekov takoj ugotovil, da voznik pelje prehitro ali je prevozil oranžno luč na semaforju. Kazni za manjše prekrške bi vozniki poravnavali vsak mesec, ob težjih pa bi neusmiljeni tehnopolicist samodejno zapeljal na rob ceste, zaklenil vrata vozila, oddal elektronsko prijavo in »pridržal« nevestnega voznika do prihoda prave policije. Obljube so velike in hvalevredne: udobna vožnja brez gneče, pravično plačilo cestnin in zmanjšanje števila prometnih nesreč zaradi učinkovitega preganjanja kršiteljev. Zato je na pojme, kot so poseganje v zasebnost, omejevanje svobode gibanja in popoln nadzor državljanov, skorajda nehvaležno pomisliti.

Toda če gre v gornjem primeru še za razmišljanja, pa je sistem izključno elektronskega (satelitskega) cestninjenja v Sloveniji le še vprašanje časa: akcijski načrt njegove uvedbe je pred kratkim sprejela vlada, uvedli pa naj bi ga v dveh fazah do konca leta 2008 oziroma do konca leta 2011. Predlagatelji verjamejo v številne prednosti te storitve (in doslej so mediji poročali izključno o njih): izboljšala naj bi mobilnost na področju EU, zmanjšala negativne vplive prometa na okolje (manj gneče zaradi postankov na cestninskih postajah) ter pripomogla k pravičnejšim cestninam (voznik plača, kolikor prevozi). Konkretnega postopka elektronskega cestninjenja in podatkov, ki jih bo pri tem hranil Dars, nam na Darsu še niso znali opisati. Jure Krajnc, izvršni direktor za strateški marketing pri Darsu, je dejal, da je to odvisno predvsem od izbrane tehnične rešitve (pri čemer dokumentacijo za javno naročilo, s katerim bodo pridobili svetovalca za zasnovo elektronskega cestninjenja, še zbirajo).

Nov kamenček v mozaiku nadzora

Darsu se možnost ogrožanja zasebnosti ne zdi problematična. Naloga Darsa je pobiranje cestnine in ne shranjevanje velikega števila podatkov, je poudaril Krajnc: »V delovnih skupinah, ki se ukvarjajo z elektronskim cestninjenjem, tudi na evropski ravni ni govora o sledenju ali personalizaciji osebnih vozil. Za nas je pomembno, da vozilo plača cestnino. Voznik bo imel najverjetneje možnost ostati anonimen, če se ne bo sam odločil za registracijo elektronske kartice – morda bo hotel spremljati svoje vožnje preko interneta, plačevati s kreditno kartico ali kaj podobnega.«

Tisti, ki se ukvarjajo z vprašanji zasebnosti in nadzora, menijo drugače. »Jasno je, da gre pri vsakem sistemu, ki ne bo omogočal popolnoma anonimnega plačevanja uporabe cest, za zbiranje osebnih podatkov. Na njihovi podlagi pa bo mogoče ugotoviti, kje se je gibalo oziroma nahajalo posamezno vozilo,« komentira dr. Matej Kovačič, avtor knjige Zasebnost na internetu. »Ti podatki se bodo gotovo hranili določen čas, saj njihovo hrambo zahteva že možnost reklamacij računov.« Kovačič meni, da je pomembno vprašanje, kje se bodo ti podatki hranili. Če se namreč podatki shranjujejo v nekem centralnem strežniku, gre za zbirko podatkov, ki ni pod nadzorom lastnikov teh osebnih podatkov. Pri takem načinu zbiranja podatkov se po njegovem seveda zastavlja vprašanje varstva teh podatkov. Opozarja, da je sicer res, da obstoječa zakonodaja postavlja razmeroma visoke standarde varstva osebnih podatkov. A po drugi strani poročila bivšega Inšpektorata za varstvo osebnih podatkov oziroma sedanjega Informacijskega pooblaščenca razkrivajo, da je bilo v preteklosti poznavanje in predvsem spoštovanje zakonodaje o varstvu osebnih podatkov v Sloveniji na zelo nizki ravni.

»Poleg tega so takšne zlorabe osebnih podatkov praviloma nezaznavne,« dodaja Kovačič, »saj oseba, ki je predmet tovrstnega nadzora, v nasprotju z nekaterimi drugimi preiskovalnimi ukrepi, na primer hišne preiskave, nadzora ne opazi.«

Tudi če se bodo podatki shranjevali le lokalno, meni Kovačič, problema neupravičenega ali nezakonitega nadzora ne rešimo povsem. Postavljajo se vprašanja, kako bodo podatki zavarovani lokalno. Ali jih bo mogoče ukrasti z vlomom v vozilo? Kaj pa na servisu? V katerih primerih bodo tudi do lokalno shranjenih podatkov dostopali organi pregona? Za »nadzor« gibanja prav tako ni potrebno natančno satelitsko sledenje vozil, trdi, pač pa je dovolj beleženje prehoda posameznih cestninskih postaj oziroma obračunskih točk. Že ta podatek namreč dokazuje, da se je neko vozilo ob določenem času nekje nahajalo.
Prof. dr. Alenka Šelih z ljubljanske pravne fakultete je že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja opozarjala, da možnosti zlorabe ne ležijo zgolj v neupravičeni oziroma nepooblaščeni uporabi tehnologij nadzora, pač pa tudi v njeni prepogosti rabi s strani tistih, ki so jih sicer upravičeni uporabljati. »S tega vidika je problematičen že sam obstoj podatkov,« meni Kovačič, »saj je jasno, da se bo interes za nova področja uporabe že zbranih podatkov le še širil.«

Vsekakor uvedba take tehnologije predstavlja še en kamenček v mozaiku sodobnega nadzorovanja, sklene dr. Matej Kovačič. Sodobno nadzorovanje namreč ni centralizirano, pač pa je razmeroma razpršeno. V okviru različnih formalno ločenih (nadzornih) sistemov se zbirajo številni podatki. Informacijsko-komunikacijska tehnologija pa omogoča njihovo razmeroma preprosto povezovanje.