Tehnološki lov na športne skrivnosti
Vodstvo ameriškega bejzbolskega kluba St. Louis Cardinals je v začetku meseca odpustilo glavnega iskalca igralcev Chrisa Correo, ki so ga preiskovalci obtožili, da je vdrl v računalniško mrežo konkurenčnega kluba Houston Astros.
Correa je s pomočjo najetih računalniških hekerjev domnevno pridobil skoraj celotno podatkovno zbirko Astros. Na računalnikih niso imeli samo pogodb z igralci in načrtov, katere igralce želijo v prihodnjih sezonah prodati ali kupiti. Astros veljajo v ZDA za zelo informatiziran klub, ki je začel med prvimi uporabljati podatkovno analizo za pripravo strategije in iskanje slabosti pri tekmecih. Zato so Correo zanimale tudi morebitne matematične formule in algoritmi, ki so jih razvili pri Astors.
Podatkovne zbirke in analiza športnih številk imata v vrhunskem in profesionalnem športu vse večji pomen. V prejšnjih številkah Rekorda smo že predstavili nekaj primerov, kako so veliki klubi in reprezentance uporabili podatkovno analizo za pridobivanje strateške prednosti. Nemška enajsterica je pred svetovnim prvenstvom izdelala natančno analizo morebitnih izvajalcev prostih strelov, da bi povečali verjetnost uspešne obrambe in bi se vratar vrgel v pravi kot gola. Velike ameriške lige poskušajo z analizo vseh merljivih elementov igre iskati skrite igralske talente ali poceni kupiti prezrte igralce. Ti podatki postajajo vse bolj dragoceni, zato se zanje ne zanimajo samo tekmeci, ampak tudi organizirane kriminalne združbe, organizatorji športnih stav in poklicni računalniški hekerji – podobno kot v svetu industrijskega vohunstva, kjer so tarča patenti, poslovne skrivnosti in razvojni prototipi.
Takšni patenti in prototipi lahko tudi v športu pomenijo veliko prednost. Področje dopinga je zelo podobno tekmi med razvijalci topov in izdelovalci oklepov, ki jo je v futurističnem romanu Potovanje na luno že v 19. stoletju opisal francoski pisatelj Jules Verne. Topničarji so razvijali izstrelke, ki so lahko prebili najtrši oklep, oklepniki so jih poskušali ustaviti. Enako rivalstvo velja med razvijalci preparatov, ki jih dopinški testi ne morejo zaznati, in lovci na prepovedane pripomočke, ki v odvzetih vzorcih iščejo sumljive molekule.
Obe strani vlagata zelo veliko denarja v dopinški napad in obrambo. Na računalnikih raziskovalnih laboratorijev so shranjeni rezultati kliničnih poskusov z novimi spojinami in »genetskim dopingom«, ki ga je zelo težko odkriti s sedanjimi metodami. Še večje težave bodo lovcem povzročile zelo močne umetne mišice, ki so jih raziskovalci razvili iz elektroaktivnih polimerov, ali različni tehnološki dodatki, kakršne so uporabljali ustvarjalci filmov o kiborgih: križancih med ljudmi in stroji. Vse bolj verjetno je tudi načrtno gojenje vrhunskih športnikov, ki se bo začelo že pred oploditvijo – z iskanjem idealne genetske mešanice in gensko prilagojenim treningom, ki bi se začel že takoj po rojstvu.
Ker so takšni umetno vzgojeni športniki še precej oddaljeni, se razvijalci športne opreme ukvarjajo predvsem s »tehnološkim dopingom«, ki je precej podoben kemijskemu. Športni inženirji iščejo nove tehnologije in materiale, ki (še) niso prepovedani, a lahko omogočijo še za nekaj odstotkov boljšo izrabo fizikalnih zakonov in človeškega organizma. Med najbolj znane primere tehnodopinga sodi plavalni dres lzr, ki so ga za olimpijske igre 2008 razvili pri Speedu, in s katerim so plavalci podrli 23 od 25 svetovnih plavalnih rekordov. Po igrah so dres sicer prepovedali, a so se športniki in njihovi trenerji kljub temu prepričali, da so tehnološke inovacije morda celo bolj pomembne kot trening ali nadarjenost. Zato premožna športna moštva in reprezentance sklepajo ekskluzivne pogodbe z izdelovalci športne opreme in upajo, da bodo njihovi športniki zaradi tehnične premoči dosegali boljše rezultate.
Takšnih primerov je veliko. Vetrni predori, satelitski sledilci gps, trirazsežno modeliranje gibanja in natančno prilagojena prehrana so že več let nepogrešljivi spremljevalci vrhunskih športnikov pri treningu. Vendar tehnološke inovacije, napredni proizvodni procesi in novi materiali ne omogočajo samo izdelave zmogljivejše opreme – ZDA so pri BMW naročile izdelavo novega boba iz ogljikovih vlaken in ustreznih superdrsalk –, ampak tudi nove funkcionalnosti. Novi smučarski dresi, ki so jih pri Columbia Sportswear Company naročile ameriška, kanadska in ruska reprezentanca, pa niso le izjemno lahki in topli, temveč so potiskani s posebnim snežnim varovalnim vzorcem, ki prikriva gibanje telesa – in drugim moštvom otežuje analizo treninga.
Tehnološke športne skrivnosti so izjemno drage in si jih lahko privoščijo samo največji klubi, moštva in nacionalne reprezentance. To ne povečuje samo prednosti športnih velesil, ki jim manjše reprezentance in posamezniki zelo težko sledijo, ampak spodbuja tudi razvoj črnega trga, kjer je mogoče kupiti nove kemijske spojine, materiale in podatke. Računalniški vdor v houstonske Astros je pokazal, da moštvo skoraj ni zavarovalo dragocenih podatkov, zato računalniški vlomilci niso imeli veliko dela. Takšne površnosti si v poklicnem športu ne bo smelo privoščiti nobeno vodstvo športnih klubov in reprezentanc, saj so lahko izgube velikanske: v rezultatih in sponzorskem denarju.
(Rekord, 23. julij 2015, foto The Department for Culture, Media and Sport/FlickrCC)