Ubijalske računalniške igre
Čeprav je blestel v računalniških letalskih simulacijah in strategijah, fizično ni bil primeren za pilota. Ameriški vojak Brandon Bryant zato ni upal niti pomisliti na kariero v letalski enoti, dokler nista vojni v Iraku in Afganistanu zahtevali novega vojaškega profila. Vojaka, ki mu je svet računalniških iger bližji od resničnega bojišča.
Bryanta so sprejeli na urjenje za pilota in upravljavca orožja na bojnih brezpilotnih plovilih (dronih), s katerimi so vojska in obveščevalne agencije iskale domnevne sovražnike. Spoznavanje z novim letalom se je sprva zdelo kot računalniška igra. Piloti so dolge ure preživeli med računalniškimi zasloni, upravljali letala in orožje, sledili tarčam in opravili neštete taktične misije.
Čez nekaj mesecev je Bryant prišel v službo in s pilotom kot vsak drugi dan opazoval gibanje človeških tarč, ki so se sprehajale po zaslonu. Glas v slušalkah mu je naročil, naj vanje nameri vodeno raketo hellfire in počaka ukaz za izstrelitev. V postave in njihovo vozilo je usmeril nevidne laserske žarke, ki so raketo usmerili proti cilju. Slušalke so ukazale ogenj in čez nekaj dolgih sekund se je na vseh zaslonih pokazala bela svetloba. Ko so kamere znova razločile podrobnosti, sta s pilotom preletela območje eksplozije in natančno posnela razdejanje. Okoli avta so ležali ostanki trupel, malce stran sta opazila ranjenca, ki mu je izstrelek odtrgal nogo. Na posebni kameri sta opazovala, kako je iz njegovega telesa skupaj s krvjo odtekala toplota. Ko se je ranjenec umiril, sta s pilotom potrdila končno število žrtev in odletela.
Naloga se je zdela kot vsaka druga, ki sta jo opravila med urjenjem, a tokrat tarče niso umrle samo v računalniškem simulatorju. Raketa je bila resnična – kot tudi razdejanje in trupla, ki sta jih pustila ameriška vojaka, oddaljena skoraj deset tisoč kilometrov stran.
Prve prave misije Bryant nikoli ni mogel pozabiti, je oktobra povedal v pogovoru za ameriško revijo GQ. Njegova trpka izpoved je javnosti prvič približala delo anonimnih upravljavcev brezpilotnih bojnih letal, ki se zaradi zapovedane tajnosti o službi ne smejo pogovarjati niti z najbližjimi svojci. Spregovoril je o stresu, nočnih morah in psihičnih težavah operaterjev, ki so igrali smrtonosne računalniške igre, čeprav jih niso pripravili na resnično ubijanje. Ko se je dokončno zlomil in zapustil enoto, so mu izplačali velikodušen dodatek za uspešnost in v pohvali napisali, da je v boju ubil 1626 ameriških sovražnikov (v to statistiko niso vključili morebitne človeške »kolateralne škode«). Ob tej številki me je stisnilo v želodcu in počutil sem se kot glavni lik v romanu Enderjeva igra (Ender’s Game), ki sem jo prebral med neskončnimi rutinskimi preleti, je zapisal v svojem dnevniku.
Ob omembi Enderjeve igre sem se zalotil, da sem med branjem intervjuja tudi sam pomislil na to znanstvenofantastično klasiko, ki jo je v začetku osemdesetih let objavil znani ameriški pisec ZF-žanra Orson Scott Card.
Tedanji futuristični avtorji so o družbeni rabi tehnologij razmišljali precej radikalneje od večine današnjih internetologov, saj računalnikov še niso videli kot nedolžnih kosov zabavne elektronike in denarja niso služili z menedžerskim svetovanjem. Njihovega razmišljanja o družbenih vplivih tehnologije niso omejevale obljube o demokratičnih potencialih informacijskih in komunikacijskih orodij, ki so se razmahnile v devetdesetih letih in vztrajale do danes. Neglobalizirani svet ni živel v edini možni družbeni liberalnodemokratski ureditvi, ampak se je nenehno zavedal krhkega premirja med hladnovojnima supersilama in realne možnosti jedrske vojne. Nad računalniki in drugimi naprednimi tehnologijami pa so gospodovale vojska in velike korporacije.
Enderjeva igra je zato temačna zgodba o otroku, ki ga je vojska izbrala za posebno urjenje v boju proti vesoljski nevarnosti – žuželkam, podobnim nezemljanom, ki so v dveh krvavih invazijah skoraj uničile človeško vrsto. Voditelji vladajoče vojaške zveze so bili prepričani, da lahko človeštvo pred tretjo invazijo reši samo nova oblika otroškega vojaka, pri katerem sovražnik ne bo znal predvideti načina razmišljanja, strategije in taktičnih rešitev. Za poveljnike vojaške zveze je bila tehnologija samo orodje, ki jim je pomagalo izbrati najbolj nadarjene otroške vojake. Pripomoček, ki jim je omogočil boljše urjenje prihodnjih borcev, premišljeno brisanje meje med igro in resnico ter nadzorovanje civilnega prebivalstva, da jim ni kvarilo vojaških načrtov. Zato je bila vzgoja otroških vojakov zelo podobna urjenju Brandona Bryanta in drugih operaterjev vojaških brezpilotnikov.
Otroke so ločili od svojcev in jih obdržali v posebni bojni šoli, kjer se niso smeli navezati na nobenega sošolca (Bryant nikoli ni vedel, kateri pilot bo upravljal letalo in čigav glas bo slišal v slušalkah), razviti sočutja ali podvomiti o avtoriteti inštruktorjev. Njihovo edino opravilo je bila posebna vojaška igra, v kateri so se pripravljali za bojevanje z vesoljci in v kateri je vse bolj napredoval tudi Ender, dokler ni postal popoln zmagoviti igričarski stroj. Le da v nasprotju z Bryantom do zadnje bitke ni izvedel, kako resnične so bile posledice njegove igre.
Roman ne problematizira samo metod, ki so jih uporabljali vzgojitelji otroških vojakov (psiholoških pritiskov, manipulacij, prirejanja zgodovine, propagandnega demoniziranja nasprotnika …), in posledic, ki jih resnično igričarsko ubijanje pusti na človeški duševnosti – kar je zlomilo vojaka Bryanta. Zelo natančno prikaže tudi vojaško razmišljanje, ki takšna dejanja upravičuje. Card v dialogih med vojaškimi inštruktorji nazorno opiše vojaški prezir do politike in civilistov, ki ne razumejo, da v vojni cilj upravičuje žrtve in sredstva, saj naš poraz pomeni sovražnikovo zmago. V njihovem dvojiškem svetu zato ni vmesnih odtenkov med junaki in sovražniki, pripadniki in izdajalci, pogumni bojevniki ali slabiči. Hkrati zelo dobro vedo, da zmagovalcem nikoli ne sodijo za vojne zločine.
Poznavanje vojaškega razumevanja sveta in ikonografije znanstvenofantastičnih romanov ne pomaga razumeti samo premišljenega urjenja operaterjev vojaških brezpilotnikov in njegovih posledic. Zelo koristno je tudi za razumevanje današnjega časa in nedavnih razkritij nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna, saj ameriško nacionalno varnostno agencijo NSA vodi oseba, ki zelo spominja na poveljniške like iz Enderjeve igre.
Novinarji revije Foreign Policy so letos jeseni ugotovili, da si je general Keith Alexander (poveljnik NSA) uredil poveljniško sobo po zgledu televizijske nanizanke zvezdne steze, v kateri ne manjkajo futuristična drsna vrata dvigal, stekleno pohištvo in poveljniški stol, kakršnega je imel kapitan zvezdne križarke Enterprise. Poimenoval jo je »center za informacijsko prevlado« ter v njej ponosno gostil predsednike in visoke državne uradnike. Na kongresnem zaslišanju pa je težko skrival nerazumevanje in celo aroganco do tistih, ki so njegovi agenciji očitali kratenje državljanskih svoboščin in vdiranje v zasebnost, saj da so obveščevalci zgolj opravljali svojo dolžnost: zbirali vse informacije, ki jih potrebujejo za obrambo nacionalne varnosti. Česar civilisti in politiki pač ne razumejo.
Alexandrovo navdušenje nad Zvezdnimi stezami ni zgolj anekdotična in malce otročja kaprica nekega ameriškega generala, ampak razkriva miselnost, ki je skrita prav v zasnovi današnje informacijske infrastrukture.
Sodobni elektronski računalniki in internet so v resnici vojaške tehnologije, ki jih je naročila, razvila in plačala (ameriška) vojska med vročimi in hladnimi vojnami dvajsetega stoletja. Te tehnologije so zaradi prepleta geopolitičnih in ekonomskih dejavnikov sicer prešle v civilno rabo, se komercializirale in se skrile v vsakdanjih elektronskih predmetih, na katerih temeljijo ideje globalizacije, informacijske družbe in ustvarjalne tehnologije. Vendar so vojska in sorodni represivni državni aparati (policija, obveščevalci …) obdržali večino nadzora nad tehnološko lastnino. Računalnike, šifrirne algoritme, satelitsko navigacijo, mobilno telefonijo, internet in robote so civilistom samo posodili – dokler nista abstraktna vojna proti terorizmu in potreba po večji varnosti zahtevali njihovega izrednega vpoklica.
Množičnih elektronskih prisluhov, ubijalskih brezpilotnih letal, računalniških bojnih iger in brezčutnih terminatorskih algoritmov, o katerih vse pogosteje poročajo aktivisti in mediji, zato ne smemo razumeti kot nekakšen nesporazum in zlorabo nedolžnih informacijskih tehnologij. Te zgodbe le razgaljajo njihovo dejansko vojaško naravo in opozarjajo na vse večjo moč njihovih vojaških gospodarjev. Nenadzorovano moč, ki jo še krepijo naši strahovi in občutek ogroženosti pred neoprijemljivim sovražnikom, zaradi katerega postane misel na vojno znova sprejemljiva.
(Sobotna priloga Dela, 7. december 2013, fotografija wikileaks)