Umetniška črnobelost
Katere so bile najpogostejše napake fotografov, ki so sodelovali na letošnji razstavi novinarske fotografije Slovenia Press Photo? Uporaba photoshopa, je skoraj izstrelil član mednarodne žirije Emilio Morenatti. In premalo barv, saj je bilo skoraj 80 odstotkov vseh prijavljenih del − črnobelih.
Morenattijevi kritiki sta bili nepričakovani. Uporaba posebnih softverskih učinkov na razstavah novinarske fotografije že tradicionalno ni sprejemljiva, ker zanjo veljajo podobna merila kot za novinarske prispevke. Popolna objektivnost seveda ni mogoča − na kar je v knjigi o estetiki fotografije lani opozoril naš fotoreporter Uroš Hočevar −, vendar imajo mediji in agencije zelo stroga pravila, za koliko odstotkov smejo fotografi popraviti kontraste in prilagoditi nasičenost barv, v katerih primerih so dovoljeni izrezi in kakšnih trikov ne smejo uporabljati pri fotografiranju.
Čeprav bi morale biti omenjene zapovedi zelo dobro znane, so se številni prijavljeni posnetki že po prvem ogledu znašli v elektronskem košu, je razlagal Morenatti − kar se na novinarskih natečajih redko zgodi. Še bolj neobičajna pa se mu je zdela prevladujoča črnobelost poslanih posnetkov, saj danes tudi novinarska fotografija večinoma živi barvno življenje.
Zakaj taka naklonjenost barvnim digitalnim datotekam, ki jih je računalnik pretvoril v odtenke sivine?
Stari fotografski reportažni mojstri − ustanovitelji Magnuma in drugi vplivni obeleževalci dvajsetega stoletja − dolgo niso imeli izbire. Barvni filmi so bili dragi, počasni (zaradi nizke občutljivosti), nerodno jih je bilo razvijati na terenu in časopisi niso izhajali v barvah (razen ilustriranih revij), zato črnobelost ni bila izrazno sredstvo, temveč nuja. Konec sedemdesetih let se je samoumevnost črnobele fotografije v fotožurnalizmu počasi iztekala, saj so se začeli nekateri vplivni fotografi − denimo Alex Webb − namenoma izražati v barvah. Črnobelost je šele tedaj postajala zavestna estetska odločitev. Včasih je izražala zavezanost minimalizmu, odsotnosti vsega odvečnega, največkrat pa so jo avtorji uporabili kot tehnični učinek, ki je poudaril igre svetlobe in kontrastov ali dodal nekaj starega šarma preveč vsakdanjemu motivu.
V rabi črnobele je bilo zato vse več nostalgičnega, kar so zaznali tudi ponudniki digitalne opreme. Že zgodnji digitalni fotoaparati so imeli med posebnimi učinki črnobeli način. Dražjim barvnim tiskalnikom je bilo mogoče dokupiti posebne črnobele kartuše. Izdelovalci programja so razvili zelo napredne obdelovalnike digitalnih podob, ki znajo oponašati celo strukture fotografskega zrna ali učinke starih razvijalcev. Na družabnih omrežjih, spletnih fotoalbumih in razstavah novinarske fotografije zato ne manjka izjemno prepričljivih približkov nekdanjih črnobelih tehnik. Nekateri so premišljeni, drugi so postali črnobeli samo zato, ker se je avtorju zdelo, da so v sivinskem načinu pač »boljši« ali celo »bolj umetniški« od barvnega izvirnika.
Umetno črnobelost so udeležencem tokrat spregledali, mi je po razstavi povedal Morenatti. Agencije in natečaji do take umetniškosti nimajo razumevanja, saj pomeni razbarvanje prevelik poseg v barvno datoteko. Sprejemljiva je le uporaba črnobelega fotografskega filma in − zelo pogojno − uporaba črnobele nastavitve na fotoaparatu, ki ne zapiše barvnega izvirnika (niti v raw).
Vendar taka digitalna črnobelost ni sporna le za stroge člane fotografskih žirij. Skoraj popolni digitalni črnobelosti zmanjka ključna sestavina − potreba po »črnobelem pogledu«, ki so ga morali izuriti stari mojstri in tisti fotografi, ki so veliko let uporabljali film. Pogledu, ki barvno podobo že v glavi pretvori v odtenke sivine, ga popravi z ustreznim filtrom in obdela z razvijalcem, ki bo zmehčal ostro svetlobo.
Ta sestavina je sorodna ročnemu risanju arhitekturnega načrta ali sestavljanju daljšega besedila, ki ustvarjalca prisili v drugačen način dela in razmišljanja, kot ga narekujejo digitalne tehnologije. Neskončne možnosti softverske izbire se skrčijo na en film, en razvijalec in nestrpno čakanje na posnetek, ki se noče pojaviti na manjkajočem zaslonu nedigitalnega fotoaparata. Ta neizbira nagonsko vpliva na celoten fotografski proces − skupaj z občutkom dokončnosti, ki ga še vedno občutimo ob fizičnem nosilcu. Zato postanejo tudi fotografije drugačne od tistih, ki jih je počrnobelil računalniški program.
Ta sprememba ni nujno vidna na prvi pogled. Za zunanjega opazovalca je lahko celo neopazna. Zelo hitro pa jo bo pri sebi opazil vsak avtor, ki ga bo zamikala − četudi le iz radovednosti − vaja iz črnobelega pogleda, ki jo zaradi svoje »narave« zahteva fotografski film.
(fotografija LJK)