Univerza Google

Tara Brabazon, avstralska profesorica medijskih študij na univerzi v Brightonu, ki se je v svojem odmevnem januarskem predavanju o »univerzi Google« dotaknila tudi problema padajočih akademskih standardov med študenti, je prepričana, da preganjanje in kaznovanje prepisovalcev ne more odpraviti bistva problema – informacijske podrazvitosti, ki ne zna slediti tehnološki prerazvitosti. »Google je kot beli kruh za možgane. Hitro te nasiti, njegova prehrambna vrednost pa je nizka,« je razložila poslušalcem. Podobno velja za druge internetne iskalnike, wikipedio in bloge, ki obljubljajo preproste odgovore na kompleksna vprašanja, uporabniki pa se ne zavedajo, da takih odgovorov ni, je nadaljevala.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 15. marec, 2008, fotografija Open Grid Scheduler Grid Engine/FlickrCC

Svet se ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov

»Mar mislijo, da sem prepisovala?« je med solzami izdavila londonska študentka Vivianne, ki jo je na seznamu z izpitnimi rezultati prejšnji teden namesto ocene pričakal le prazen okvirček. »Saj sem res uporabila kar nekaj internetnih virov, ampak sem prepričana, da sem jih tudi navedla,« je razlagala sošolkama, ki sta jo poskušali potolažiti, čeprav sta se zavedali, da se je njuna študijska sopotnica najverjetneje znašla v velikih težavah.

Neocenjena naloga na britanskih univerzah pogosto pomeni, da je ocenjevalec na izpitu odkril dele besedila, pri katerih študent ni ustrezno navedel vira, iz katerega se je navdihoval. Ocenjevalci lahko domnevno prepisovanje opazijo sami ali pa si pomagajo s posebnim računalniškim programom za analizo besedil (denimo turnitin), ki posamezne izpite primerja z obsežno meduniverzitetno podatkovno zbirko, v kateri so pretekle izpitne naloge, večina študijske literature ter iskalnik po najpogostejših internetnih virih – wikipedii, blogih in drugih internetnih straneh. Kazni za prepisovalni prestopek so hude. Če bo Vivianne uspelo prepričati komisijo, da je bilo prepisovanje nenamerno, jo v najboljšem primeru čakata ponavljanje izpita in formalni opomin, ki ji bo v prihodnosti zaprl kar nekaj elitnejših študijskih vrat. Če se bo izkazalo, da je prepisovala namenoma, pa ji grozita izključitev s fakultete in negativno mnenje oddelka, zaradi katerega se lahko celo poslovi od svoje študijske poti.

Britanske univerze, ki imajo glede prepisovanja že tradicionalno stroga merila, so prepisovalni režim v zadnjih letih še dodatno zaostrile. Raziskava delovne skupine za preprečevanje prepisovanja (Plagiarism Advisory Service) je leta 2004 pokazala, da skoraj četrtina študentov v svojih nalogah uporablja necitirane internetne vire, ker jim to pomaga hitreje opraviti študijske obveznosti. Profesorji so se pritoževali nad vse slabšo kakovostjo izpitnih, diplomskih in celo podiplomskih del. Dela so postajala podobna lepljenkam, sestavljenim iz nedoločljivih internetnih virov. Sledila je poplava podobnih izpitnih nalog, ki jih je bilo mogoče za približno 1500 evrov naročiti pri posebnih internetnih agencijah, in ugotovitev univerzitetnih knjižnic, da študenti izrabljajo združene knjižnične zbirke za iskanje nalog, ki so jih na podobno temo oddali njihovi predhodniki na drugih britanskih šolah. Gostujoči profesorji so opozorili, da tovrstna informacijska študentska izmenjava že bistveno presega nacionalne okvire, saj so začeli študenti »svoje« izpitne zamisli iskati tudi po univerzah v drugih angleško govorečih državah – predvsem v Kanadi, ZDA, Avstraliji in na Novi Zelandiji. Na podobne kršitve pa so začeli opozarjati tudi na britanskih srednjih šolah, saj naj bi po ugotovitvah britanskega učiteljskega združenja (Association of Teachers and Lecturers) kar tretjina vseh pisnih izdelkov vsebovala »ukradene« internetne vsebine.

Ker je postalo popravljanje in ocenjevanje izpitov vse težje, so začele britanske univerze in srednje šole sprejemati posebno prepisovalno politiko in uvajati različne ukrepe, s katerimi so poskušale omejiti ta pojav. Prvi korak je bila zahteva po obveznem oddajanju izpitov v elektronski obliki, primerni za rutinsko računalniško pregledovanje nalog. Študenti so morali začeti ob začetku študijskega leta podpisovati izjave, da bodo spoštovali načela akademske poštenosti, univerze pa so poskrbele za dodatne tečaje »akademskega pisanja«, da se ne bi mogel nihče izgovarjati na nevednost – niti tuji študenti, ki morda doma niso bili vajeni tako strogega režima. Konkretnih podatkov o izključitvah zaradi prepisovanja univerze ne razkrivajo. Neuradno pa je mogoče izvedeti, da skoraj v vsaki generaciji zasačijo »več kakor enega« študenta.

Miti o »informacijski generaciji«

Čeprav naj bi omenjeni ukrepi uspešno odvračali študente od prepisovanja, se je težko znebiti vtisa, da se univerze lotevajo problema na napačnem koncu: pri posledicah namesto pri vzrokih.

Ko šole razmišljajo o novih ukrepih, s katerimi bi obvarovale dragocene akademske standarde, se pri svojih odločitvah pogosto zanašajo na medijske in oglaševalske podobe, ki prikazujejo mlade uporabnike novih tehnologij kot nekakšne digitalne tehnoodvisne domorodce, ki imajo naravno sposobnost preživetja med neizmerno množico informacijskih virov. Ta generacija naj bi bila kvalitativno drugačna od vseh tistih, ki so se rodile pred začetkom devetdesetih let. Imela naj bi nove poglede, vrednote in ambicije, njene eklektične komunikacijske navade in odnos do avtorskega dela pa naj bi prinesle nove oblike pismenosti, ki bodo nezadržno spremenile odnos do informacij, medijev in strokovne literature. Te podobe so postale tako močne, da počasi pridobivajo naravo samoizpolnjujoče se prerokbe: ker vsi verjamejo, da se morajo mediji, univerze in raziskovalna sfera za vsako ceno »prilagoditi navadam mladih uporabnikov interneta«, se to tudi v resnici dogaja. Čeprav so lahko te spremembe utemeljene na popolnoma napačnih domnevah, saj o dejanskih informacijskih navadah »informacijske generacije« – mladih, ki se sveta pred internetom ne spomnijo več – zelo malo vemo.

Predstavniki britanske narodne knjižnice in združenja JISC so namreč pred nekaj tedni predstavili obsežno študijo, v kateri so poskušali ugotoviti, ali domnevne revolucionarne navade informacijske generacije v resnici zahtevajo pripravo dolgoročnih strategij razvoja klasičnih in univerzitetnih knjižnic, če bodo hotele svojo nekdanjo izobraževalno vlogo ohraniti tudi v »digitalni dobi«. Raziskovalci so ugotovili, da velika večina dijakov in študentov začne (in pogosto konča) svoje raziskovalno delo na internetu ter se zadovolji z zadetki internetnih iskalnikov. Opozorili so, da poznavanje računalniških veščin zlahka prikrije dejstvo, da številni mladi iskalci na internetu v resnici opravljajo izjemno preproste operacije – osnovno iskanje, urejanje besedil in občasno objavljanje svojih zapisov –, precej slabše pa se obnesejo pri uporabi in razumevanju teh informacij. Poleg tega so jim analize pokazale, da se zdi mladim iskalcem podatkov najbolj pomembna oblika podane informacije (priljubljene so kratke in razumljive definicije), ne pa relevantnost vira, kjer je informacija.

To spoznanje pomaga razumeti, zakaj študenti kljub »računalniškim veščinam« skoraj ne uporabljajo digitalnih zbirk elektronskih knjig in strokovnih člankov, v katere so univerzitetne knjižnice v zadnjih letih vložile veliko dela in denarja. Mladi se knjigam in knjižnicam (običajnim ali elektronskim) ne izogibajo zato, ker bi se premalo prilagajale njihovim informacijskim navadam, ampak zato, ker za njihove trenutne »informacijske potrebe« (denimo opravljanje izpitov) pogosto sploh niso potrebne. Internetno iskanje, kjer iskalniki svetujejo uporabne delce informacij, je postalo nadomestek za branje – ne glede na obliko, v kateri so besedila zapisana –, uporaba takih besedilnih fragmentov pa se je izkazala za dovolj učinkovito strategijo, s katero je mogoče opraviti večino študijskih obveznosti brez poglobljenega in zamudnega dela. Usoda knjižnic in akademskih standardov tako ni odvisna od tega, kako uspešno se bodo približevale navadam informacijske generacije, ampak predvsem od informacijskih potreb, ki jih bo ta generacija sploh imela. Bodo svetovni splet še naprej lahko uporabljali zgolj kot sredstvo za hitro opravljanje izpitov ali pa ga bodo morali začeti dojemati kot zgolj enega izmed številnih raziskovalnih orodij, potrebnih za uspešno soočenje s študijskimi izzivi?

Univerza Google

Manuel Castells, eden najvplivnejših teoretikov »omrežene družbe« na svetu, je pred dobrim desetletjem zapisal, da so tehnologije predvsem ojačevalci družbenih trendov, ki so globoko zakoreninjeni v posameznikih, organizacijah in družbenih sistemih – tudi univerzah. Zato Viviannino domnevno prepisovanje ni le posledica njene lenobe, nevednosti ali kvarnega vpliva svetovnega spleta, njeno kaznovanje pa ne more postati rešitev za domnevno ogrožene akademske standarde.

Tara Brabazon, avstralska profesorica medijskih študij na univerzi v Brightonu, ki se je v svojem odmevnem januarskem predavanju o »univerzi Google« dotaknila tudi problema padajočih akademskih standardov med študenti, je prepričana, da preganjanje in kaznovanje prepisovalcev ne more odpraviti bistva problema – informacijske podrazvitosti, ki ne zna slediti tehnološki prerazvitosti. »Google je kot beli kruh za možgane. Hitro te nasiti, njegova prehrambna vrednost pa je nizka,« je razložila poslušalcem. Podobno velja za druge internetne iskalnike, wikipedio in bloge, ki obljubljajo preproste odgovore na kompleksna vprašanja, uporabniki pa se ne zavedajo, da takih odgovorov ni, je nadaljevala. Vendar to ne pomeni, da je za prepisovalno epidemijo kriv internet, šole ali posamezni grešni študenti. Problem je – podobno kakor pri nezdravi prehrani – večplasten.

Izpostavljanje hitri podatkovni prehrani ne pomeni nujno, da študenti namenoma živijo nezdravo akademsko življenje. Slabe informacijske prehranjevalne navade je mogoče prepoznati tudi kot odziv na spremenjen način študija, na zmanjševanje knjižničnih proračunov, odpuščanje knjižničarjev in na nekritično vero v izobraževalno moč novih tehnologij, ki informacijsko preobilje prepogosto enači z znanjem. »S preganjanjem rabe interneta med študijem, kaznovanjem prepisovalcev, širjenjem moralne panike ali zgražanjem nad slabo kakovostjo velikega dela internetnih vsebin, ki da jih preplavljajo amaterski izdelki, ne bomo spremenili ničesar,« je zatrdila Brabazonova. Namesto tega bi se morali učitelji in profesorji zavedati, da so študenti ob prihodu na univerzo v resnici informacijsko nepismeni. Kljub navideznemu obvladovanju novih tehnologij.

Brabazonova je zato prepričana, da bi morali študente najprej seznaniti z osnovami akademskega dela, namesto da razmišljamo, kako se »jim približati« in se »spustiti na njihovo raven dela z internetom«. Po predavanju je novinarjem povedala, da svojim študentom prvega letnika ne dovoljuje uporabe internetnih virov pri izdelavi izpitnih nalog, ampak jih namesto tega uči dela s klasičnimi akademskimi besedili in od njih zahteva poglobljeno branje predpisanega gradiva, argumentacijo ter dosledno navajanje uporabljenih citatov in povzetkov. Ko se študenti naučijo zahtevanih veščin, jim poskuša razložiti, kako internet sploh deluje, kako nastajajo zapisi na blogih in wikipedii, kako internetni iskalniki razvrščajo iskane zadetke in kakšnih informacij na internetu ni mogoče najti s preprostim vpisom iskalnih pojmov v Googlovo iskalniško okno. »Saj študenti niso neumni ali zlonamerni. Le redki goljufajo nalašč. Večina prepisovalcev to počne iz nevednosti, ker jim ni nihče povedal, kako se pravilno uporablja internetne vire in zakaj se nanje ne smejo nekritično zanašati. Če jim uspem dopovedati, da se svet ne konča na prvi strani Googlovih zadetkov, sem že veliko dosegla, saj bodo to popotnico ohranili tudi v višjih letnikih,« je prepričano dodala Tara Brabazon.

Kljub velikemu številu obiskovalcev njenega predavanja, med katerimi ni manjkalo knjižničarjev, profesorjev in predstavnikov univerz, pa je le malo verjetno, da se bodo britanske izobraževalne ustanove kmalu odločile za predlagano rešitev prepisovalnega problema. Stereotipne predstave o tehnološko napredni mladini, ki da se bo v prihodnjih letih začela vpisovati na fakultete in zahtevati nove oblike akademskega dela, ostajajo med odločevalci po vsem svetu še preveč trdno zakoreninjene.