Uporabno znanje

Srednješolski prijatelj se je v davnih srednješolskih časih včasih pohvalil s svojim profesorjem fizike. Prikazoval ga je kot junaka televizijske serije MacGyver, ki so ga tedaj poznali samo mestni gledalci kabelske televizije.

Nikoli mu ni zmanjkalo praktičnih primerov, kako uporabna je lahko fizika. Vedno je poudarjal veščino hitrega ocenjevanja vrednosti in količin, saj je to najboljša metoda, da − prosto po Sherlocku Holmesu − takoj izključimo nemogoče in se začnemo ukvarjati z verjetnim. Kar je tedaj veljalo predvsem za (samo)ocenjevanje rezultatov pri kontrolkah, kadar je dijakov izračun pokazal, da je hitrejši avto neko pot prevozil v daljšem času kot počasnejši.

Dijake je učil, da imajo vedno na voljo pripomočke, ki jim pomagajo ocenjevati količine. Če stegnemo roki, je to približno enako naši višini. Poudarjen korak je dolg približno en meter, za izgovorjavo besede »enaindvajset« potrebujemo približno eno sekundo. Če so vrata visoka dva metra, ni težko oceniti, koliko manjka do stropa. Če en kilometer prehodimo v desetih minutah, je pet minut oddaljena trgovina verjetno bližja, kilogram moke pa daje v roki enak občutek kot litrska plastenka mehurčkaste pijače. Trudil se je celo s prilagojenimi primeri za dekleta, ki so jim bili škripci in vozički na klančinah ponavadi malce tuji.

Šele ko so si znali vsi predstavljati osnovne fizikalne količine, je začel razlagati teorijo. A je tudi težje predstavljiva fizikalna načela predaval zelo nazorno in s primeri iz vsakdanje rabe. Ko je matura uvedla precej drugačno podajanje znanja, se je umaknil iz šolstva in danes menda živi nekje v toplih krajih.

Nanj sem pomislil med pisanjem kolumne o številkasti slepoti, ko sem se znova spraševal, zakaj imamo po več kot desetih letih pouka matematike, kolikor ga doživi povprečen srednješolec, še vedno tako malo občutka za ocenjevanje preprostih številčnih verjetnosti. Pri matematiki smo premalokrat izhajali iz predstavljivih življenjskih problemov, ki bi nam številke približali. Verjetnostni račun in statistika sta večinoma ostali pri nalogah, koliko kroglic moramo izvleči iz posode, da bo med njimi vsaj ena rdeča. A so se v formulah skrivali tudi nasveti, kako brati medijska poročila o čudežnih znanstvenih odkritjih in strahovih, na kaj paziti pri jemanju kredita in kakšna je računica zavarovalništva.

To ne velja samo za številke. Po dvanajstih letih slovenščine ima velik del prebivalstva hude težave s funkcionalno pismenostjo in težko napiše že preprosto zaposlitveno prošnjo, kaj šele (ustrezno citirano) univerzitetno diplomo. Pouk biologije nam ne pomaga spregledati najpogostejših zdravstvenih mitov ali spoznati osnov človeške presnove, ki razložijo procese hujšanja in skladiščenja kilogramov − znane zahodnjaške obsedenosti. Zgodovina nas spomni na naštevanje Napoleonovih bitk, ne pa tudi na razloge za povojno ureditev sveta, ki so izjemno pomembni za razumevanje današnje gospodarske krize (socialna država, razpad kolonializma, človekove pravice, državljanske svoboščine …).

V oblikovanju Applovih izdelkov ne vidimo predavanj umetnostne zgodovine. Filozofija nam ne pomaga ločiti ezoterike od izvirne vzhodne misli, sociologije in psihologije se nismo naučili uporabljati v vsakdanjih pogovorih s šefom ali med spremljanjem televizijskih novic in oglasov. Pri državljanski vzgoji − kakor koli se je že imenovala − nismo izvedeli, da se plačevanje storitev brez izdanega računa nekoč prelije v višje cene zdravstvenih storitev in krčenje socialnih pravic. Vse to so bili predmeti, ki jih pozneje − med študijem, delom in družinjenjem − večinoma nismo več srečali.

Zakaj takšen razkorak med teorijo in njeno uporabnostjo? Za razsvetljence je bilo obvezno (množično) javno šolstvo pomemben del »procesa civiliziranja«, ki je vzgajalo in širilo meščanski razred ter otrokom posredovalo znanja, ki jih je potrebovala moderna država. Šola je s strukturo in disciplino pripravljala mlade ljudi na poznejše delo v tovarni ali uradništvu in skrbela za predvidljive življenjske zgodbe od šolarja do zaposlenega družinskega očeta. Ker je bila družbena vloga posameznika precej natančno določena, so bila opredeljena tudi znanja, ki so jih morali posredovati učitelji. Z zatonom predvidljivih življenjskih zgodb − in s tem predvidljivih uporabnih znanj − pa se je moderna šola znašla v krizi identitete, ki se je na začetku 21. stoletja zaradi novih negotovosti še poglobila.

Vendar to ne pomeni, da današnja šola ne opravlja več svojega družbenega poslanstva. Za francoskega marksističnega filozofa Louisa Althusserja je bilo šolstvo eden izmed najpomembnejših ideoloških aparatov države, ki je širilo (in razkrivalo) prevladujočo družbeno ideologijo. Vzgajanje številčno slepih in državljansko nepismenih posameznikov zato po Althusserju ne pomeni predvsem napake v sistemu ali slabega dela premalo MacGyverskih učiteljev, ampak jasno sporočilo, kakšne državljane družba zahteva in katera (ne)znanja so »uporabna« za njeno preživetje.