V praksi: sistem sony nex

Odločitev je bila hitra. Najprej me je klical novinarski znanec, da neka fotografska trgovina pred zaprtjem odprodaja celoten sonyjev fotografski program. Nato mi je pisal sledilec na twitterju in vprašal, kje bi lahko kupil rabljen brezzrcalni komplet sistema m43. Naslednji dan sem se po treh letih poslovil od svojega panasonica gf1 in novejšega olympusa em5 ter ju zamenjal za sonyjev nex 6 s kompletom objektivov.

V zadnjem poldrugem letu je bil nex moj glavni in edini fotografski sistem, saj sem se po »odkritju« brezzrcalnikov zelo kmalu odpovedal zrcalnorefleksnemu aparatu (dslr). Prvi resnejši preizkus je nova oprema dočakala že prvi mesec, ko sem se odpravil na vulkanski pohod po Siciliji.

Ker sem bil z rezultati zadovoljen, sem nexa vzel v Rusijo, kjer sva z našo tedanjo dopisnico Polono Frelih obiskala Čečenijo in kozaško otroško vojaško šolo. Sledila so krajša poletna potovanja, ameriški CES in številni drugi dogodki, na katerih sem dobro spoznal prednosti in slabosti svojega drugega brezzrcalnega sistema.

Več ohišij kot objektivov

Nex je imel kar nekaj teoretičnih prednosti pred m43. Večje tipalo aps-c je obljubljalo za kako zaslonko boljšo dinamiko in manj šuma pri šibki svetlobi. Razlike so bile opazne (zlasti dinamika je bila boljša), vendar sem že med preteklimi preizkusi ugotovil, da tipalo ni najpomembnejše merilo za izbiro sistema, saj so rezultati v praksi zelo podobni in se prednosti aps-c pokažejo samo v skrajnostih.

Za resnejše druženje z nexi sem se odločil predvsem zaradi dobrega elektronskega iskala, ki zelo pomaga pri natančnem ročnem ostrenju (imam veliko starejših objektivov), in združljivosti z Minoltinimi objektivi. Pa tudi zaradi odzivnosti, videa in oblike, ki fotografske tradicionaliste sicer moti, ampak se vsaj ne poskuša spogledovati s fotografskimi klasikami iz sedemdesetih let.

Natančno ročno ostrenje in združljivost z minoltami sta bila zame zelo pomembna, saj sem moral nekako rešiti največjo začetno pomanjkljivost brezzrcalnih sistemov: pomanjkanje objektivov.

Po prvih dveh letih je imel Sony na trgu več ohišij kot objektivov, zato lastniki nexov niso imeli prav veliko izbire. Oba osnovna objektiva − starejši 18-55 in novejša palačinka 16-50 − sta bila precej povprečna in komaj primerna za zahtevno 24-megatočkovno tipalo nexove sedmice. Prva palačinka 16 mm je bila zelo priročna in po velikosti (oziroma majhnosti) skoraj idealna za mala ohišja trojke in petice, a postane uporabna šele pri optimalni srednji zaslonki. Prvi objektiv za zahtevne uporabnike je bil šele 24 mm zeiss, a je stal dobrega tisočaka. Zato nex kljub izvirnim in zmogljivim ohišjem ni bil zanimiv za resno fotografsko rabo.

Ko sem lani zamenjal sistem, je bilo stanje že nekoliko boljše. Zeissu 24 so se pridružili dober portretni objektiv 50 mm, normalni 35 mm in širokokotni zum 10-18 mm (vsi opremljeni z umirjevalnikom posnetkov). Za zelo soliden in poceni vstopni trojček je poskrbela sigma z 19-, 30- in 60-mm objektivi, prvi superzum je predstavil Tamron in Sony je začel prodajati nekaj novih (dragih) objektivov z oznako Zeiss. Ker so bili Sonyjevi objektivi razmeroma dragi, sem si prvi komplet sestavil iz sigminega trojčka in širokokotnega zuma, nato pa sem na nemškem ebayu počasi dokupoval originalne objektive.

Za zahtevno 24-megatočkovno tipalo nexove sedmice brez zadržkov priporočam 24, 35 in 50 mm sonyje ter 30 in 60 mm sigmi. Zelo soliden je tudi 10-18, če sem ga zaprl za eno zaslonko (pri f4 je nekoliko mehak, vendar skrajnih širokokotnikov nikoli ne uporabljam pri odprti zaslonki). Palačinka 20 mm je veliko boljša od nekoliko zloglasne 16 mm, a je sigmina 19 mm optično bolj zmogljiva, če vas ne moti velikost.

Superzum 18-200 je presenetljivo spodoben, saj se nekoliko zmehča samo pri najdaljši goriščnici. Za manjše nexe je sicer prevelik, a so mu vgradili najzmogljivejši umirjevalnik in je zelo primeren za zajemanje videa (Tamronov 18-200 je skoraj enako dober in precej cenejši). Dražjih zeissovih zumov in objektivov iz serije touit pa mi doslej ni uspelo preizkusiti.

Sestavljanje rabljenega sistema

Zakaj sem kupoval rabljene naprave? Brezzrcalniki brez izjeme pomenijo zelo slabo naložbo, če kupujemo novo opremo. Zmogljivi modeli stanejo več kot tisoč evrov, a jih je že po enem letu skoraj nemogoče prodati za spodobno ceno, saj so proizvajalci medtem že predstavili vsaj eno ali celo dve generaciji naslednikov. Podobno velja tudi za objektive, ki v svetu dslr veljajo za precej varno naložbo, saj 24 mm zeissa v Sloveniji skoraj ni mogoče prodati za realno ceno, čeprav je odličen objektiv. Tisoč evrov je veliko denarja, če upoštevamo, da brezzrcalniki ne veljajo za »profesionalno« orodje in ne moremo napovedati, kateri sistemi se bodo sploh obdržali. Zato se fotografi večinoma raje odločajo za preverjeni CaNikon.

Vendar ima to dejstvo tudi pozitivno plat, saj je mogoče rabljene brezzrcalne sisteme sestaviti zelo poceni. Rabljena nexova sedmica stane na nemškem ebayu že manj kot 500 evrov, čeprav ostaja odličen fotoaparat. Šestica je naprodaj za približno 350 evrov in petice za dobrih 250, zato si ni predrago omisliti dodatnega ohišja za lažje delo ali varnostno rezervo.

Z nekaj potrpežljivosti sem si sestavil skoraj celoten komplet dveh ohišij in šestih objektivov, ki jih lahko spravim v majhno fotografsko torbo in tehta približno dva kilograma (če odštejem superzum 18-200). Za vse skupaj pa sem plačal približno toliko, kot stane najcenejši dslr polnega formata.

Nex v praksi

Velika večina profesionalnih fotogafskih znancev ima zaradi dolgoletnega tovorjenja težke opreme dslr čedalje hujše zdravstvene težave − predvsem bolečine v križu, vratu in ramenih. Zato me ob pogledu na mojo malo torbico pogosto sprašujejo, kako se brezzrcalniki obnašajo v praksi. Že lahko nadomestijo dslr ali so poklicni fotografi še naprej obsojeni na desetkilogramski tovor?

Odgovor ni preprost. Moja oprema je brez težav opravila veliko večino fotografskih nalog. Nexi in objektivi niso zaščiteni pred vodo in prahom, a so brez težav preživeli kako deževno prho ali fotografiranje v vlažnem podnebju. So tipični »nerobustni« izdelki zabavne elektronike, a mi doslej niso zamerili grobega ravnanja, udarcev, prenašanja v nahrbtniku in celo kakega padca. Ohišja in objektivi kažejo normalne znake obrabe, nobenega kosa opreme še nisem imel na servisu (enako dobre izkušnje sem imel tudi z m43).

Kakovost posnetkov je pri nižjih nastavitvah iso odlična in čisto uporabna na iso 3200, čeprav te vrednosti zaradi umirjenih svetlobno močnih objektivov skoraj nikoli ne uporabim. V redkih primerih, ko še uporabljam bliskavico, pa sem bil hvaležen za brezžično povezljivost bliskavice in podporo sinhronizaciji pri krajših osvetlitvenih časih.

Kaj me je zmotilo?

Uporabniški vmesnik je za fotografe preveč »gedžetast« in se mu lahko izognemo le pri dražjih nexih, ki imajo na ohišju več tipk za dostop do pogostih nastavitev. Druga zamera je okrnjen video, saj nexi kljub kakovostnemu zajemu 50p in ročnim nastavitvam med snemanjem nimajo vhoda za zunanji mikrofon, ki je nepogrešljiv za resnejše snemanje (ima ga samo nex 7, a pri njem ni mogoče ročno nastavljati jakosti zvoka).

Elektronsko iskalo me je razvadilo z natančnim ročnim ostrenjem in sprotnim prikazom vseh podatkov (histograma, predogleda …), vendar je optično iskalo še vedno boljše pri fotografiranju v protisvetlobi (ni zatemnitve) in pri zasledovanju hitrega motiva (elektronski zaslon »prekinja« sliko med posnetki). Nadležna je tudi Sonyjeva aplikacijska geografija, saj dodatnih programov za novejše nexe ni mogoče uporabiti, če uporabniški račun registrirate v Sloveniji.

Samodejno ostrenje po hitrosti še nekoliko zaostaja za najboljšimi dslr − zlasti pri sledenju premičnih motivov. Precej slabša je avtonomija baterije, saj z enim polnjenjem težko računamo na več kot 400 posnetkov v zapisu raw+jpeg (na srečo pri Sonyju ohranjajo enako baterijo za vse nexe, nekatere alphe, videokamere, superzum rx10 in nove alphe a7).

Izbira objektivov je za fotografske specialiste še vedno preveč skromna, saj manjkajo nekateri svetlobno močni objektivi − zlasti portretni in daljši teleobjektivi ter širokokotniki, primerni za arhitekturno fotografijo. Moti tudi velik prepad med poceni zumi in (pre)dragimi zeissi, saj so pri Fujiju pokazali, da je mogoče prodajati odlične objektive za precej dostopnejšo ceno (najdražji objektiv stane približno 800 evrov, skoraj vsi njihovi objektivi so po kakovosti primerljivi z zeissi).

Moje fotografske zahteve niso profesionalne. Ne vem, kako bi se nex obnašal po nekaj deset tisoč proženjih, v zares zahtevnih vremenskih razmerah ali med burnimi demonstracijami. Na mojih dosedanjih fotografskih projektih pa me oprema ni ovirala. Zaradi tehničnih omejitev brezzrcalnikov nisem zamudil motiva in le redko sem pogrešal ščepec dodatne neostrine, ki ga prinaša polni format. V veliki večini primerov pa so sodobni brezzrcalni sistemi popolnoma primerljivi z dslr ali jih celo presegajo. Še zlasti pri snemanju videa in nekaterih koristnih zmožnostih, ki jih prinaša »živi« ogled slike s tipala: ostrenje obrazov, histogram v elektronskem iskalu in natančno ročno ostrenje.

Bi se znova odločil za nexa?

Med konkurenčnimi brezzrcalnimi sistemi se mi zdi najbolj zanimiv Fuji. V zadnjem letu so predstavili največ kakovostnih objektivov ter precej izboljšali odzivnost in hitrost ostrenja (primerjalno je fuji še vedno najpočasnejši), vendar me še vedno moti njihovo pretirano posnemanje starih fotografskih klasik. M43 ostaja najbolj celovit brezzrcalni sistem s hitrim ostrenjem in najboljšo podporo videu, a tipala zaradi fizičnih omejitev tudi v zadnji generaciji niso bistveno napredovala. Canon še ni pokazal resne brezzrcalne alternative, nikon 1 kljub nekaterim novim objektivom ostaja spodobna, a predraga igrača, ki jo je z novim enopalčnim brezzrcalnim sistemom letos napadel Samsung.

Glavna težava nexa je muhasta fotografska strategija njegovega proizvajalca. Ni mogoče napovedati, ali se bodo pri Sonyju v prihodnosti posvetil zmogljivim kompaktom serije rx, polnoformatnim alpham z bajonetom e/a ali nexom. Verjetno bodo še naprej tipali trg s številnimi novimi poskusi in skoraj zagotovo bodo tudi letos zamujali z objektivi. Vendar mi med sedanjo brezzrcalno ponudbo nexi še vedno najbolj ustrezajo. Verjetno zato, ker ne posnemajo oblike tradicionalnih fotoaparatov, ampak ponujajo le osnovo: tipalo, ročaj in zaslon. Brez množice koleščkov, posnemanja prizme dslr ali estetike nekdanjih rangefinderjev.

(vse fotografije: LJK)