Varstvo zasebnosti za državljane EU

Konec prejšnjega tedna je poslanka islandskega parlamenta Birgitta Jónsdóttir prejela elektronsko obvestilo, da hočejo ameriški pravosodni organi izvedeti, kaj vse je počela na družabnem omrežju twitter od 1. novembra 2009. Ker je Jónsdóttirjeva v preteklosti sodelovala s spletno skupnostjo wikileaks, se je nevede znašla v preiskavi, s katero poskušajo Američani ugotoviti, kako se je na svetovnem spletu znašlo zasebno dopisovanje njihovih diplomatov, ki je postalo ena največjih medijskih zgodb lanskega leta.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  15. januar 2011

Gospodarji podatkov

Ameriških preiskovalcev niso zanimala le njena javno objavljena sporočila (»tviti«). Od Twitterja so med drugim zahtevali tudi podatke o morebitnih zasebnih dopisih, internetnih naslovih ip, poštnih naslovih in denarnih transakcijah, iz katerih bi lahko sestavili celotno komunikacijsko mrežo islandske poslanke – s kom si je dopisovala, kdo je spremljal njene tvite in katere računalnike je uporabljala za tvitanje.

Radovednost preiskovalcev ni presenetljiva, saj je Jónsdóttirjeva veljala za tesno sodelavko Juliana Assangea, najvidnejšega predstavnika skupnosti wikileaks. Bila je ena glavnih zagovornic islandske novomedijske pobude (Modern Media Initiative) in nove komunikacijske zakonodaje, s katero so na Islandiji močno zaščitili novinarje in spletne aktiviste. Z wikileaks je lani sodelovala pri montaži in objavi helikopterskega posnetka, v katerem so ameriški vojaki streljali na civiliste in novinarje. Preiskovalci so zato pričakovali, da jim bodo njene spletne dejavnosti pomagale razkriti druge sodelavce wikileaks in potrditi domnevno vpletenost zaprtega ameriškega vojaka Bradleyja Manninga v lanska razkritja ameriških diplomatskih in vojaških dokumentov.

Predstavniki podjetja Twitter so Jónsdóttirjevi sporočili, da lahko izročitev podatkov odložijo za največ deset dni, nato se morajo ukloniti odločbi ameriškega sodišča. Poslanka je prek twitterja, bloga in elektronske pošte sporočila, da je za pomoč nemudoma zaprosila odvetnike vplivne ameriške civilnodružbene skupine Electronic Frontier Foundation, ki se od leta 1990 ukvarja z vprašanji elektronskih civilnih svoboščin. Poleg tega je islandska vlada pri ameriškem veleposlaniku takoj protestirala zaradi grobega posega v zasebnost njihove državljanke, ki je hkrati še demokratično izvoljena poslanka. Kljub temu pa solidarnost poslankinih kolegov in kritični medijski odzivi verjetno ne bodo preprečili izročitve elektronskih gradiv, ki so jo zahtevali ameriški preiskovalci. Njihova zahteva je namreč po ameriški zakonodaji najverjetneje popolnoma legalna.

Evropska nemoč

Islandski primer je tako znova opozoril, da svetovni splet ne obstaja v nekem navideznem, naddržavnem in nadteritorialnem svetu, ampak zanj veljajo podobna pravila in razmerja moči kot za vse druge človeške dejavnosti.

Spletne storitve, ki jih uporablja na stotine milijonov ljudi po vsem svetu – twitter, facebook, linkedin, gmail, youtube, skype in druge –, niso nikakršna izjema. Čeprav se zdijo uporabnikom zaradi vsesplošne razširjenosti zelo domače, jih upravljajo zasebna, večinoma ameriška podjetja, ki morajo pri poslovanju upoštevati poslovni interes in lokalno zakonodajo. Osebni spletni profili, elektronska pisma in videoposnetki, ki jih objavljajo njihovi uporabniki, so zato shranjeni na računalniških strežnikih v ZDA, do njih pa ne dostopajo le ameriški oglaševalci, temveč tudi policija in tajne službe, ki so po enajstem septembru v imenu vojne proti terorizmu pridobile zelo veliko pooblastil.

Želja po dostopu do »elektronskih« podatkov ni ameriška posebnost, saj komunikacijske navade državljanov zanimajo vse nacionalne države. Vendar je velika premoč ameriških ponudnikov spletnih storitev v zadnjih letih nesorazmerno povečala informacijsko moč ZDA in načela nekatera vprašanja, na katera so doslej opozarjali le redki kritični varuhi informacijske zasebnosti: kdo in pod kakšnimi pogoji sme uporabljati ogromne podatkovne zbirke, ki so jih zbrala zasebna podjetja (denimo osebne profile pol milijarde Zemljanov, ki uporabljajo facebook). Čigava nacionalna zakonodaja naj ureja globalne spletne storitve? Kako lahko islandska državljanka, ki jo doma varuje stroga zasebnostna zakonodaja, nenadoma izgubi skoraj vse zasebnostne pravice, ko postane uporabnica »ameriških« spletnih storitev?

Evropska skupnost se doslej s podobnimi dilemami ni veliko ukvarjala. Evropska komisija se je ob zadnjih telekomunikacijskih reformah le bežno dotaknila vse večje koncentracije velikih podatkovnih zbirk v lasti zasebnih (ameriških) podjetij, a so prevladala stališča zagovornikov internetne ekonomije, ki strožje varstvo zasebnosti vidijo predvsem kot konkurenčno oviro za razvoj spletnih storitev in potuho piratskim kršilcem avtorskih pravic. Podobno zadržan je bil tudi evropski parlament. Posamezni poslanci so sicer opozarjali na kršitve informacijske zasebnosti, sam parlament pa se do problematike doslej ni jasno opredelil, saj nekatere poslanske skupine zagovarjajo varstvo zasebnosti, drugim pa so pomembnejši gospodarski interesi, strah pred terorizmom ali boj proti piratstvu, je pojasnila slovenska evroposlanka Tanja Fajon.

Če bi se v podobni preiskavi znašel kak evropski ali nacionalni poslanec, bi ga verjetno čakala podobna usoda kot Birgitto Jónsdóttir. V najboljšem primeru bi lahko računal na diplomatski protest nacionalne vlade in podporo poslanskih kolegov, ki pa skoraj zagotovo ne bi mogli ustaviti ameriške sodne odločbe, je dejal predsednik slovenskega parlamenta Pavel Gantar. Zato veljajo za poslance in običajne uporabnike spletnih storitev enaka pravila: pomisliti, čigave spletne storitve uporabljate, in se zavedati, da na svetovni splet ne sodijo stvari, za katere hočete, da ostanejo zasebne, je dodal Gantar.

Povračilni ukrepi?

Kljub pretekli pasivnosti pa ameriške zahteve po zasebnih podatkih evropskih državljanov vse bolj motijo nekatere evropske komisarje, poslance, organizacije in države.

Evropski poslanec Ivo Vajgl je povedal, da je liberalna poslanska skupina zaradi islandskega incidenta pozvala evropsko komisijo, naj pripravi jasno strategijo, kako v prihodnosti obvarovati državljane EU pred elektronskimi posegi v zasebnost, ki so v nasprotju z evropskim pravnim redom. Evropska komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo Viviane Reding je lani skupaj s komisarko za digitalno agendo Neelie Kroes napovedala, da bodo morali ameriški ponudniki spletnih storitev omogočiti prenos osebnih spletnih profilov med različnimi storitvami in družabnimi omrežji, ker močna koncentracija podatkovnih zbirk slabo vpliva na razvoj konkurence. Evropski varuhi zasebnosti pa so že večkrat zahtevali, da bi morali telekomunikacijski operaterji in ponudniki spletnih storitev obvezno obvestiti uporabnike vsakič, ko nekdo zahteva dostop do njihovih podatkov – kar je v islandskem primeru (prostovoljno) storil Twitter. In česar – tako Jónsdóttirjeva – niso storili drugi skrbniki omrežij, ko so prejeli enake sodne naloge.

Poleg političnih se stopnjujejo tudi drugi pritiski. Italija je Googlovemu spletnemu videoservisu youtube predpisala enaka pravila, kot veljajo za tradicionalne medije, če hoče še naprej poslovati na njenih tleh (uredniško odgovornost, spoštovanje avtorskih pravic …). Več evropskih držav – med njimi tudi Slovenija – Googlu ni dovolilo neomejenega zbiranja videoposnetkov mestnih ulic za storitev streetview, ker so kršili nacionalno zasebnostno zakonodajo. Nekatere države pa celo razmišljajo, da bi prepovedale rabo brezplačne spletne elektronske pošte v državni upravi (gmail, hotmail …), ker hočejo preprečiti nenadzorovan izvoz podatkov na ameriške strežnike.

Vendar ti posamični in nepovezani poskusi ne morejo izboljšati varstva zasebnosti za državljane EU ali spremeniti dejstva, da bo za veliko večino uporabnikov »ameriških« spletnih storitev v praksi še naprej veljala ameriška zakonodaja, na katero preostanek sveta nima nikakršnega vpliva. Ameriško zakonodajo pa je izoblikovala retorika, ki je vse glasnejša tudi v Evropi: skrb za zasebnost se mora umakniti novim družbenim normam, gospodarski rasti, podjetniški pobudi, spodbujanju novih tehnologij in zagotavljanju varnosti. Obvestila, ki ga je prejela islandska poslanka, zato ni mogoče razumeti kot nečesa izjemnega. Je pokazatelj, kaj se rutinsko dogaja vsak dan, in napoved, kaj se bo že čez nekaj let tudi v EU zdelo »normalno«.

Related articles

• Iceland summons US envoy over demand for MP’s Twitter details (guardian.co.uk)
• US subpoenas Twitter for accounts of two Wikileaks volunteers (boingboing.net)
• Liberal MEPs want answers over US WikiLeaks subpoena (newscientist.com)