Visoki stroški nizkih cen kakovosti

Ko je največja ameriška trgovska mreža Wal-Mart v majhnem ameriškem kraju Middlefield odprla svoj trgovski velecenter, je dogodek obeležil lokalni časopis, potrošniki pa so doživeli praznik nizkih cen in ugodnih ponudb. V dobrem letu dni po Wal-Martovem prihodu so propadli skoraj vsi manjši trgovci in večina obrtnikov. Veliki supermarket, ki je postal največji območni delodajalec, je začel klestiti socialne pravice zaposlenih in jih izkoriščati. Cene nepremičnin so padle, prebivalci so se začeli odseljevati, družina Walton, ki nadzira Wal-Mart, pa je zabeležila izjemno uspešno poslovno leto.

Prva objava: Delo FT, 2. april 2007, fotografija Mike Mozart/FlickrCC

Dokumentarec o katastrofalnih posledicah nizkih cen (Wal-Mart: The High Cost of Low Price), ki ga je ameriški režiser Robert Greenwald namenil največjemu ameriškemu trgovcu, sicer nima neposredne zveze s slovenskim telekomunikacijskim trgom, a kljub temu ponuja številne zanimive vzporednice. Zelo nazorno pokaže, kako lahko velik igralec z zlorabo tržne moči postopoma uniči konkurenco, kar na dolgi rok pomeni manj delovnih mest, manjšo izbiro in revnejši (telekomunikacijski) sektor. Hkrati nam nazorno razloži učinkovit recept za doseganje nizkih cen in opozori na njegove ključne sestavine: ekonomijo obsega (Wal-Mart ima okrog 6000 veletrgovin po vsem svetu), izkoriščanje delovne sile v deželah tretjega sveta in popoln poraz države, ki ji ne uspe preprečiti brezvestnih zlorab delavskih pravic. Če zanemarimo načelna vprašanja o pravičnosti globalnega kapitala, lahko vidimo, da so nizke cene, s katerimi Wal-Mart vsak dan osrečuje ameriški srednji razred, ekonomsko povsem utemeljene.

Povsem nasprotno naj bi veljalo za cene telekomunikacijskih storitev v Sloveniji, ki so po mnenju številnih domačih in tujih poznavalcev telekomunikacijskega trga odločno prenizke. V deželici z dvema milijonoma potencialnih uporabnikov uvajamo najsodobnejše tehnologije, ki si jih ne more privoščiti niti marsikatera večja država, meni Vojko Rovere, direktor kabelskega operaterja UPC Telemach, ki ga je pred dvema letoma kupila ameriška skupina Liberty Media. Majhnost namreč ne pomeni samo manjšega trga, dodaja Rovere, temveč tudi višje cene zakupa prenosa podatkov in opreme. Zato po njegovem mnenju številne telekomunikacijske naložbe nimajo nobene ekonomske podlage in lastnikom nikoli ne bodo povrnile njihovega denarja.

Kljub temu v Sloveniji zdaj nastaja že drugo omrežje mobilne telefonije tretje generacije (umts), v katerega bo Simobil vložil 50 milijonov evrov. Vzporedno se oblikujeta dve ločeni optični telekomunikacijski infrastrukturi, vredni več kot pol milijarde evrov, ki ju gradita družbi Gratel in Telekom Slovenije. Če upoštevamo, da povprečen prihodek na uporabnika triple playa – za operaterje najbolj donosnega paketa, v katerem so združeni širokopasovni internet, televizija in telefonija – v povprečju znaša 25 evrov (in upada), se že naložba v gola optična vlakna pri sedanji razširjenosti širokopasovnega interneta ne more povrniti prej kot v sto letih. Ko seštejemo še preostala telekomunikacijska vlaganja, denimo Mobitelovo stomilijonsko koncesnino za prvo koncesijo umts in optična omrežja državnih podjetij (Dars, elektro, železnice), postanejo številke še bolj nedoumljive.

Razsvetljeni absolutizem, s katerim je država v zadnjem desetletju upravljala nacionalni telekom, je sicer prinesel politično všečne posledice – nizke cene sodobnih telekomunikacijskih storitev, ki jih slovenski državljani po strogo ekonomskih merilih najverjetneje ne bi bili deležni. Po drugi strani pa je iz slovenskega telekomunikacijskega trga naredila nepregledno močvirje, v katerem se skrivajo boji za politično prevlado, osebna okoriščanja in nenadzorovano mešetarjenje z javnimi dobrinami. Mrakobne močvirne meglice so tudi idealno življenjsko okolje za nastanek neštetih zarotniških teorij, ki zakrivajo bistvena vprašanja: kakšne so posledice teh igric za državljane, kje bo končal denar od nepovrnjenih naložb in kaj se bo zgodilo, ko bodo slovensko telekomunikacijsko močvirje začeli izsuševati globalni telekomunikacijski igralci.

Že danes je jasno, da bo državni telekomunikacijski monopolist kmalu postal del večje telekomunikacijske skupine, ki bo znala zelo pragmatično izračunati, kaj se »splača« ponuditi domačemu uporabniku. Ljubljana je skupaj z nekaterimi drugimi slovenskimi mesti zapravila možnost, da bi meščanom zagotovila javno dostopno telekomunikacijsko avtocesto, saj so njeni upravitelji popustili zasebnim interesom skrivnostnih gorenjsko-štajerskih gradbenikov in Telekomovih lobistov. Država pa je preveč zatopljena s pripravami Telekoma Slovenije na privatizacijsko lepotno tekmovanje, zato si tako daljnosežnih vprašanj sploh ne zastavlja.

V tokratnem tematskem sklopu, namenjenem telekomunikacijam, bomo poskusili odgovoriti, ali bodo slovenske uporabnike res kmalu udarili visoki stroški sedanjih nizkih cen. Predstavili bomo tudi nekatere tehnološke in politične trende na telekomunikacijskem trgu ter opozorili, da telekomunikacijska družba ne pomeni samo novih tehnoloških igrač, temveč tudi nove izzive za mladostnike in njihove starše.

Pogovarjali smo se z direktorjem kabelskega operaterja UPC Telemach Vojkom Roveretom in predsednikom uprave Simobila Andreasom Maierhoferjem.