Vojna za uporabniške podatke
Ko se uporabnik prvič prijavi na elektronsko družabno omrežje, je njegov osebni profil skoraj prazen. Elektronskih prijateljev še nima, v novem svetu ga nihče ne pozna, tuja omrežja pa se zdijo nedosegljiva. Ker se upravljavci elektronskih omrežij zavedajo, kako huda je lahko elektronska osamljenost, uporabniku ponudijo iskanje elektronskih znancev, ki že uporabljajo spletne storitve. Najprej mu predlagajo naključne sovaščane in morebitne sošolce ali sodelavce, nato pokukajo še v njegov elektronski imenik in preletijo telefonske številke, če najdejo kako ujemanje. Sklenejo se prve povezave in mreženje se lahko začne.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 13. 11. 2010
Podobno načelo so doslej uporabljali tudi pri največjem elektronskem družabnem omrežju – facebooku. Ker načrtovalci facebooka vedo, da imajo njihovi člani v elektronskih poštnih imenikih shranjenih veliko zasebnih in poslovnih stikov, so uporabnikom največjih ponudnikov elektronske pošte – Microsoftovega hotmaila, Googlovega gmaila ali Yahoojevega yahoo maila –, omogočili preprost uvoz poštnih imenikov. Vendar je bil ta proces enosmeren. Facebook je z brskanjem po tujih imenikih hitro pridobival nove uporabnike, hkrati pa ni dovolil nobeni drugi spletni storitvi, da bi dostopala do njihovih uporabniških zbirk. Zato so predstavniki Googla Facebooku prejšnji teden onemogočili vpogled v imenike gmaila, dokler ne bo tudi Facebook začel spoštovati »načela recipročnosti« in odprl svojega omrežja Googlovim storitvam. Za tak korak so se odločili, ker da postaja facebook nekakšna informacijska črna luknja, ki požre neskončne količine informacij in jih nikoli več ne izpusti – kar na spletu ne bi smelo biti dovoljeno.
Odločitev Googla ima velik simbolen pomen, saj nakazuje, da se bo med velikimi spletnimi podjetji končalo obdobje razmeroma mirnega sobivanja. Namesto tega se bo že kmalu razplamtel zagrizen boj za dragoceno surovino – uporabniške podatke, na katerih temeljijo njihovi poslovni modeli. V tej podatkovni vojni pa bodo vpletene strani uporabile zelo podobne strategije in sredstva, ki so znane iz tradicionalnih gospodarskih panog: omejevanje konkurence z močjo prevladujočega tržnega položaja, taktične pravne spore in lobiranje pri zakonodajalcih, kakšna pravila bodo določala prihodnjo komercialno izrabo uporabniških podatkov in elektronskih identitet.
Facebook ali Google
Spor med Facebookom in Googlom ne pomeni le napovedi boja za nadzor nad elektronskimi uporabniškimi identitetami, ampak tudi trk njunih konkurenčnih poslovnih modelov. Google velja za značilnega predstavnika »odprtega interneta«. Njegove storitve temeljijo na matematični analizi velikih količin podatkov – spletnih strani, člankov, knjig, videoposnetkov, fotografij, elektronskih sporočil in drugih vsebin, ki jih zbirajo in pregledujejo Googlovi iskalniški robotki. Ker jim dostop do podatkov izboljšuje natančnost iskalnih zadetkov in omogoča merjeno oglaševanje, se pri Googlu že ves čas trudijo, da bi ostale spletne in druge vsebine kar najbolj odprte. Poleg tega lahko uporabnike in njihove navade zasledujejo skoraj povsod, saj niso omejeni le na osebne računalnike in svetovni splet, ampak je njihov operacijski sistem android nameščen na številnih »pametnih« mobilnih telefonih, ki nas spremljajo povsod, kar še bolj širi Googlov oglaševalski doseg.
Facebook, nasprotno, stavi na ekskluzivnost zaprtega omrežja. Njegovih 500 milijonov uporabnikov prebiva na nekakšnem velikem ograjenem elektronskem pašniku. Njihovi podatki niso razpršeni po celotnem spletu, ampak ostajajo v strežnikih Facebooka – sporočila, navade, stiki in druge vsebine, ki jih razkrivajo na osebnih profilih. Navidezen občutek zasebnosti, ki ga vzbuja zaprto omrežje – da lahko sami izbiramo svoje prijatelje in odločamo, s kom bomo delili osebne podatke –, daje občutek varnosti, zato so uporabniki pripravljeni facebooku zaupati bistveno več osebnih podatkov kot blogom ali spletnim stranem. Na ta način lahko Facebook o uporabnikih izve stvari, ki jih mora Google s svojimi algoritmi ugibati: s kom se družijo, kaj počnejo, kakšno glasbo poslušajo, v katere lokale zahajajo in podobne informacijske drobtinice, ki omogočajo uporabi merjenih oglaševalskih prijemov. Velikost omrežja pa je začela Facebook siliti tudi v širitev na svetovni splet in na mobilne platforme, kjer so začeli načenjati dolgoletno prevlado Googla.
Facebook in Google nista le zaslutila, da spletni svet ne bo dovolj velik za oba. Nedavni odzivi obeh podjetij razkrivajo tudi njune največje ranljivosti. Googlova moč je odvisna predvsem od neomejenega dostopa do (tujih) podatkov in vsebin. Če bi Facebook pokazal, da je mogoče velikemu Googlu zapahniti vrata do vsebin in preživeti, mu utegnejo slediti tudi drugi, ki jih moti Googlova tržna moč: knjižni založniki, filmski studii, medijske hiše in trgovci. Facebook pa bo s svojo zaprto politiko prej ali slej vzbudil pozornost državnih regulatorjev, ki jih bo zanimalo, ali s skrivanjem uporabniških podatkov ne zlorablja svojega prevladujočega položaja in ovira razvoja konkurence – kar bodo radi potrdili tudi Googlovi lobisti.
Evropa proti Ameriki
Čeprav Facebook uporabnikov formalno ne »priklepa« nase – kadar koli ga lahko zapustimo in zaradi tega ne plačamo nobene pogodbene kazni –, to še ne pomeni, da je menjava elektronskega družabnega omrežja preprosta. Če neko omrežje uporablja večina prijateljev in znancev, lahko pomeni menjava precejšen družabni davek. Osebni profili in prijateljsko omrežje, ki ga je morda uporabnik gradil več let, ostanejo v lasti Facebooka. Vsebin in stikov ni mogoče izvoziti v drugo družabno omrežje. Starih profilov ni mogoče popolnoma izbrisati, saj podatki ostanejo shranjeni na strežnikih. Spletna omrežja in spletne storitve pa se med sabo povezujejo ali ovirajo po načelu poslovnih partnerstev. Facebook tako podpira Microsoftove storitve, saj je Microsoft eden izmed njegovih vlagateljev, povezave s twitterjem pa kljub uporabniškim željam niso hoteli omogočiti.
Moč Facebooka se zdi velika, vendar ni absolutna. Če Facebook ne bo pripravljen vsaj delno izmenjevati zbranih podatkov z drugimi spletnimi storitvami, ga verjetno čakajo podobni regulatorski ukrepi kot nekoč operaterje mobilne telefonije, saj so morali regulatorji z nadzorom cen in zahtevo po prenosljivosti številk nekoliko olajšati prehode med operaterji in zmanjšati moč nekdanjih telekomunikacijskih monopolistov. Ta možnost ni samo hipotetična, saj je evropska komisija v začetku meseca predstavila novo strategijo za krepitev predpisov EU o varstvu podatkov, ki utegne ameriškim spletnim podjetjem povzročiti precej težav.
Viviane Reding, nekdanja komisarka za informacijsko družbo in medije (zdaj podpredsednica evropske komisije in evropska komisarka za pravosodje, temeljne pravice in državljanstvo), je ob predstavitvi strategije poudarila, da bo komisija prihodnje leto pripravila nove predpise o varstvu podatkov. Ponudniki elektronskih storitev bodo morali uporabnikom jasno povedati, katere podatke zbirajo, kako dolgo jih hranijo in kako jih uporabljajo. Od ljudi pa bodo morali pridobiti prostovoljna soglasja za obdelavo osebnih podatkov, jim zagotoviti pravico do spreminjanja ali popolnega brisanja spletnih profilov ter jim omogočiti prenose vsebin k drugim ponudnikom storitev.
Za ameriške ponudnike spletnih storitev in družabnih omrežij bi bili strogi evropski predpisi zelo neprijetni, saj njihov uspeh večinoma temelji na praktično neomejenem zbiranju in trženju uporabniških podatkov, ki ga jim je omogočila ohlapna ameriška zasebnostna zakonodaja. Nova pravila ne bi le otežila njihovega delovanja na evropskih tleh, ampak bi se lahko po EU zgledovali tudi druge države, ki jih moti (pre)velika prevlada ameriških podjetij na svetovnem spletu. Vendar čaka nova evropska zasebnostna pravila še veliko ovir, saj jim ne bodo nasprotovali le ameriški spletni ponudniki, temveč tudi evropska spletna podjetja, ki se želijo širiti na globalni trg, in lobisti evropske oglaševalske industrije, ki v zbiranju in obdelavi osebnih podatkov prav tako iščejo nove poslovne priložnosti. Uspeh nove evropske zasebnostne politike bo zato precej odvisen od politične spretnosti komisarke Redingove, ki bo morala zavrniti očitke, da lahko varstvo zasebnosti slabo vpliva na evropsko digitalno konkurenčnost, in jo uskladiti z evropsko digitalno agendo komisarske kolegice Neelie Kroes.
Facebook po grobih ocenah uporablja skoraj 600.000 Slovencev. Google se zanima za digitalizacijo mestnih ulic (street view). Naši podatki o bančnih transakcijah, letalskih potovanjih, uporabi službenega računalnika in elektronskih komunikacijah se zapisujejo v najrazličnejše zbirke podatkov in se pretakajo med računalniki na različnih koncih sveta. Izide in posledice prihodnjih podatkovnih vojn bodo zato občutili tudi slovenski uporabniki svetovnega spleta in spletnih storitev. Avtorji nastajajoče slovenske digitalne strategije pa bodo morali povedati, kako se bo Slovenija odzvala na prihodnje boje za prevlado nad uporabniškimi podatki, in spodbujati javno debato, ki je na področju varovanja elektronske zasebnosti doslej ni bilo.
Related articles
- EU wants stronger online privacy rules (news.cnet.com)
- Google No Longer Claims Facebook Will “Trap” Users. Or Do They? (techcrunch.com)
- ‘Right to be forgotten’ proposed by European Commission (telegraph.co.uk)
