Volitve iz minulega stoletja
Mobilni telefon je iznajdba, ki nas je zmožna v vsakem trenutku in kjer koli na svetu potegniti v ocean nenehne razpoložljivosti, je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal italijanski filozof in aktivist Franco Berardi – Bifo. Elektronske komunikacijske tehnologije so spremenile naše razmišljanje o prostoru in času, saj so službe, prijatelji, družinski člani, nakupovanje in zabavne vsebine oddaljene samo en klik, če se ravno ne odločimo za razkošje elektronskega odklopa.
Navadili smo se, da nas telefonski klici, sporočila in družabna omrežja spremljajo povsod. V vsakem trenutku smo se pripravljeni odzvati in poskrbeti za še tako nepomembno elektronsko motnjo. Našo privajenost elektronski vsenavzočnosti zelo spretno izrabljajo službe, trgovci in ponudniki spletnih storitev. Vendar nedavne debate o datumu državnozborskih volitev kažejo, da je družba zelo neenakomerno vstopila v digitalne čase.
V politiki sta prostor in čas obstala v preteklem stoletju. Volilni dan je nedelja, volilna skrinjica je postavljena na volišču v šoli, zadružnem domu ali občinski stavbi. Datum je določen vnaprej in ga ni mogoče prestaviti. Predčasna oddaja volilnega glasu je za marsikoga preveč zapletena in zahteva veliko motivacije. Obisk volišča je treba načrtovati in ga umestiti med druge nedeljske obveznosti: izlete, obiske ali nedeljsko mašo. Če se volilna nedelja znajde sredi poletnih počitnic, je pričakovana volilna udeležba še precej manjša kot sicer.
Rešitev se zdi preprosta in so jo že pred več kot tremi desetletji predlagali zgodnji teoretiki informacijske družbe. Volitve bi morale postati prijazna elektronska storitev, enako kot elektronsko nakupovanje, bančništvo ali lajkanje na facebooku. Razširjenost interneta in komunikacijskih orodij je dovolj velika, vsak državljan EU v povprečju uporablja več kot en mobilnik in za internetne volitve je potreben samo še ščepec politične volje.
Takšne volitve bi imele pred klasičnimi veliko prednosti. Odpravili bi volilna mesta in člane komisije, odpadlo bi ročno štetje glasov. Lep nedeljski dan ne bi bil več razlog za neudeležbo, volitve bi postale zanimive tudi za mlajše državljane, ki so na običajnih volitvah največkrat manjkali. Zagovorniki elektronskih volitev so prepričani, da bi bilo takšno odločanje bistveno cenejše in bi povečalo volilno udeležbo, ki upada v vseh demokratičnih političnih sistemih. Kljub temu so prave internetne volitve doslej izvedli samo v Estoniji. Po nekaterih drugih državah so omogočili elektronske glasovalne naprave, večina članic EU pa se informatizaciji volitev izogiba.
Za zadržanost ni kriv samo strah političnih elit, da bi nov način glasovanja prenesel »preveč demokracije« in z novimi glasovi spremenil politični zemljevid. Internetnih volitev niso preprečili predvsem pomisleki, da predlagane tehnološke rešitve še ne ponujajo dovolj zanesljivih varovalk, ki bi preprečile zlorabe in manipulacije z glasovi (razkritja nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna so pokazala, da so bila opozorila upravičena, saj internetne volitve skoraj gotovo ne bi bile varne pred vdorom tajnih služb). Estonske volitve in drugi pilotni projekti (v Veliki Britaniji, Švici, na Norveškem …) so pokazali, da s tehnološkimi rešitvami ni mogoče reševati družbenih problemov, saj se volilna udeležba ni povečala, politika ni postala odgovornejša in mladi ne aktivnejši.
Dosedanji poskusi so zgolj digitalizirali ustaljen politični obred, v katerem je državljanom vsake štiri leta dovoljeno izbirati med ponujenimi predstavniki politične kaste. Za resnične spremembe pa bi morali tehnološka orodja uporabiti bolj radikalnih reformah političnega odločanja. Tadevž Ropert je v knjigi Koga naj volim (Sanje, 2014) predstavil model hibridni model predstavniške (strankarske) in neposredne demokracije, s katerim bi v politični stranki preprečili nastanek strankarskih struktur in premočnega voditelja. Sistemi za spremljanje javne porabe in proračuna v realnem času ne presegajo več tehnoloških zmožnosti, z obveznim odpiranjem državnih podatkovnih zbirk bi bilo težje skriti korupcijo in druge zlorabe politične moči.
Zato tudi v slovenski poletni volilni kampanji ne bo ničesar, kar bi vsaj približno spominjalo na življenje v 21. stoletju. V strankarskih programih in nastopih ne bo predlogov, kako v politično odločanje vključiti skoraj polovico pasivnih volivcev. Ne bo prizadevanja za uzakonitev interneta kot javne dobrine. Ne bo kritike množičnih elektronskih prisluhov in zahteve po omejevanju policijskih pooblastil, čeprav družba nadzora ne more biti demokratična. Prav tako ne bo ambicioznih programov za spodbujanje gradnje odprte širokopasovne komunikacijske infrastrukture in pospeševanje inovativnega zadružnega podjetništva. Spremljali bomo le zazrtost v neko zdavnaj minulo stoletje. Četudi na twitterju, facebooku, internetnih medijih in spletnih strankarskih straneh.
(Nedelo, 22. junij 2014, fotografija Albert Gonzalez Farran, UN/FlickrCC))