Vrnitev fotografskih klasikov
Fotografske novosti se že dolgo niso zdele tako stare kot letos.
Fujijev novi brezzrcalni sistem x-pro 1, ki je zaposloval novinarje na letošnjem sejmu zabavne elektronike CES, je skoraj popolna digitalizirana kopija Contaxa g2, ki ga je japonski koncern Kyocera predstavil pred več kot petnajstimi leti. Novi Canonov g1x, ki ga sporočila za javnost predstavljajo kot revolucionarno združevanje kompaktnega ohišja in velikega tipala, po zasnovi zelo spominja na Sonyjevega nenavadneža r1 iz leta 2005.
Olympus bo v prihodnjih tednih predstavil digitalnega novinca om-d, s katerim bodo obudili serijo fotoaparatov om, po kateri so sloveli v nedigitalnih časih. Podobnemu trendu sledijo tudi drugi ponudniki, saj številni novi modeli zelo očitno posnemajo stare fotografske klasike – po obliki, funkcionalnosti, zasnovi in filozofiji.
Zakaj zatekanje v fotografsko zgodovino?
Prvi razlog je pomanjkanje novih zamisli. Digitalni žepniki se od filmskih časov niso prav dosti spremenili. Velikost je primerljiva, prav tako objektivi, način uporabe, postavitev gumbov in fotografske zmogljivosti. Podobno nespremenjeni so ostali fotoaparati (d)slr in njihovi objektivi, ki večinoma temeljijo na podobnih ali celo enakih ohišjih in optičnih zasnovah kot njihovi filmski predhodniki. Še brezzrcalni fotoaparati, verjetno največja tržna novost zadnjih let, se vse bolj spogledujejo s klasičnimi napravami z optičnim iskalom (»rangefinder«), ki so nekoč že zapolnjevali prostor med velikimi zrcalno-refleksnimi sistemi in žepniki. Povečevalo se je le število megapik na tipalu, vendar ta napredek ni nujno prinesel večje kakovosti posnetkov, kar kažejo rezultati našega desetletnega preizkusa.
Digitalni fotoaparati so postali zelo generični, množični izdelki, ki jih sestavljajo podobne sestavine (tipala, zasloni …), imajo primerljive lastnosti in proizvajalcem prinašajo nizke marže. Zato jih poskušajo proizvajalci cenovno segmentirati z oblikovanjem. »Sodobna« oblika nagovarja ljubitelje novosti, »starinska« poskuša vzbujati nostalgijo ali ustvarjati občutek prestiža in kakovosti izdelave (kovina namesto plastike, gumbi namesto izbirnikov …). Hkrati izkušnje avtomobilske, pohištvene in drugih panog kažejo, da je mogoče »retro« izdelke uspešno prodajati za precej višjo ceno.
Vendar ne gre samo za marketing.
Digitalni fotoaparati so bili dolgo le skromne elektronske kopije filmskih predhodnikov, saj so za njimi zaostajali po vseh fotografskih merilih (tehnični kakovosti posnetka, opremi, zmogljivostih …). Elektronika ni zmogla obdelati dovolj posnetkov na sekundo, tipala niso dosegala ločljivosti filmov, uporaba je bila nerodna. Šele pozneje so se začele te razlike zmanjševati. A ne zato, ker bi proizvajalci digitalni fotoaparatov predstavili boljšo ergonomijo, temveč jim je tehnološki razvoj olajšal posnemanje rešitev iz filmskih predhodnikov. Znova so začeli vgrajevati uporabna iskala, večati površino tipal, vračati kolesca in tipke na ohišje (namesto izbirnikov) ter razvijati svetlobno močne »fiksne« objektive namesto cenenih zumov. Skratka – začeli so iskati nekdanjo fotografsko uporabnost.
Prebiranje komentarjev ob Fujijevi in Olympusovi novosti me je spomnilo na vrednote, ki so jih zagovarjale stare fotografske revije iz sedemdesetih let. Robustno kovinsko ohišje, zaščiteno pred vlago in drugimi vremenskimi vplivi. Sveta trojica objektivov, s katerimi je mogoče ujeti skoraj vsak motiv – zmeren širokokotnik, kratek teleobjektiv in standardna petdesetka. Svetlo iskalo, ki fotoaparat spet postavlja k očesu, stran od nenaravnega kukanja na zaslon. Poudarjanje kakovosti posnetka namesto števila megapik in posebnih digitalnih učinkov. Vse tisto, kar sem pogrešal v zadnjih desetih letih.
Ali to pomeni, da bodo stranski učinki nove starinskosti pozitivni? Ne nujno.
Urednik Delovega Infoteha je v nedavnem komentarju zapisal, da na fotografske potrebe proizvajalci pomislijo le pri najdražjih izdelkih, ki jih ponujajo zahtevnejšim uporabnikom. Ostale še vedno prepričujejo s številom megapik, oblikovanjem in funkcijami, ki jih ne bodo nikoli uporabili. Hkrati se spletni komentatorji v debatah o fotografskih novostih večinoma ubadajo s »pipetkanjem« – skrajnim povečevanjem na računalniških zaslonih in ugotavljanju drobnih nepravilnosti na posnetkih, ki bi bili morda opazni šele na velikih posterjih – namesto z ugotavljanjem, kako se novinci obnašajo pri konkretnih fotografskih nalogah. Ta obsedenost s tehnološkimi “izboljšavami” pa najbolj najbolj ustreza proizvajalcem, saj lahko z vsako tehnološko novostjo vzdržujejo iluzijo “napredka”.
Zato bodo retronovosti še vsaj nekaj časa ostale dragi nišni izdelki, namenjeni nostalgikom, hipsterjem in fotografom, ki že dolgo sanjarijo o kakovostnem digitalnem rangefinderju, a jim je 7000 evrov za Leico m9 nekoliko preveč. Na preostanek fotografskega trga še ne bodo imeli večjega vpliva. Tega bodo še naprej obvladovali poceni žepniki, vstopni dslr in mobilniki, ki postajajo nekakšne Kodakove boksovke 21. stoletja: množični, vsenavzoči in morda tudi podobno revolucionarni.