Vulkani niso zabaviščni park

V parku Salse di Nirano blizu Modene brbotajo samo nedolžni blatni dimniki. Neapeljski Vezuv velja za najnevarnejši ognjenik na svetu, a obiskovalcem postreže kvečjemu z odmerkom žveplastega vonja. Islandski vulkani so v zadnjih stoletjih izbruhali več kot tretjino vse lave na svetu, vendar so muhasti in težko dostopni.

Za vulkanske turiste – vse večjo skupino ljudi, ki jih privlačijo eksplozivni prizori iz televizijskih dokumentarcev o vulkanih – je zato bolj zanimiva Sicilija. Sicilski vulkani so za obiskovalce podobno privlačni kot islandski gejzirji, saj so ves čas aktivni in za spoznavanje ognjeniških pojavov ni treba čakati nevarnih izbruhov. Ogledi so dobro organizirani, za turistični obisk sta dovolj že oprema in telesna pripravljenost, ki zdržita srednje zahteven izlet v slovensko visokogorje.

Kljub dostopnosti ne manjka ognjeniških atrakcij. Po pobočju Etne vsakih nekaj tednov steče potok staljenih kamnin. Na otoku Vulcan žveplene meglice prekrivajo eno največjih polj vulkanskih dimnikov (fumarol) v Sredozemlju. Mornarji, ki plujejo mimo vulkanskega otočka Stromboli, pa lahko v jasni noči opazujejo ognjeni sij nad vulkanskim žrelom in poslušajo zamolklo godrnjanje njegovih izbruhov.

Strombolija ni težko prepoznati. Ko hitri katamaran zapusti pristanišče v sicilskem Milazzu, zavije proti Eolskim otokom in na otoku Lipari odloži večino potnikov, se na morskem obzorju prikaže obris vulkana iz otroških slikanic: stožčaste gore z odrezanim vrhom in oblačkom dima. Tudi vsi drugi spremljevalni pojavi so značilno vulkanski. Morski valovi se belo razpenijo ob čisto črnih skalah in zdrsijo po drobnem temnem pesku. V zraku so žvepleni hlapi in prebivalci se o svojem ognjeniku pogovarjajo kot o živi osebi. Strahospoštljivo, a skoraj ljubeče.

Sredozemski svetilnik

Ko pod vrhom odjekne prva eksplozija in lava brizgne nekaj deset metrov visoko, strahospoštovanja ni težko razumeti. Ljubeča naklonjenost pa postane še malce bolj skrivnostna.

»Prvi prebivalci so otok poselili že v starogrških časih ali še prej,« je povedal zgovorni vodnik Marco, ko je sonce zahajalo in smo pripravljali svetilke za nočni sestop z vrha ognjenika. Rodovitna vulkanska prst je omogočala obilno pridelavo hrane, naselbine pa so imele tudi simbolen in strateški pomen. Ljudstvo, ki mu je mitološki bog podzemlja dovolil naseliti Stromboli, je nadzorovalo Sredozemlje, saj se z vrha v lepem vremenu ne vidi samo celotnega otočja in obale Sicilije, ampak tudi ves spodnji del italijanskega škornja – vse do Salerna in Neaplja.

Življenje na vulkanu ni lahko, saj se vsakih nekaj desetletij zgodi vsaj kakšna manjša katastrofa. Obe podvulkanski vasici je pred dobrimi desetimi leti skoraj uničil cunami, ki ga je povzročil zadnji večji izbruh. Pred nekaj meseci je lava skoraj dosegla najbližje sadovnjake in pozimi morje zaradi vremena več tednov ni dovolilo evakuacije, če bi se zaradi povečane aktivnosti sosednje Etne vznemiril tudi Stromboli. Ampak ljudje vulkanov nikoli ne zapustijo zaradi ognjeniških nevarnosti, je dejal Marco. Odženejo jih lahko samo gospodarske razmere, če zaradi brezposelnosti, manjšega obiska turistov ali slabe letine ne morejo preživeti.

»Občutka, da je zemlja pod tabo živa, se navadiš in ti postane dolgčas brez njega. Že zjutraj veš, ali je vulkan dobre ali slabe volje. Kadar je vznemirjen, pač malo bolj rahlo spimo, če se bo treba umakniti na drugo stran otoka.«

Turistični obiskovalci imajo drugačne skrbi. Skoraj tisoč metrov visoki vulkanski osamelec je zelo primerno počivališče za jutranje, popoldanske, večerne in vse druge priložnostne oblake, zato je tam zelo pogosto megla, ki zakrije vse tri aktivne kraterje. Veter dviguje oblake pepela, ki se nalaga v nosu, očeh in na tipalih fotoaparatov. Zaradi nemirnega morja pa je mogoče zlahka zamuditi edino popoldansko odpravo na vulkanski vrh (obisk je dovoljen samo v vodeni skupini) in z nekaj smole ostati celo brez prenočišča, saj nekaj sto otoških prebivalcev nima prav veliko prostora.

Najmanj tretjina obiskovalcev zaradi megle ne vidi ničesar, so povedali vodniki. Včasih ne pomaga niti daljše bivanje na otoku, ampak se mora vulkanski turist sprijazniti s tolažilnim izletom na otok Vulcan. Blatne kopeli in vulkanski dimniki tam obratujejo v vseh vremenskih razmerah. So dovolj vroči, da odlepijo podplate slabšega pohodnega čevlja, in dovolj puhajoči, da se v obleke zažrejo žvepleni spominki.

Druga možnost je pohod na veliko zahtevnejšo Etno.

Eksplozivna gospa

Robusten terenski avtomobil je prečkal veliko polje lave, ki ga je pred petimi leti izbruhala Etna. Na vetrobranskem steklu so bile slabo obrisane sledi pepela, ki ga je pred nekaj dnevi do Catanie prinesel veter po močni eksploziji, ob kateri so se v mestu zatresla okna. Na vrhu najvišjega aktivnega evropskega ognjenika se je svetlikal sneg in dim se je prepletal z visokimi koprenastimi oblaki.

»Sta že bila kdaj na vrhu?« sem vprašal svoja vodnika.

Luca in Gianni sta se spogledala in zavila z očmi. »Na vrh smete samo z vulkanološko odpravo – v posebni zaščitni obleki in azbestnimi čevlji, ki edini omogočajo hojo po razbeljenem terenu,« je odgovoril Gianni. Turistični izleti in pohodništvo so dovoljeni le do približno 2900 metrov nadmorske višine, kršiteljem grozi visoka denarna kazen ali celo zapor.

»Skoraj vsak mesec nama kak posameznik ali skupina ponuja denar, da bi jih peljala na prepovedano območje, in zlepa jim ne moreva razložiti, da verjetno nihče ne bi preživel eksplozije, ki ste jo slišali pred nekaj dnevi, saj bi nas zadušil ali spekel vroč oblak plina, če bi bili preblizu,« je zatrdil izkušeni alpinist. »Ti ljudje mislijo, da je Etna samo slikovita atrakcija v vulkanskem zabaviščnem parku. Vendar ognjeniki niso zabaviščni parki. Zaradi takšne lahkomiselnosti je na Etni vsako leto preveč nesreč.«

Domačina sta si vulkanski turizem predstavljala drugače. Običajna pot do počivališča Refugio Sapienza, smučarska sedežnica in organizirani prevozi na južni rob kraterja ju niso zanimali. Raje sta iskala zanimive votline na poljih lave, v katerih so se skrivali netopirji in nevsakdanji rudninski vzorci. Po narodnem parku sta iskala nenavadne rastline in neznane razgledne točke. Rada sta povedala, da je nepozabna vulkanska izkušnja tudi obisk dobre vinoteke, saj so vino s pobočij Etne oboževali že starogrški filozofi in starorimski cesarji. Podatek, da se bosta Afrika in Sicilija nekoč združili zaradi gibanja tektonskih plošč, pa sta takoj izrabila za politično domislico, da bodo morali Afričani takrat zapirati meje pred italijanskimi priseljenci. Sploh če bo še vedno na oblasti Silvio Berlusconi.

Za lahko noč

Vendar neuničljivi italijanski politik ni največja skrb podvulkanskih krajev. Večina sogovornikov je opazila, da se njihovi ognjeniki spreminjajo. Etna je tisočletja veljala za razlivajoči se vulkan, a zadnji izbruhi kažejo, da postaja njen značaj vse bolj eksploziven. Od njenega razpoloženja je odvisna dejavnost povezanih vulkanov, kar že občutijo prebivalci Strombolija, vulkanologi v tem stoletju napovedujejo tudi nov večji izbruh Vezuva, ki je pred dvema tisočletjema pokopal starorimske Pompeje.

Prav na nesrečne Pompeje sem pomislil pred spanjem, ko smo sestopili s Strombolija in je nov nočni izbruh rahlo zatresel spalnična okna. Čeprav je gostiteljica zagotovila, da vulkan tisto noč samo rahlo smrči.

(fotografija LJK)