Wattpad ne pomeni konca romana

Na prelomu tisočletja so natisnili približno 100.000 izvodov tega časopisa. Veliki glasbeni­ zvezdniki so prodali po več ­milijonov albumov in filmski studii oskrbovali domače kinematografe s posnetki na dragih devedejih. Založništvo je bilo velika gospodarska panoga, ki je lastnikom prinašala velike prihodke – dokler ga ni zamajal internet

Prva objava: Književni listi, 26. januar 2016, fotografija LJK

Digitalizacija je imela podoben vpliv na založništvo kot iznajdba parnega stroja na obrtniška združenja in cehe. Regionalnih in nacionalnih monopolov ni bilo več mogoče vzdrževati. Stroški za izmenjavo in kopiranje digitalnih vsebin so se približali ničli, prav tako cena knjig, glasbe in filmov, ki so jih uporabniki zastonj prenašali s svetovnega spleta.

Medijski in knjižni založniki so prepustili­ vlogo informacijskih vratarjev mogočnim spletnim platformam, ki so se postavile med avtorja in bralca. Uredniško vlogo so prevzeli algoritmi in založništvo je postalo nekakšna zastarela gospodarska naplavina 20. stoletja.

Takšen povzetek razmer v založništvu je mogoče prebrati v številnih knjigah, esejih in člankih o digitalni revoluciji in tehnoloških spremembah. Vendar zgodovina­ založništva ni tako preprosta, je prepričan britanski založnik in predavatelj Michael Bhaskar. V knjigi Naprava za vsebino (Cankarjeva založba, 2015, prevod Polona Petek) je pokazal, da založniške dejavnosti niso od nekdaj povezovali z velikimi zasebnimi založbami, ki so v 20. stoletju tiskale in prodajale milijonske naklade za množična občinstva.

Založniško-medijska industrija je bila le krajše poglavje v zgodovini založništva, je v pogovoru med obiskom lanskega knjižnega sejma povedal Bhaskar. Zato se moramo za predvidevanje prihodnosti najprej ozreti v ­preteklost.

Ekonomija nizkih naklad

Knjižnega založništva ne smemo neposredno primerjati z medijskimi ali internetnimi podjetji, je dejal sogovornik. V ZDA so večino televizijskega občinstva dolgo obvladovale štiri televizijske mreže. V Veliki Britaniji je imel podobno moč državni BBC, ki je bil do konca sedemdesetih let edini ponudnik radijskih in televizijskih programov.

Njihovi nasledniki so velika internetna podjetja – Google, Apple, Amazon in Facebook –, ki so prevzela množična občinstva in uporabnike novih komunikacijskih platform. Knjižne založbe se niso nikoli približale njihovemu obsegu. Niti največje, ki so z nekaterimi založniškimi fenomeni in literarnimi klasikami edine presegle milijonsko naklado.

»Velikokrat se pogovarjam z mladimi podjetniki, ki bi radi ustanovili založbo. Povedo mi, da nameravajo prodati petdeset tisoč izvodov knjige. Ne verjamejo, da je to zelo velika številka – tudi če jo izdajo v angleščini in jo lahko teoretično prodajajo po vsem svetu,« je povedal Bhaskar. Velika večina knjižnih založb je bila vedno majhnih in založniki so morali najti načine za preživetje s tisoč prodanimi izvodi, s katerimi so morali pokriti stroške tiska, plačati avtorja in lektorja, postaviti besedilo in oblikovati naslovnico.

Takšna zmožnost preživetja z nizkimi nakladami je zelo pomembna tudi v digitalni ekonomiji. Avtorji in založniki so ugotovili, da jim velike spletne platforme določajo ekonomiko, s katero ne morejo preživeti – merjenje klikov, pretok glasbe ali prodajo digitalnih izvodov, kjer lastnik platforme pobere tudi po več kot tretjino prodajne cene. Internetna podjetja lahko zaslužijo le z zbiranjem, obdelavo in preprodajo uporabniških klikov.

»Glasbena skupina ima lahko tudi po več milijonov prenosov skladbe na spotifyju, deezerju ali katerikoli drugi pretočni storitvi, a so cene prenosa prenizke, da bi z njimi preživeli. Enako velja za pisatelje, ki so se vključili v Amazonov program digitalne izposoje na kindlu.«

Avtor ali glasbena skupina teoretično preživi že z nekaj tisoč zvestimi oboževalci, je pojasnil britanski teoretik založništva. Ljudje so še vedno pripravljeni plačati za knjigo, če je natisnjena. Ali kupiti vstopnico za koncert, čeprav je glasba na spletu zastonj. Vendar se bodo morali pisatelji, novinarji in glasbeniki najprej naučiti neposredne prodaje svojega dela, pri čemer jim lahko pomagajo prav knjižni založniki, ki najbolje poznajo veščino preživetja na nišnem trgu in z nizkimi nakladami. Tudi zato, ker zelo dobro poznajo ekonomsko in kulturno vrednost avtorstva.

Doba kuratorjev

Prepoznavanje kulturne vrednosti avtorskega dela ostaja največja prednost človeških založnikov pred računalniškimi algoritmi – če se bodo znali prepoznati v vlogi kuratorjev.

»Danes ne poznamo več informacijskega pomanjkanja. Vsebin ni premalo, ampak preveč. Vsako leto samo v angleščini izide več kot milijon knjig. Takšne količine besedila lahko preberejo samo računalniki, zato velika internetna podjetja razvijajo zmogljive algoritme za urejanje in razvrščanje vsebin. Vendar ti algoritmi ne morejo zares nadomestiti človeških kuratorjev.«

Zakaj? Ker programerji in računalnikarji razumejo knjige in glasbo predvsem kot informacije, ki se pretakajo po omrežju. Stroji so samo orodja, s katerimi si ljudje pomagajo pri človeških nalogah. Računalnik ne zna ločiti med objavo na facebooku in literarno klasiko, transakcijo v elektronski trgovini ali haikujem.

»Ampak založništva ni brez dobre vsebine. Če nimaš vsebine, nimaš ničesar, kar bi lahko prodal. Branje knjige zahteva veliko ur našega časa in nobena računalniška znanost še ne zna presoditi, za kakšno vsebino smo se ljudje pripravljeni potruditi. Kuracija spreminja preobilje v nekaj koristnega, zato je na tem področju diploma filozofske fakultete še vedno koristnejša od doktorata iz računalništva,« je prepričan ­Bhaskar.

Za preživetje založništva pa ne bo potrebna samo kuracija. Bhaskar pri založnikih najbolj pogreša poslovno drznost in izvirnost, ki jo danes kažejo mlada tehnološka in spletna podjetja. »Založniki so bili vedno napredni – poslovno, tehnološko in tudi politično. Danes se je to izgubilo, postali so konservativna panoga, v kateri prevladuje posnemanje. Vsaki uspešnici z vampirji, volkodlaki, teorijami zarote, najstniškimi čarovniki in erotičnimi sanjarijami sledi na desetine klonov. Vendar s posnemanjem ni mogoče odkriti in prodati nepredvidenega literarnega fenomena.«

To ne pomeni, da je treba znova izumiti ali obogatiti knjigo, kar so založniki poskušali v zadnjih dvajsetih letih – z elektronsko knjigo in večpredstavnostjo, ki je zelo zapletla in podražila produkcijo. Za razumevanje petdesetih odtenkov sive se je treba učiti od ustvarjalcev računalniških iger in »youtubarjev« – mladih uporabnikov spleta, ki pritegnejo tudi po več sto milijonov ogledov, čeprav kršijo vsa pravila televizijske produkcije, scenaristike in zgodbeništva.

Prav na besedilnem youtubu je morda treba iskati prihodnji Amazon, meni Bhaskar, ki ga je zadnje leto najbolj pritegnilo podjetje Wattpad – platforma, na kateri najstniki z vsega sveta in kultur objavljajo svoje zgodbe in fenovsko literaturo.

»Vse to so velikanske priložnosti za založnike – poiskati načine, kako urediti in zapakirati čisto nove vsebine. Moj nekdanji šef je prepričan, da v založništvu velja samo eno pravilo: več je več. Več je vsebin in več ljudi jih bere na kakršenkoli način, več je priložnosti za našo panogo,« je optimističen Bhaskar.

Televizija ni uničila radia, ampak ga je spremenila. Wattpad ne pomeni konca romana, ampak nove oblike pripovedništva. Preživeli pa bodo tisti, ki se preteklosti ne oklepajo, ampak se od nje učijo in hkrati gledajo naprej.