Will Kymlicka o multikulturalizmu

Čeprav se je v zadnjih dvajsetih letih zdelo, da se je nacionalistična populistična govorica zaradi prevlade liberalne demokracije in razmeroma velike blaginje umaknila iz javne debate, jo je gospodarska kriza zelo hitro vrnila v evropske parlamente, medije in na ulice. Priseljenci, nacionalne manjšine, verske skupnosti, pripadniki tujih ras in drugačnih spolnih usmeritev so spet postali problem. Živ opomin, kaj vse je narobe z današnjo družbo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 19. marec 2011, foto Igor Zaplatil, Delo

Kritike multikulturalizma so v 90 odstotkih le prikrita ksenofobija

Multikulturalizem je odpovedal, čisto odpovedal. Tako je lani izjavila nemška kanclerka Angela Merkel in javno izrekla misel, s katero se strinja vse več njenih evropskih političnih kolegov, še zlasti v Franciji in na Nizozemskem. Vendar je njena izjava nekoliko nenavadna, saj Nemčija, Francija in Nizozemska sploh nikoli niso imele politike multikulturalizma, je prepričan kanadski politični filozof in predavatelj Will Kymlicka, avtor številnih knjig in člankov s področja manjšinske politike in multikulturnega državljanstva. Zato se moramo ob izjavi Merklove vprašati, kaj je v resnici odpovedalo in kam je dejansko usmerjena njena kritika multikulturalizma, je dodal sogovornik.

Kako lahko razumemo trditev Angele Merkel, da je multikulturalizem v Nemčiji odpovedal, če ga tam, kot pravite, nikoli ni bilo?

Merklova je v izjavi povedala dvoje. Priznala je, da je zaskrbljena zaradi nastanka vzporednih družb, ki jih sestavljajo pripadniki družbeno izključenega nižjega razreda. Za nastanek teh paralelnih družb, večinoma gre za turške priseljence, je obtožila politike multikulturalizma. Prva ugotovitev je pravilna, saj se je v Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem zares razvil družbeno odtujen, rasno in etnično zaznamovan nižji priseljenski razred. Druga trditev je problematična, saj Nemci – in ne samo oni – na priseljence nikoli niso gledali kot na dolgoročne prebivalce ali celo prihodnje državljane, ki jim je treba pomagati pri vključevanju v nemško družbo. Namesto tega so jim postavljali velikanske pravne, ekonomske, politične, kulturne in psihološke ovire, zaradi katerih je bilo njihovo vključevanje praktično nemogoče.

Zato so ostali izključeni?

Kar je bilo pričakovano. Priseljenci so danes večinoma odrinjeni na družbeni rob, izključenost pa je prerasla v medgeneracijski problem, saj socialno izključene generacije ustvarjajo nove socialno izključene generacije. Trditev, da je prav multikulturalizem ustvaril vzporedne družbe, je zato zelo nenavadna, saj je namen multikulturalizma ravno nasproten – poiskati politike, s katerimi je mogoče kar najbolj učinkovito preprečiti nastanek izključenih družb in prenos izključenosti na naslednje generacije. Preden je Merklova izjavila, da je multikulturalizem v Nemčiji odpovedal, bi se morala samokritično vprašati nekaj drugega: kaj Nemčija pričakuje od »delujočega« multikulturalizma in kaj je pripravljena storiti za to.

Populistična politična retorika v multikulturalizmu ne vidi politike vključevanja, ampak nekaj drugega: domnevno lene priseljence, ki jim država izplačuje socialno podporo, tuje kulture, ki izrinjajo nacionalno …

Nacionalisti in nekateri liberalni zagovorniki nacionalne integracije predstavljajo multikulturalizem kot razdruževalno idejo, saj prepoznava najrazličnejše etnične in kulturne manjšine ter jim podeljuje posebne pravice, do katerih domnevno niso upravičene. Neoliberalne vlade v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so trdile, da je multikulturalizem ekscesen dokaz za preveliko socialno državo, ki neupravičeno ujčka manjšinske interesne skupine na račun državljanov, ki pošteno delajo in plačujejo davke. Zato so napadi na multikulturalizem večinoma le krinka za čisto druge politične tarče.

Katere?

Politiki, zlasti tisti na desnici, so ugotovili, da je mogoče z napadi na multikulturalizem zelo učinkovito odvrniti pozornost z drugih problemov, kakršna je gospodarska kriza, čeprav je jasno, da zanjo niso krivi priseljenci. Zato so kritike multikulturalizma v devetdesetih odstotkih le prikrita ksenofobija. Vplivna političarka neke zahodne demokracije namreč kljub razmahu nacionalističnega populizma še vedno ne more javno povedati, da so priseljenci slabi, da so sami krivi za brezposelnost, slabe rezultate njihovih otrok v šoli, kriminal … Skratka, ne more reči, da so odpovedali priseljenci, lahko pa namesto tega izjavi, da je odpovedal multikulturalizem. Pri tem je niti najmanj ne zanima, da imajo s priseljenci najmanj »težav« prav države z najbolj dejavnimi politikami multikulturalizma, kar kažejo številne analize in empirični podatki.

Kakšne so dejavne politike multikul­turalizma?

Države, ki so multikulturalizem vzele zares, so bile pripravljene iskati načine, s katerimi bi zmanjšale možnosti za nastanek vzporednih družb. Začele so spodbujati zastopanost manjšin v radijskih in televizijskih programih, uvajati multikulturno izobraževanje v šole in omogočati rabo manjšinskih jezikov v javnih ustanovah. Hkrati so se začele zavedati, da morajo manjšine vključiti v vse mehanizme, ki so potrebni za delovanje demokratične države, če želijo doseči, da bodo pripadniki manjšin državo sprejeli za »svojo«.

Tega koraka številne evropske države niso zmogle. Misel, da bi priseljenci vzeli gostiteljsko državo za svojo, je za marsikaterega evropskega politika prej strašljiva kot zaželena.

Tak odnos je značilen tudi za Nemčijo. Nekatere nemške zvezne dežele do osemdesetih let niso dovolile turškim otrokom, da bi obiskovali nemške razrede. Zanje so oblikovali posebne razrede, v katerih so po posebnih učnih načrtih poučevali turški učitelji v turškem jeziku. Tako so poskušali pripraviti otroke na prihodnje življenje v Turčiji, saj v njih niso videli prihodnjih nemških državljanov, ampak ljudi, ki se bodo morali nekoč vrniti »domov«. Ta pristop so, ironično, prikazovali kot multikulturalizem, čeprav vemo, da je multikulturalizem, ki ne ponuja državljanstva, v resnici recept za izključevanje. Ali še huje – njegova racionalizacija.

Zelo pogosta racionalizacija je tudi argument, da nekatere manjšinske in priseljenske skupine niso zrele za zahodne demokracije, ker da sami ne živijo liberalnih nedemokratičnih vrednot. Romi ne spoštujejo zasebne lastnine, muslimani zatirajo ženske in ne verjamejo v svobodo govora …

… zato jih bomo v naše demokratične procese vključili šele, ko nam bodo dokazali – onkraj vsakega dvoma –, da so nekako sami postali dovolj demokratični za naša merila in vredni našega zaupanja? Njihovo demokratičnost pa bomo ugotavljali z nenehnimi preizkusi in provokacijami, kakršna je bila objava preroka Mohameda z bombo in turbanom v danskem časopisu Jyllands-Posten leta 2005?

Provokacijami?

Seveda. To so provokacije, ki sprožijo pričakovano jezo islamske skupnosti. Mi pa jih uporabimo kot dokaz za njihovo nespoštovanje svobode govora in nepripravljnost na sodelovanje v demokratični družbi. Taka logika se mi zdi perverzna. Poleg tega vedno znova pozabljamo, da so vse zahodne ustavne liberalne demokracije pravno in politično zavezane spoštovanju temeljnih liberalnih in demokratičnih vrednot. Multikulturalizem v nobeni demokratični državi ne pomeni, da ima neka družbena skupina pod krinko multikulturalizma in kulturnih razlik pravico kršiti temeljne demokratične vrednote, denimo, diskriminirati ženske, krasti ali ubijati zaradi razžalitve časti. Zahteve manjšin morajo biti legitimne.

Kako presojati legitimnost manjšinskih zahtev?

Sam izhajam iz liberalno-demokratskega okvira, zato sprejemam idejo pravičnosti, ki jo je utemeljil ameriški politični in moralni filozof John Rawls. Rawls je verjel, da moramo za oblikovanje teorije pravičnosti verjeti, da so ljudje umni in razumni. Razumni, da zanjo slediti svojim interesom, in umni, da zmorejo presoditi, kdaj je treba v imenu pravičnosti prisluhniti legitimnim željam in zahtevam drugih. Pri svojem delu se zato najprej vprašam, katere zahteve po pravičnosti v današnjih liberalnih demokracijah še vedno niso uspešno razrešene in zakaj. To pomeni, da moram najprej ugotoviti, katere družbene skupine zahtevajo pravičnejšo obravnavo in kakšni so njihovi argumenti. Šele ko spoznam manjšine in njihove zahteve, lahko začnem presojati, ali je njihove zahteve mogoče oblikovati tako, da so združljive z liberalnimi demokratičnimi vrednotami: pravico do avtonomije, participacije in enakih možnosti. Vendar do tega koraka v praksi pogosto ne pridemo.

Je pravica žensk do zakrivanja obraza v šolah in javnih službah legitimna zahteva nekaterih islamskih skupnosti, če vzamemo najbolj znan primer?

V debatah o zakrivanju obraza se pogosto preveč dogmatično oklepamo francoskega republikanskega ideala, da javnih prostorov ne smejo okrniti kakršna koli znamenja etnične ali verske pripadnosti. Mene precej bolj zanima, kaj storiti, če zakrivanje obraza ni prostovoljen izraz kulturne identitete, ampak ga od deklet zahtevajo starši, sorodniki in okolica. Tega vprašanja pa ne moremo rešiti s prepovedovanjem pokrival v šoli, ampak kvečjemu s politikami vključevanja. Sodelovanja v demokratični družbi se namreč ni mogoče naučiti brez vključenosti, kar potrjujejo izkušnje novega sveta – ZDA, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije.

Kaj je značilno za model multikulturalizma, ki se je razvil v teh državah?

Zelo dobro se zavedamo, da veliko priseljencev prihaja iz okolij, ki niso liberalne demokracije. Ko se naselijo pri nas, je logično, da so s sabo prinesli tudi nekaj prtljage iz prejšnjih sistemov, za katere so bili morda značilni avtoritarnost, korupcija, podkupovanje in neenakopravnost med spoloma. Zato moramo vključevanje teh priseljencev v procese liberalne demokracije nujno prepoznati kot dolgotrajen učni proces – tako za priseljence kot za večinsko družbo. Ta proces nikoli ne poteka gladko, saj ga zlasti na začetku spremljajo številni konflikti in pogajanja. Kljub temu je za severnoameriški model značilno vključevanje manjšin v delovanje demokratičnih ustanov, še preden smo stoodstotno prepričani, da so, grdo rečeno, pripravljene na to. Kanadske izkušnje kažejo, da je ta način bistveno učinkovitejši od evropskega. Zato je postal multikulturalizem zelo pomembna sestavina naše nacionalne samopodobe – kot nekaj, pri čemer smo dobri (nasmešek).

Ali ni za drugačno politiko multikulturalizma kriva tudi zgodovina, saj države novega sveta niso nastale kot etnične države, zato ideja državljanstva ni tako tesno prepletena z narodnostjo kot v Evropi?

Niti ne. Britanski naseljenci so imeli zelo jasna merila, kakšne naj bodo njihove skupnosti in kakšna je identiteta »nas« nasproti »drugim«. »Mi« smo bili rasno ekskluzivna skupina, zaznamovana z ideologijo angleškega, belega in evropskega. Postavili smo pisana in nepisana pravila, kdo je lahko postal del naše družbe in kdo je imel pravico do državljanstva. Vedeli smo, kakšne vrste ljudi so bile zares sposobne doumeti in živeti ideale in pravila, ki smo jih postavili v novem svetu, zato so bile tudi naše ideologije zgodovinsko zelo izključujoče. Multikulturna gibanja so nas soočila s podobnimi izzivi kot evropske države, le reševali smo jih drugače. Za nas so bila vprašanja multikulturalizma enakovredna drugim družbenim in političnim vprašanjem.

Za etnične države pa so vprašanja, ki se dotikajo narodne identitete, vedno nekaj posebnega.

V javnosti in politiki je zelo močno navzoča misel, da je etnična politika že po definiciji nekaj posebno eksplozivnega, nasilnega, iracionalnega in celo nedemokratičnega. Take trditve odločno zavračam, saj vemo, da so lahko politična prizadevanja etničnih skupin popolnoma miroljubna in demokratična. V Kanadi potekajo nenehne debate s Quebecom glede položaja francoskega jezika in stopnje njihove avtonomije. Prav tako se vse kanadske vlade ves čas pogajajo s prvotnimi prebivalci glede pravic do uporabe zemlje in naravnih virov. V teh debatah vidim čisto enake procese argumentiranja, pogajanja, sklepanja kompromisov in barantanja kot drugod. Manjšine vedno zahtevajo več, kot je vlada pripravljena sprejeti. Včasih popusti ena stran, včasih druga, vse pa velja za normalen politični proces, kar je po mojem mnenju tudi ena izmed temeljnih nalog multikultralizma: pokazati, da je mogoče tudi identitetna vprašanja obravnavati v okviru argumentirane demokratične debate – podobno kot davke ali skrb za okolje.

Ali ni to prepričanje nekoliko naivno? Če v času krize pride do politične mobilizacije, je njena prva žrtev prav argumentirana politična debata. Je v takih okoliščinah mogoče verjeti, da bodo umni in razumni državljani mirno in demokratično reševali etnična vprašanja?

S tem vprašanjem se v zadnjem času politični teoretiki zelo veliko ukvarjamo, saj smo lahko spremljali, kako so se liberalne demokratične vlade odzvale na enajsti september in kakšno politiko spodbuja gospodarska kriza. Še zlasti zbuja skrb vse večja priljubljenost Carla Schmitta, nacističnega misleca, ki je trdil, da v politiki obstaja samo delitev na »nas« in na »druge«, pri čemer so drugi nujno sovražniki. Ker postane konflikt s sovražnikom boj za obstanek, imamo »mi« za preživetje pravico uporabiti vsa sredstva – tudi če moramo zato odpraviti zakone in pravice, ki bi te ovirale v boju, ali, bognedaj, sovražnika celo ščitile. Zagovorniki Schmittovih idej, ki jih najdemo tudi na skrajni levici, so zato prepričani, da so današnje liberalne demokracije krhke in zlagane strukture, samo za en dogodek oddaljene od vojne ali novih koncentracijskih taborišč.

Multikulturalizem in človekove pravice pa so le razkošje, ki si ga lahko družbe privoščijo samo v redkih obdobjih miru in blaginje.

Tako nekako. Ta občutek se še krepi ob spoznanju, kako hitro se lahko spremenijo družbeni odnosi in kako kmalu se lahko liberalne demokratične vlade in državljani strinjajo s popolnima neliberalnimi in nedemokratničnimi praksami, če se čutijo ogrožene. Pri tem pa pozabljamo, da so prav liberalne demokracije najbolje poskrbele za pravice manjšin in mir v regiji. Pomislite samo na Evropsko unijo. Evropske države so kljub svoji krvavi zgodovini vstopile v obdobje miru, zaradi katerega je danes vojna med Nemčijo in Francijo skoraj nepredstavljiva. To je izjemen zgodovinski dosežek, ki so ga v veliki meri omogočile prav povojne evropske liberalne demokracije.

Zakaj je večino kljub temu tako lahko prepričati, da je ogrožena?

Če govorimo o narodnih manjšinah, je veliko odvisno od tega, v kakšnem odnosu je neka država s svojimi sosedami. Če ima občutek, da jo obkrožajo sovražnice, vidi narodnostne manjšine kot potencialne kolaboratorke, kar se kaže tudi v njeni manjšinski politiki. Ko gre za priseljence, pa je pomemben predvsem občutek, ali ima država nadzor nad svojimi mejami. Na jugu ZDA, kjer mejijo z Mehiko, imajo Američani občutek, da država ni sposobna nadzorovati priseljevanja. Kanadčani, ki imamo kopensko mejo samo z ZDA, pa tega strahu ne občutimo. Nasprotno. Kanada ima, podobno kot Avstralija in Nova Zelandija, zelo dober nadzor nad priseljevanjem in praktično ne poznamo nezakonitega priseljevanja. Nikoli nas ni nihče napadel, ne skrbi nas, da bi Quebec kdaj s Francijo sodeloval v protikanadski zaroti … Vendar pa niti družba, ki ima tako rekoč idealne razmere za uspešno multikulturno sobivanje, ni odporna na iracionalen občutek ogroženosti.

Kdo ali kaj pa lahko ogroža Kanado?

Prejšnji mesec je na obali Kanade pristala ladja s približno petstotimi šrilanškimi tamilskimi begunci, ki je v kanadski družbi, medijih in politiki povzročila zelo močne sovražne odzive. Zakaj je tej ladjici uspelo prestrašiti in politično mobilizirati celo družbo, ki se že dolgo ponaša s svojo multikulturnostjo? Kaj je lahko povzročilo tak šok, če vemo, da nam niti teoretično ne grozi množično izkrcanje priseljencev na naših obalah, ki bi nas kulturno, eksistenčno ali kako drugače ogrozili? Na to pomembno vprašanje, presenetljivo, še vedno nimamo dobrega odgovora. Upam pa, da bomo znali dogodek razumeti predvsem kot opomin, da multukulturalizem tudi pri nas ni samoumeven.

***

Kanadski politični filozof Will Kymlicka velja za enega najpomembnejših teoretikov multikulturalizma, ki je dejaven tudi v praksi, saj je s kanadsko vlado večkrat sodeloval pri oblikovanju manjšinskih politik. Kot raziskovalec je dejaven na oddelku za politično filozofijo kraljičine univerze v Kingstonu, gostuje pa tudi na angleškem Oxfordu in srednjeevropski univerzi v Budimpešti. V Ljubljani je predaval o politiki multikulturalizma in neoliberalizmu, povabil pa ga je oddelek za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti.

Najpomembnejše knjige o multikulturalizmu v slovenščini:

• Will Kymlicka: Sodobna politična filozofija. Uvod, Založba Krtina, 2005.
• Yael Tamir: Liberalni nacionalizem, Založba Krtina, 2008.
• Anna Elisabetta Galeotti: Toleranca, Založba Krtina, 2009.
• Sheyla Benhabib: Pravice drugih: tujci, rezidenti, državljani, Založba Krtina, 2011.
• Marina Lukšič-Hacin: Multikulturalizem in migracije, ZRC SAZU, 1999.
• Klaus J. Bade: Evropa v gibanju. Migracije od poznega srednjega veka do danes, *cf, 2005.
• Ksenija Vidmar Horvat: Zemljevidi vmesnosti. Eseji o evropski kulturi po koncu hladne vojne, Založba Sophia, 2009.
• Ian Davies: Državljanstvo in globalizacija. K državljanski vzgoji za sodobni svet, Sophia, 2010.