Willy Jensen, Post- og teletilsynet

Na Norveškem so se pred leti odločili, da bodo infrastrukturo, ki jo je izgradil nekdanji državni telekom Telenor, odprli konkurenci. Z uveljavitvijo načela odprtega dostopa in regulacijo cen dostopa do infrastrukture so nekdanjega monopolista prisilili v nove poslovne modele in iskanje alternativnih virov prihodka, zaradi česar je moral Telenor vse več vlagati v napredne komunikacijske storitve in mednarodne dejavnosti.

Willy Jensen, direktor norveške agencije za pošto in telekomunikacije (Post- og teletilsynet), ki deluje v okviru ministrstva za promet in telekomunikacije, poudarja, da vloga regulatorja presega golo izpolnjevanje zakonskih določil. Vedeti mora, kaj želi doseči in katerim interesom služi: interesom uporabnika.

Prva objava: Delo Infoteh, 4. februar 2005, fotografija osebni arhiv

Vaša Agencija je ena starejših v Evropi. Dejansko je bila ustanovljena še preden se je začelo govoriti o telekomunikacijah v današnjem smislu. Kako to, da ste bili ustanovljeni že leta 1986?

Prva naloga naše agencije je bila liberalizacija telefonske opreme, ki je tedaj ni prodajal nihče razen monopolista. Dejansko je bil naš prvi uspeh, da smo razbili monopol enakih sivih telefonov (smeh). Monopolni državni telekom je ponujal vse od izdelkov do storitev. Danes se seveda z opremo skoraj ne ukvarjamo več. Ostale evropske regulatorje so začeli ustanavljati šele sredi devetdesetih, ko je evropska komisija že predstavila konkurenčne ukrepe in začela govoriti o informacijski družbi. Te teme so danes najpomembnejše.

Katere so vaše današnje naloge?

Ko smo uredili opremo, se je agencija kar nekaj časa ukvarjala le s paragrafi in v njih iskala odgovore, kaj naj ukrene z operaterji. Vendar pa smo kmalu videli, da to ni pravi način. Kot regulatorji se moramo zavedati, da zakoni niso sami sebi namen, ampak da vedno nečemu služijo. Napisani so zato, da bi pomagali končnemu uporabniku, malemu podjetniku in državljanu. S tem ciljem jih mora regulator tudi izvrševati.

Skandinavski regulatorji pogosto poudarjate, da izhajate iz končnega uporabnika. Kaj to pomeni v praksi?

Zakoni, ki ščitijo potrošnika, sodijo v pristojnost drugih organov. Ščitijo ga zakon o varstvu potrošnikov, varstvu zasebnih podatkov, zasebnosti, različni ombudsmani … Ampak to niso moji zakoni. Zakon o elektronskih komunikacijah, ki ga izvršujem, je namenjen operaterjem in se uporabnika dotika le posredno, prek zagotavljanja odprtega dostopa in delno s spodbujanjem konkurence. Čeprav je konkurenca mogočno orodje, ki lahko dolgoročno koristi uporabniku, kratkoročno ne smemo računati le nanjo. Tudi operaterje je treba izobraziti, vztrajati, da se morajo potruditi pri pomoči uporabnikom in ponuditi uporabniku prijazne storitve …

Kaj storite, če presodite, da razmere na trgu niso dobre za uporabnika, nimate pa zakonske podlage, da bi ukrepali?

Če ugotovimo, da operater ne deluje v interesu potrošnika, da mu ne zagotavlja dovolj dobre storitve ali zanj ustrezno ne poskrbi, nimam na voljo nobenega člena, na katerega bi se naslonil. Zato si pomagam z močjo informacije: mediji, spletnimi stranmi in ostalimi informacijskimi kanali. V teh primerih jasno imenujemo krivce in obsodimo njihovo ravnanje. Povemo, kaj je zagrešilo določeno podjetje in ga postavimo na ogled javnosti. Lahko ste prepričani, da bo to podjetje že čez nekaj dni popravilo napake.

Ima na Norveškem neformalni medijski pritisk res tak vpliv na telekomunikacijska podjetja?

Vsekakor. Pred dobrim letom smo ugotovili, da je nek mobilni operater uporabljal 15-sekundne obračunske intervale. Če ste govorili sedem sekund, ste jih morali vseeno plačati 15. Ker nismo imeli na voljo nobenega zakona, ki bi to preprečeval, verjeli pa smo, da to ni prav, smo to mnenje posredovali medijem. Že čez nekaj dni je podjetje sporočilo, da je odpravilo 15-sekundne intervale. Podobno je bilo pri uvajanju širokopasovnega internetnega dostopa in adsl. Rast je bila odlična, penetracija je presegla 30 odstotkov, storitev pa je bila po mnenju uporabnikov obupna. Tudi takrat sem moral poklicati največje operaterje in jih pozvati, naj nekaj ukrenejo, ker so uporabniki nezadovoljni. Učinek, ki ga lahko doseže moje opozorilo skupaj z novico na prvi strani časopisa, je neverjeten.

Kar malo težko verjamem, da lahko vse dosežete le s prijaznim prepričevanjem.

Klasične zakonodaje seveda nismo opustili. V obdobju med leti 1995 do 2001 je država zelo odločno izvajala regulacijske ukrepe. Regulirali smo dostop do infrastrukture, cene za najem infrastrukture, zagotovili transparenco poslovanja in cenikov, uvedli nediskriminatorna določila … V nasprotju s številnimi drugimi državami smo regulirali tudi mobilni trg, predvsem cene zaključevanja klicev. Tudi zato ima danes Telenor verjetno najnižje cene zaključevanja klicev, čeprav menim, da so še vedno previsoke.

To pomeni, da je bila regulacija precej ostra. Bi bilo nekdanjega monopolista, kakršen je norveški Telenor, sploh mogoče ukrotiti z mehkejšimi ukrepi?

Osebno menim, da ima Telenor za evropske razmere na Norveškem še vedno zelo velik tržni delež. Za to sta možni dve razlagi: da je regulator slabo opravil svoje delo, ali pa so bili pri Telenorju zelo sposobni.

Katera se vam zdi verjetnejša?

Vem, kateri bi raje verjel (smeh). Ves čas smo vedeli, da Telenorja ne smemo preveč močno pritisniti, saj je za naše razmere zelo veliko podjetje in eden glavnih nosilcev razvoja na področju informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij. To je pomenilo, da smo morali omogočiti nekaj konkurence in hkrati pustiti Telenorju, da posluje z dobičkom. Težko pa ocenjujem, ali smo bili preveč nežni ali preveč trdi, saj so njihovi dobički še vedno gromozanski, na drugi strani pa se konkurenti zadnje čase skoraj ne pritožujejo več.

Se vam zdi trg, ki ga obvladuje en velik igralec, ob njem pa brez pritoževanja obstaja še nekaj konkurentov, sprejemljiv?

Telenor obvladuje skoraj 80 odstotkov celotnega trga. Ko ima nek operater tako visok tržni delež, njegov najbližji tekmec pa ne preseže desetih odstotkov, težko govorimo o normalni tržni tekmi. Hkrati pa moram pohvaliti Telenor, ki je dobro podjetje, ima velike dobičke in uporabnikom ponuja dobre storitve, poleg tega je uspešen tudi v mednarodnem merilu. Na vprašanje težko odgovorim drugače kot s trditvijo, da je tekma le orodje, ne pa tudi cilj delovanja regulatorja.

Kakšen trg bi si želeli vi?

Sam bi si želel treh ali štirih razmeroma velikih igralcev, prav tako si želim videti tuj kapital. Verjetno bi bil koristen prihod kakega Oranga ali Vodafona, a je trg zanje premajhen.

Nekdanji direktor slovenskega regulatorja, agencije za pošto in elektronske komunikacije, Nikolaj Simič, je verjel, da lahko prehuda regulacija monopolnega telekoma zavira vlaganja v lastno infrastrukturo. Vi ste se odločili za regulacijo dostopa do infrastrukture. Zakaj?

V državah, kakršni sta Norveška ali Švedska, preprosto nihče ne bo izgradil alternativnega omrežja. Prebivalcev je malo, gradnja infrastrukture pa je neznansko zahtevna. Če bi bil regulator v državi z 100 milijoni ljudi, kjer ni težko graditi infrastrukturo in kopati jaške, bi bilo morda drugače. V manjših državah pa lahko konkurenco zagotoviš le tako, da reguliraš dostop do infrastrukture. Na trgu mobilne telefonije imamo tudi pri nas več ponudnikov infrastrukture.

Ste z zagotavljanjem odprtega dostopa in regulacijo infrastrukture Telenor prisilili, da je začel razvijati tudi naprednejše storitve, saj svojega poslovanja ni mogel več utemeljevati na oddajanju infrastrukture, nekakšnem trženju naravnega monopola?

Verjetno. Ker so bile cene dostopa do infrastrukture omejene, so bili omejeni tudi njihovi prihodki. Zato so morali najti nove vire.

Se še kdaj zgodi, da se vam alternativni ponudnik pritoži, ker mu Telenor ne odda infrastrukture?

Zaradi uveljavljenega načela nediskriminacije si ne znam predstavljati, kaj bi moralo zagrešiti ali zahtevati neko podjetje, da tega dostopa ne bi dobili.

Bo ostala regulacija domena nacionalnih agencij ali bo treba telekomunikacije regulirati tudi nadnacionalno?

Mednarodna pravila bodo morala vedno obstajati. Vzemite samo mednarodno gostovanje (roaming), kjer so cene še vedno prikrite, netransparentne in visoke, nanje pa je zelo težko vplivati. Zaradi pritiskov evropske komisije se zdaj pripravljajo nekateri ukrepi tudi na tem področju. Bolj me skrbijo problematike interneta, predvsem smetenje in elektronski kriminal. Tu bomo zelo potrebovali skupno politiko. Ne verjamem pa, da bomo kdaj imeli bruseljskega evroregulatorja, čeprav se po kavarnah poslanci pogovarjajo tudi o tem.

Kako pa se regulatorji pripravljate na konvergenco – zlivanje trgov in naprav, brisanje mej med infrastrukturo in vsebino? Vas lahko v prihodnosti doleti tudi regulacija vsebine?

Ne verjamem, da bodo postali telekomunikacijski regulatorji pristojni tudi za regulacijo vsebine. Tega bo v Evropi vse manj, saj regulacijo vsebine marsikdo dojema kot ostanek nekdanje državne kontrole. Edina upravičena regulacija vsebine bi morala zajemati otroško pornografijo in podobno. To pa že obravnavajo drugi zakoni, zato za preprečevanje nezakonite vsebine ne potrebujete telekomunikacijskega regulatorja.

Kako se financirate?

Ves denar pride od operaterjev. Največ plačuje Telenor, ker je največji. Od države ne dobimo ničesar, parlament lahko le potrdi naš proračun.

Je način financiranja pomemben za neodvisnost regulatorja?

Da, to je eden izmed najpomembnejših dejavnikov, čeprav je bil za nas še pomembnejši dosežek, da agencija ni več sodila pod ministrstvo, ki je bilo odgovorno tudi za Telenor. Od takrat se je stanje bistveno izboljšalo in tudi pritiskov skoraj ne čutim več.

Skoraj? Ali to pomeni, da so pritiski vseeno bili?

Nikoli očitno. Politik ali minister tega nikoli ne bi upala povedati naglas. Vseeno pa ga včasih čutim.

Menite, da je regulator sploh lahko neodvisen, če je država lastnik prevladujočega telekomunikacijskega operaterja?

Počutimo se samostojne, res pa je veliko evropskega leporečenja o neodvisnosti regulatorjev neumnega – nihče ne more biti neodvisen od svoje vlade ali parlamenta. Če se pri nas spremeni telekomunikacijska politika, se moram temu prilagoditi. Če se zamenja minister in prinese čisto drugačne poglede na telekomunikacijski trg, imam le dve možnosti: lahko sem lojalen ali pa odidem. Tretje možnosti ni.