www.tehnološke-davčne-oaze.com
Internetni davek je za velika ameriška tehnološka podjetja hud poseg v svobodo interneta, ki ga lahko zagovarjajo samo diktatorji in tisti, ki se nočejo prilagoditi internetni revoluciji.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 8. november 2014
Na ulicah Budimpešte se je prejšnji teden zbrala nenavadna množica protestnikov. Na desettisoče Madžarov je prižgalo mobilnike, tablice in druge osebne naprave ter z modrikasto svetlobo elektronskih zaslonov protestiralo proti internetnemu davku, ki ga je pripravila vlada madžarskega premiera Viktorja Orbana. Protesti so postajali vse bolj množični in Orban je moral popustiti. Vlada je predlog umaknila, internetnim ponudnikom na Madžarskem še naprej ne bo treba plačevati davka na telekomunikacije.
Skoraj v istem času, ko je madžarski premier umaknil internetni davek, so v zgornjem domu španskega parlamenta sprejeli dopolnila zakona o avtorskih pravicah. Ti amandmaji sicer niso sprožili množičnih protestov po španskih mestih, a so zelo vznemirili velika ameriška informacijska podjetja. Španski zakonodajalec je namreč odločil, da bodo morali spletni agregatorji plačevati nadomestilo za prikaz povezave in povzetka avtorske vsebine. Ker bo sprememba najbolj prizadela največji novičarski agregator google news, so španski in tuji mediji zakon opisali kot »googlov davek«.
Prijatelji in sovražniki interneta
Za oba nedavna poskusa obdavčenja internetnih storitev je bila značilna izrazita delitev na prijatelje in sovražnike interneta, ki se je v zadnjem desetletju ponovila v vseh internetnih revolucijah in demonstracijah za internetne svoboščine.
Sovražniki interneta so znani: politični diktatorji in gospodarske panoge, ki se ne znajo ali nočejo prilagoditi internetni revoluciji. Viktor Orban je bil zelo primeren za vlogo avtoritarnega politika, saj ga kritiki zaradi politične samovolje, pritiskov na medije in spogledovanja z Rusijo radi primerjajo z »madžarskim Berlusconijem« ali »malim Putinom«. Španski googlov davek pa so zahtevale kolektivne avtorske organizacije (predvsem združenje medijskih založnikov AEDE), ki tradicionalno veljajo za največje nasprotnike svobodnega interneta v zahodnih demokratičnih družbah, saj uporabnikom neumorno vsiljujejo zaklepanje in plačevanje vsebin, nadomestila in skrivne mednarodne sporazume (acta, sopa …).
Pri tako hvaležnih sovražnikih se zdijo enako samoumevni tudi prijatelji: ponudniki interneta in velika spletna podjetja, ki da uporabnikom omogočajo neomejeno izmenjavo informacij, spodbujajo izmenjalno ekonomijo in prinašajo inovativne poslovne modele. Vendar je takšno razmišljanje zelo naivno, saj imajo lastniki komercialnega interneta enako sebične interese kot politiki in avtorske organizacije. Le da znajo poslovne cilje dobro skriti za retoriko internetnih svoboščin, konkurenčnosti in neomejene potrošniške izbire, s katero so se tudi tokrat prikupili protidavčnim protestnikom in nasprotnikom avtorskih nadomestil.
Odtekanje davčnih milijard
Izkušnja nemških založnikov kaže, da španski davek na google ne bo rešil domačih avtorjev in medijskih podjetij, saj je podobna obdavčitev google newsa zelo zmanjšala obisk nemških spletnih medijev in še znižala njihove prihodke od oglaševanja. Obdavčenje interneta je v Orbanovi Madžarski zelo tvegan ukrep, saj lahko poveča vpliv politike na pretok komunikacij in omeji svobodo izražanja. Ampak slaba španska in madžarska zgleda še ne pomenita, da je vsako razmišljanje o internetnem nadomestilu nesmiselno, škodljivo ali celo diktatorsko. Prej nasprotno.
Izogibanje davkom, ki si ga lahko privoščijo globalne tehnološke korporacije, povzroča državam Evropske unije vse več težav. Britanski davčni analitiki so izračunali, da je otoška podružnica največjega spletnega trgovca Amazona lani ustvarila za več kot štiri milijarde evrov prihodkov od prodaje, a je plačala samo za dobre tri milijone evrov davka. Podobne prihodke so ustvarili pri Googlu in plačali slabih 20 milijonov evrov. Britanski Facebook je kljub 33 milijonom britanskih uporabnikov prijavil izgubo in mu davka ni bilo treba plačati (obdavčeni so samo dobički). Primerljive številke veljajo tudi za preostale tehnološke velikane (Apple, Microsoft, Paypal …), ki so razvili izjemno zapletene mehanizme za odtekanje davčnih milijard iz gostiteljskih držav.
Te mehanizme so v zadnjih tednih natančno raziskali britanski novinarji, ki so poročali o pomembni davčni reformi na Irskem. Še podrobneje pa so jih v sredo opisali sodelavci washingtonskega mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev ICIJ, ki so analizirali za več kot 28.000 strani tajnih dokumentov o davčni politiki Luksemburga.
Obe evropski državi sta imeli zelo podobni davčni strategiji, s katerima sta privabili globalne (ameriške) korporacije, da so na Irskem ali v Luksemburgu odprle evropske podružnice. Podjetjem sta najprej ponudili bistveno nižje korporativne davke, kot so jih poznali v matičnih državah – Apple bi moral v ZDA plačati 35-odstotni davek, na Irskem samo 12,5-odstotnega. A se vladi nista ustavili samo pri politiki »davčne konkurenčnosti«, temveč sta korporacijam s tajnimi dogovori in prikrito državno podporo omogočili neobičajne in marsikje nezakonite davčne prakse.
Irska je ameriškim tehnološkim podjetjem dovolila, da so poleg evropske podružnice ustanovila še eno izpostavo v davčni oazi in nanjo prenesla davčne obveznosti (denimo na Bermudske otoke, kjer dobički niso obdavčeni). Bermudska podružnica je nato irski zaračunala »uporabo intelektualne lastnine« (patentov, blagovnih znamk …) in iz države izvlekla skoraj vse ustvarjene prihodke. Irska podružnica pa je stroške za plačevanje intelektualne lastnine uveljavila kot dodatno davčno olajšavo in na koncu plačala le približno dva odstotka davka (to strategijo so že v osemdesetih letih izumili pri ameriškem Applu). Še bolj prijazne davčne razvade so korporacijam dovoljevali luksemburški politiki, saj so Amazon, Paypal in druga tehnološka podjetja obremenili le s skromnim odstotkom davčnih obveznosti od dobička, ki so ga ustvarili na evropskih trgih.
Tragedija skupnega
Evropske države in ustanove niso bile navdušene nad ugotovitvami medijev in davčnih uradov. Novi evropski digitalni komisar Günther Oettinger je v uvodnih govorih nakazal, da je zaradi neplačanih davkov in nadomestil za uporabo avtorskih pravic naklonjen ideji vseevropskega davka na google, ki ga poleg Španije zagovarjajo tudi v Italiji, Franciji in Nemčiji. Evropska komisija je začela že pred razkritjem ICIJ preiskovati luksemburško davčno politiko, saj je ocenila, da je davčna oaza sredi EU oškodovala nacionalne proračune članic za več milijard ali celo desetin milijard evrov. Irska pa je morala zaradi vse močnejših britanskih in evropskih pritiskov spremeniti davčno zakonodajo, zato podjetja po novem letu ne bodo več smela preseliti davčnih obveznosti na Bermudske in druge davčne otoke.
Toda irski in luksemburški premier dobro vesta, da sta njuni gospodarstvi kritično odvisni od navzočnosti globalnih korporacij, ki jih na obe državi veže samo prijazen davčni režim. Medijem sta zelo odločno povedala, da kljub mednarodnim kritikam in razkritju dokumentov nimata namena spreminjati davčne politike, če ju ne bo prisilila evropska komisija. Kar je le malo verjetno, saj je luksemburško davčno izjemo pomagal postaviti prav sedanji predsednik komisije Jean-Claude Juncker, ko je bil premier in finančni minister malega evropskega velikega vojvodstva. Zato bodo davčne oaze tehnološkim podjetjem še naprej omogočale legalno neplačevanje davkov.
Nacionalni interesi obeh evropskih davčnih oaz so razumljivi, prav tako želja tehnoloških korporacij, da bi rešile dobičke pred nacionalnimi davčnimi uradi. Vendar je še precej bolj upravičeno vztrajanje ustvarjalcev, da morajo biti tudi v internetnih časih pravično plačani za avtorsko delo, ali zahteva držav, da jim morajo tehnološka podjetja plačati ustrezno nadomestilo za uporabo njihove infrastrukture, kulture, ustvarjalnosti, naravnih virov, državnih institucij in javnih storitev, ki jih z davki plačujejo državljani.
Davki so najpomembnejša naložba v prihodnost in nujna cena, da lahko živimo v civilizirani družbi, je v knjigi Don’t Think of an Elephant (2004) pred desetimi leti zapisal ameriški jezikoslovec in zagovornik progresivne politike George Lakoff. Zato bi bile množične demonstracije za globalno ukinitev davčnih oaz in učinkovitejši nadzor nad javno porabo precej bolj smiselne kot protesti proti internetnemu davku in avtorskim nadomestilom. Vprašanje je le, kdo bi bil pobudnik takšnih demonstracij, saj davčne oaze in brezplačnost najbolj ustrezajo prav domnevnim prijateljem svobodnega interneta.