Z namišljenimi ekipami do milijonov
Želite osvojiti dva milijona dolarjev? Še več! Zmagovalca bomo odpeljali domov z zasebnim reaktivcem in mu omogočili nepozaben konec tedna v Las Vegasu. Tam bo doživel tridnevno zabavo in posebno presenečenje, ki ga obljublja logotip porednega playboyevega zajčka. Vas mika? Potem ste prišli na pravo spletno stran!
Čeprav besedilo najprej spomni na spletno prevaro za naivne moške srednjih let, je bilo vabilo popolnoma resno. Spletna stran fanduel je konec lanskega leta v Las Vegasu priredila ameriško prvenstvo v fantazijskih športnih igrah, ki so se ga udeležili samo najboljši menedžerji namišljenih športnih ekip v najbolj priljubljenih moštvenih športih – od bejzbola do košarke, nogometa in hokeja.
Ta paralelni športni svet je neuradno iznašel ameriški pisatelj Daniel Okrent. Leta 1979 je razmišljal o nekakšni virtualni dražbi bejzbolskih igralcev, kjer bi njegovo vrednost določili s preračunavanjem igralskih statistik – koliko žogic je odbil, koliko ujel in koliko tekov je osvojil. Ljubitelji igre bi lahko iz resničnih igralcev sestavili svoja virtualna moštva, ki bi se pomerila v virtualni ligi. Zmagalo pa bi tisto, v katerem bi nastopili igralci z boljšim skupnim statističnim izkupičkom.
Virtualna liga je hitro postala zasvojljiva. Statistični navdušenci so v časopisih izrezovali in zbirali podatke o igralcih, sestavljali virtualna moštva in si izmišljali nova tekmovanja. Nova zabava je postajala vse bolj podobna športnim stavam in v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v virtualne igre vstopil denar.
Zagrizeni igralci so začeli ustanavljati prve »profesionalne« virtualne lige (prva je bila Rotisserie League), kjer so morali menedžerji virtualnih moštev plačati prijavnino, iz katere so oblikovali nagradni sklad. Na prelomu tisočletja je internet razširil fantazijske lige na vse športe, v katerih so lahko igralci špekulirali s statističnimi podatki. Za največji razmah virtualnih iger pa je poskrbel zakon o prepovedi nezakonitih spletnih iger na srečo iz leta 2006, zaradi katerega so v ZDA ukinili veliko spletnih stavnic. Poklicni internetni hazarderji so iskali nove priložnosti zaslužka in virtualne športne lige so bile idealna izbira.
Pri njih ni odločala »sreča«, ampak »veščina«, zato jih novi zakon ni prizadel in so ostale legalne ali celo neobdavčene. Mali neodvisni igralci in športni navdušenci so se vse teže merili s poklicnimi virtualnimi športnimi menedžerji, ki so si za preračunavanje statistik lahko privoščili zmogljive računalnike in najeli programerje. A so virtualne igre kljub temu ostale izjemno priljubljene, saj jih danes igra že vsak tretji Američan. Tudi zato, ker so začele njihovo zagrizenost izkoriščati vodilne športne televizijske mreže.
Raziskave občinstev so pokazale, da so ljubitelji virtualnih športnih lig nadpovprečni odjemalci televizijskih programov, saj na športnih prenosih spremljajo vsaj dvakrat več tekem kot običajni oboževalci. Priložnost so zaslutili oglaševalci in razvijalci mobilnih aplikacij, saj so ugotovili, da virtualni menedžerji radi spremljajo virtualne tekme tudi takrat, ko sedijo na štadionu in gledajo resnične derbije. Za vlagatelje so vse bolj zanimivi tudi organizatorji virtualnih prvenstev, saj največja spletna ponudnika Fanduel in Draftkings ocenjujejo na približno milijardo dolarjev, čeprav še ne prinašata dobička. Tudi zato, ker se za prevzem obeh podjetij zanimajo največje televizijske mreže, ki v ljubiteljih virtualnih iger vidijo zelo angažirana občinstva.
Virtualne športne igre so trenutno predvsem ameriška posebnost, čeprav v njihovih ligah tekmujejo virtualni športni menedžerji z vsega sveta. Najmočnejše neameriške lige najdemo v Veliki Britaniji in predvsem Rusiji, kjer na nova in neregulirana tržišča z milijonskimi vložki vstopajo domači oligarhi. Za ostale evropske države so takšne lige še manj običajne, ker v EU ni enotne zakonodaje, kako regulirati virtualna spletna igrišča za odrasle. Prav tako še ni enotnega stališča, ali je treba takšne lige obdavčiti, saj lahko igralci v najmočnejših komercialnih ligah zaslužijo precej več kot 100.000 dolarjev na leto.
Ljubitelji športa pogosto verjamejo, da bi znali bolje izbrati idealno ekipo kot pravi trenerji, selektorji in lastniki klubov. Virtualne igre jim pomagajo uresničiti te sanje, saj so najboljši selektorji virtualnih ekip v njihovi skupnosti že bolj cenjeni kot najdražji (pravi) trenerji velikih evropskih in južnoameriških moštev. Športne romantike moti le dejstvo, da najbolj uspešni virtualni selektorji sploh ne spremljajo igre in ne poznajo športnikov, ampak samo brezosebno premetavajo številke. Vendar to verjetno velja tudi za resnične športne menedžerje.
(fotografija Stuart Chalmers/FlickrCC)