Kamuflaža proti cenzuri
Revni južnoafriški fantič Ernest Cole je hotel postati zdravnik, dokler ni nekoč v izložbi prvič zagledal fotoaparata in začel sanjati o fotografskem poklicu. Toda rodil se je v slabotnem temnem telesu in v državi, ki njegovi rasi ni priznavala statusa enakovrednih ljudi, kaj šele državljanov. Cole se pod apartheidom ni mogel izobraževati ali opravljati poklica, ki je bil namenjen večvredni rasi, dokler se ni domislil izvirne rešitve.
Južnoafriški režim je poznal posebno birokratsko rasno kategorijo za mešance med črnimi in nečrnimi starši, ki so jim preprosto rekli »obarvanci«. Ti sicer niso imeli enakih pravic kot belci, a zanje niso veljale omejitve za opravljanje večvrednih poklicev. O obarvanem statusu je odločala posebna komisija, sestavljena iz uradnikov, policije in posebnih rasnih strokovnjakov, ki so uporabljali »znanstvene« metode za ločevanje »pravih črncev« od nekoliko inteligentnejših »obarvancev«.
Komisija je bila najbolj pozorna na rabo jezika, ker so bili prepričani, saj da pravi črnci niso sposobni pravilnega naglaševanja nekaterih besed v afrikanščini. Cole se je temeljito pripravil na preizkus. Vadil je afrikanščino in se učil navidez zmedeno, a še vedno spontano odgovarjati na ključna vprašanja. Z novimi dokumenti, statusom in priimkom je postal Cole (prej Kole) verjetno prvi črni fotografski svobodnjak v Južni Afriki. Z jezikom se je zakamufliral pred uradniki apartheida, s kožo se je zakamufliral med zatirance in beležil prizore, ki niso bili dostopni belim fotografskim kolegom. Fotografije je zakamufliral v družinske albume in jih s pomočjo prijateljev pretihotapil iz države in rešil pred cenzuro.
Njegova življenjska zgodba je bila pred dobrimi tremi leti predstavljena v londonskem kulturnem centru Barbican, kjer so pripravili fotografsko razstavo Everything Was Moving in pokazali spregledan pogled na revolucionarna šestdeseta.
Poleg Ernesta Cola so razstavili tudi druge znane fotografe, ki so morali skriti resnična sporočila pred cenzorji. Li Zhensheng je kot uradni fotograf kitajske komunistične partije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja fotografiral velike revolucionarne pridobitve. Njegove negative so pred objavo skrbno pregledali cenzorji. Le zadnji, sedemintrideseti ali osemintrideseti posnetek, je imel samo zase in za skriti arhiv, v katerem je poleg selfijev zbiral temnejše plati ljudske revolucije. Mehičanka Graciela Itubride je kot nenavadna ženska s fotoaparatom premagovala spolne stereotipe v moški južnoameriški družbi. Ruskega inženirja Borisa Mihalova pa so odpustili, ko je KGB odkril njegov negativ s posnetkom gole soproge (akti so bili v Sovjetski zvezi strogo prepovedani do leta 1986), zato je začel sovjetska gola telesa skrivati v domiselnih fotografskih montažah.
Skrivanje pred cenzorji je verjetno najbolj pogost motiv za uporabo kamuflažnih tehnik v fotografiji. Vendar kamuflaže niso uporabljali samo kulturni oporečniki in aktivisti, ampak tudi njihovi preganjalci.
V muzeju vzhodnonemške tajne policije Stasi v Berlinu so razstavljeni vohunski fotoaparati in kamere, ki so jih agenti uporabljali za nadzor in skrivno pridobivanje informacij. Takšna uporaba kamuflaže zaradi razvoja računalništva ni več omejena na zasebne detektive in državne nadzorovalce, ampak jo lahko uporablja vsak. Na spletnih trgovinah je mogoče kupiti sodobne izpeljanke hladnovojnih vohunskih naprav že za nekaj evrov – kamere, skrite v svinčnikih, urah, obeskih za ključe ali plišastih živalih. Vse bolj priljubljene so tudi posebne mobilne aplikacije, ki spremenijo mobilnike v prikrite snemalne naprave, saj lahko nadzorovalec na daljavo vključi kamero in mikrofon.
Med sodobnimi nadzorovalci ni veliko ljudi. Večino dela opravilno zmogljivi računalniški algoritmi za prepoznavo govora, oblik in obrazov. Na poletni mednarodni konferenci o strojnem prepoznavanju obrazov in kretenj so razstavljavci v Ljubljano pripeljali robotskega psihiatra, ki je ugotavljal razpoloženje na obrazih obiskovalcev in ocenjeval značajske lastnosti. Predavatelji so predstavljali tehnologije, ki znajo v množici ljudi prepoznavati posameznike in opaziti skrito orožje, brati z ustnic ali slediti izbranemu vozilu v najhujši prometni konici. Nadzorniški računalniški algoritmi so naselili družabna omrežja, pametne mobilnike, brezpilotne letalnike in sisteme varnostnih kamer, kjer vsako sekundo zelo podrobno analizirajo na desetine milijonov človeških obrazov. Njihove zadolžitve so različne. Nekateri samo štejejo potnike v omrežju javnega prevoza. Drugi skrbijo, da internetni Borisi Mihalovi ne lepijo nemoralnih podob na zidove družabnih omrežij.
V dobi računalniških algoritmov bo postala kamuflaža za fotografe bistveno težja kot v času Ernesta Cola in njegovih sodobnikov, saj računalniških cenzorjev ne bo preslepila fotografska montaža. Verjetno prvič pa bo postala pomembna tudi drugačna kamuflaža – skrivanje pred vsenavzočimi elektronskimi očesi.
Za takšno skrivanje in za izogibanje cenzuri bo treba poznati razmišljanje računalniških programerjev in tehnične lastnosti digitalnega zapisa. V fotografijo sončnega zahoda je mogoče s steganografskimi metodami zapisati dokaze policijskega nasilja – če zna avtor dovolj spretno skriti informacije v računalniško datoteko, kjer jih algoritem ne bo iskal. Enako zaslepljeni so algoritmi takrat, ko človeški obraz ne ustreza znani razporeditvi oči, nosa in ust. Udeleženci konference so povedali, da lahko že dva temna maskirna madeža pred očmi prepričata računalnik, da pred kamero ni oseba štirioka, ampak neznani vzorec. Podoben učinek imajo določene pričeske, maske, nenavadno oblikovani brki ali brada ter posebna maskirna očala, ki jih že prodajajo japonske spletne trgovine. Takšni pripomočkih, ki ne bi odvrnili nobenega človeškega fotografa, popolnoma zmedejo sedanje računalniške nadzorovalce. Zato jih razvijalci dopolnjujejo z novimi tipali, ki poleg obraza, gibanja in oblike spremljajo še glas, srčni ritem in temperaturo.
Zdrave družbe si ni mogoče predstavljati brez svobode ustvarjanja in izražanja, zaradi katere so se Ernest Cole, Boris Mihajlov in Li Zhensheng uprli cenzuri, ki so jo izvajali uradniki Apartheida, agenti KGB in krvniki Hong vejbinga. Kamuflaža pa je bila in bo ostala tako ščit kot tudi orožje tega boja.
(fotografija Mark Blasingame/FlickrCC)