Kaj je medijska pismenost?

Medijska pismenost kot pojem in še posebej medijska pismenost kot element večinoma neobstoječe medijske politike je postala nekakšno »prazno mesto«, ki ga je mogoče polniti ali prazniti glede na osebne preference govorca, izvajalca ali pa nosilca javne politike.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Na pojmovni ravni je medijska pismenost lahko medijska vzgoja, digitalna pismenost, medijsko-informacijska pismenost, podatkovna pismenost ali kakršnakoli druga konkretna praksa, ki jo nekdo uporablja pod pretvezo domnevnega »opismenjevanja«. V tem pomenu je lahko medijska pismenost tudi prikazovanje, kako preverjati dejstva (»fact-checking«), prepoznavati »lažne novice« in razkrinkati dezinformacije. Ali navodila, kako se boriti proti propagandi neke skupine ali države, pa tudi seznanjanje uporabnikov z delovanjem konkretne tehnologije.

Ko ugotovimo, da je nek pojem po svoji vsebini vse ali nič, da mu lahko dodajamo ali odvzemamo določene vsebine, potem lahko govorimo kvečjemu o poučevanju veščin za doseganje konkretnega cilja (pridobivanje kompetenc). Ni pa to proces učenja kritičnega mišljenja in delovanja, ki je potrebno za aktivno državljanstvo.

Ker živimo v družbi, ki je znanost in njene dosežke zreducirala zgolj na eno od številnih mnenjskih subkultur; v svetu antiintelektualizma in globokega dvoma v to kar znanost počne, je zavzemanje za jasnost in natančnost pojma – kaj pomenijo demokracija, znanost, mediji ali izobraževanje – v resnici politično delovanje. Pojem in prakso medijske pismenosti je treba zato vzeti zares – kot sistem miselnega upora proti vsem oblikam mehčanja pomena temeljnih odnosov moči v družbi. V duhu tega, kar je Paul Nizan imenoval »pohlevni koncepti, ki jih urejajo vestni blagajniki buržoazne misli«, je lucidnost oblika odpora. To pomeni, da moramo medijsko pismenost razumeti v njenem osrednjem pomenu – kot pismenost.

Pismenost namesto regulacije

Sam pojem medijske pismenosti – in s tem razvijajoče se prakse – je nastal pred skoraj štiridesetimi leti. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se na ravni evropske politike odločili, da je treba liberalizirati do tedaj prevladujoč dvopolni medijski sistem – ene močne javne in ene komercialne televizije, ki je morala prav tako delati tudi v javnem interesu. Liberalizacija je pomenila, da so dovolili razvoj komercialnega medijskega sektorja. Razcvet komercialnih radiev in televizij pa je pomenil tudi to, da so se programi iz drugih držav »prelivali« čez meje nacionalnih držav, oziroma so jih lahko spremljala tudi občinstvom zunaj držav, v katerih so nastali.

Ta novost je zahtevala nekakšno obliko enotne evropske politike glede skupnih minimalnih standardov regulacije, ki bi omogočali medijskim lastnikom enakopravne pogoje delovanja v vseh državah, kjer je bilo mogoče sprejemati njihove programe. Ker ni evropska politika nikoli imela moči in želje, da bi vzpostavila skupno medijsko politiko, je skupne pogoje delovanja radijskih in televizijskih programov prvič določila v Konvencija o čezmejni televiziji, ki jo je sprejel Svet Evrope. Tako je leta 1989 nastala Direktiva o čezmejni televiziji, kjer so v besedilu skoraj v celoti povzemali konvencijo Sveta Evrope.

V tem dokumentu so bili postavljeni temelji prihodnje regulacije medijskega trga z ohlapnimi mehanizmi, katerih cilj je bil razvoj enotnega in konkurenčnega evropskega medijskega trga. V splošnih načelih nove Direktive je med drugim zapisano, da je namen tega dokumenta »omogočiti bližje povezovanje ljudstva Evrope in brisanje meja, ki delijo Evropo«. V drugem odstavku pa se nahaja bistvo nove medijske politike: umikanje preprek za svoboden pretok storitev in zagotavljanje institucionalnega okvirja, ki bo zagotavljal konkurenco in skupni trg.

Na politični ravni je bil to uvod v depolitizacijo medijske politike, po kateri so državljani postopno postali potrošniki. To je postalo še bolj očitno deset let pozneje, ko je bila sprejeta Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah. V tem dokumentu je medija (radia in televizije) nadomestil pojem storitev, kar smo opisali v enem izmed preteklih zapisov. Pojem medijske pismenosti so v omenjeno direktivo (tisto iz leta 2010 in zadnjo iz leta 2018) vpisali kot nekakšen odpustek za privatizacijo medijske politike.

V Direktivi iz leta 2010 je namreč zapisano, da se medijska pismenost nanaša na spretnosti, znanje in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Medijsko pismene osebe so sposobne ozaveščeno izbirati in razumeti značilnosti vsebine in storitev ter v polnem obsegu izkoristiti priložnosti, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije. Sebe in svojo družino so sposobni bolje zaščititi pred škodljivim in žaljivim gradivom. Zato bi bilo treba spodbujati medijsko opismenjevanje v vseh družbenih plasteh in pozorno spremljati njegov napredek (glej točko 47, najini poudarki).

Direktiva iz leta 2018, ki jo mora Slovenija šele vključiti v svojo medijsko zakonodajo, pa navaja (člen 57), da medijska pismenost pomeni spretnosti, znanje in razumevanje, ki državljanom omogočajo učinkovito in varno uporabo medijev. Državljani potrebujejo visoko stopnjo medijske pismenosti, da bi lahko dostopali do informacij, kritično ocenjevali in ustvarjali medijsko vsebino ter jih uporabljali na odgovoren in varen način. Toda medijska pismenost ne bi smela biti omejena samo na učenje o orodjih in tehnologijah. Državljanom bi morala zagotoviti spretnosti kritičnega razmišljanja, da bi lahko ustrezno presojali in analizirali zapletene realnosti ter razlikovali med mnenji in dejstvi. To pomeni, da so ponudniki medijskih storitev in ponudniki platform za izmenjavo vsebin dolžni promovirati razvoj medijske pismenosti v vseh družbenih plasteh, za državljane vseh starosti in vse medije. Napredek na tem področju pa je treba pozorno spremljati.

Če poenostaviva: medtem ko se država na nacionalni in nadnacionalni ravni vse bolj umika iz regulacije medijev, se je skrb za kvaliteto medijskega delovanja prenašala na osebno raven. Neprimerne medijske prakse so postale problem medijsko nepismenih potrošnikov. Nepismeni medijski potrošnik je tako sam odgovoren, če ne prepozna medijske manipulacije. Ni pa jasno, kako konkretno naj bi država zagotavljala opismenjevanje svojega ljudstva.

Evropa brez smernic

Depolitizacija in ekonomizacija medijske politike je vidna tudi v področjih, ki jih pokrivajo evropski komisarji in komisarke.

Medijski sektor se je najprej utopil v sektorju avdiovizualne politike pod okriljem izobraževanja in kulture. Potem je postal del sektorja informacijske družbe in medijev v pristojnosti dveh komisarjev – Luksemburžanke Vivien Reding in Nemca Martina Bangemanna. Nato so ga prestavili v sektorju Prava, temeljnih pravic in državljanstva (spet Reding) ter ga na koncu uvrstili v sektor digitalnega trga. V tej zadnji razdelitvi sektorjev bodo mediji del sektorja notranjega trga v katerem so še industrijska politika, obramba in tehnologije.

Za to komisarsko mesto je bila predvidena francoska kandidatka Sylvie Goulard, ki ni dobila podpore poslancev in poslank EP. Na vprašanje, kako bo lahko nadzorovala vsa ta področja, in ali jim bo lahko posvetila enako pozornost, je odgovorila: imam tri otroke in enako pozornost jim posvečam. Včasih je težko ampak na koncu se izide. Infantilizacija medijske politike je tako dobila novo dimenzijo.

Tudi zaradi vseh omenjenih »selitev« medijskega sektorja po evropskih direktoratih, nikoli ni bilo resnega poskusa, da bi medijsko pismenost dejansko obravnavali kot pismenost. Nekatere države so vpeljale predmet medijske pismenosti v osnovno in srednješolsko izobraževanje. Ponekod je ta predmet obvezen, večinoma pa je ostal izbirni in je odvisen predvsem od dobre volje potencialnih predavateljev ali vodstva šol. V nekaterih primerih so vsebine medijske pismenosti preložili na regulatorje, ki so se tega lotili s oglaševalskimi kampanjami ozaveščanja staršev o pomenu medijskega opismenjevanja otrok. Spet drugje so za vsebine medijske pismenosti zadolžili javne servise, ki so začeli ustvarjati programe za otroke in mladostnike.

Večina držav EU je sprejela nekakšne strateške dokumente, ki so sicer polni ambicioznih ciljev, a v njih manjkajo konkretni koraki in metode, ki jih je treba sistematično izvajati, da bi lahko govorili o procesu opismenjevanja.

Medijska pismenost v Sloveniji

V Sloveniji je zadnja Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014-2017, ki so jo poslanci in poslanke takratnega sklica DZ sprejeli z veliko večino (v poglavju 8 – Mediji), določila sedem temeljnih ciljev za uresničevanje javnega interesa na področju medijev, med katere sodi tudi višja raven medijske pismenosti. Za doseganje teh ciljev je resolucija navajala 21 konkretnih ukrepov, od katerih je bil izpeljan samo eden: analiza stanja na medijskem področju.

Slovenija je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postavila temelje za izvajanje programov »vzgoje za medije« (že samo poimenovanje je simptomatično). Takrat so sklenili, da je treba dijakom in dijakinjam ponuditi izbirni predmet medijske vzgoje, ki ga bi izvajali glede na usposobljenost šole ter izbiro ali razpoložljivost profesorskega kadra. Po skoraj dveh desetletjih obstoja (ali raje neobstoja) tega programa je jasno, da nikoli ni bilo politične volje, da bi medijsko opismenjevanje postalo kaj več kot zgolj učenje nekaterih veščin.

Takšen tehnološki determinizem ima posledice. Programi medijske pismenosti so v praksi večinoma odvisni od občasnih dejavnosti, ki jih izvajajo različne nevladne organizacije ali posamezniki kot izbirne vsebine na določenih šolah. Predstavljajmo si, da bi tudi temeljno opismenjevanje potekalo na tak način. Otrokom bi razložili črke, abecedo in delovanje pisala oziroma katere koli druge tehnologije, ki omogoča dostop do besedil. Nato bi jih prepustili občasnim oblikam opismenjevanja, pri katerih jih bo nekdo učil, kako deluje naprava (računalnik ali telefon), drugi jim bo razlagal, kako mediji predstavljajo posamezne družbene skupine, tretji jih bo opozarjal, kako pomembno je preverjati informacije.

Na tak način bomo dobili družbo, v kateri bodo redki pismeni, velika večina pa bo polpismenih ali funkcionalno nepismenih. Takšni državljani so idealni za manipulacijo, saj se medijsko nepismeni sploh ne bodo zavedali, da so nepismeni. Svoje neznanje pa bodo – potem, ko jih bodo na kakem programu »digitalne pismenosti« usposobili za uporabo tehnologij prenosa informacij – nekritično posredovali naprej. Takšne programe ves čas financira evropska komisija in pri tem preverja, kaj se pod pojmom medijske pismenosti dogaja v posamičnih državah. Vendar pri tem nikoli ne upošteva še ene pomembne korelacije: razmerja med delujočo demokracijo, zaupanjem ljudi v institucije in medijsko pismenostjo, ki je pogoj za aktivno državljanstvo.

Medijsko pismeni posamezniki in posameznice so namreč aktivni državljani in državljanke, ne pa aktivni potrošniki tistega, kar jim ponujajo na medijskem jedilniku.

Medijsko pismeni državljani

V času, ko je postal medijski prostor nepregledna mreža različnih virov vsebin, je izbira verodostojnih informacij ključna za razumevanje sveta, v katerem živimo. V tej kakofoniji vsebin so »tradicionalni« mediji samo eden izmed virov informacij, in to ne najpomembnejši. Kljub temu že več desetletij ni bilo resnih reform in sistematičnih ukrepov, katerih namen bi bilo spodbujanje aktivnega državljanstva. Namesto tega je postala medijska politika nekakšen rešilni jopič za informacijsko preživetje v poplavi vsebin, ki so ga povzročili neodgovorni mediji in neregulirane komunikacijske platforme.

Če hočejo državljani vedeti, kateri mediji si zaslužijo njihovo zaupanje in kateri ne, morajo biti medijsko pismeni. Namesto da bi države in pristojne institucije spodbujale profesionalno in odgovorno delovanje medijev ter sankcionirale zlorabe medijskega prostora, so to odgovornost prepustile samim medijskim potrošnikom. Ti pa imajo – enako kot posamični medijski ustvarjalci –, zelo malo vpliva na delovanje medijev. To nemoč je zelo nazorno opisal Serge Halimi v knjigi Novi psi čuvaji, kjer je med drugim zapisal retorično vprašanje: kako obzirno pojasniti novinarju, da ima samo malo več moči nad informacijo kot blagajničarka v supermarketu nad trgovskimi strategijami svojega delodajalca.

Medijska politika se je zato individualizirala in postala naš osebni problem, ki naj bi ga reševali z medijsko vzgojo. Pokazala pa sva, da nimamo nikakršne skupne predstave, kdo je medijsko pismen in kdo ne. Zato tudi ne moremo vedeti, ali sedanji programi medijske pismenosti sploh delujejo – proizvajajo medijsko pismene ljudi. Ko govorimo o splošni pismenosti, zelo dobro vemo, kdo je pismen, kdo nepismen in kdo funkcionalno nepismen. Od pismene osebe pričakujemo, da zna brati in pisati ter da kritično razume prebrano. Za idejo splošne pismenosti stoji celoten izobraževalni sistem s številnimi mehanizmi preverjanja znanja. Seveda obstajajo slabi izobraževalni sistemi, slabe šole, slabi učitelji, slabi programi in slabi učenci. Ampak je celoten sistem kljub temu zasnovan tako, da lahko pismenost uči in preverja. In če postane velik del učencev funkcionalno nepismen, se ta sistem – in izobraževalna politika – odzove in prilagodi.

Za medijsko pismenost to ne velja. Tam nihče ne prevzema odgovornost za to, da je večina prebivalstva medijsko nepismena – ne država in ne medijska industrija. Prepričanje, da je treba za pismenost predvsem (ali zgolj) poznati tehnologijo, pa ni samo napačno, temveč je tudi škodljivo. Bralcu ni treba vedeti, kako so izdelali papir in natisnili knjigo, da bi prebrali in razumeli prebrano. Niti ne pomislimo, da bi si na tak način predstavljali bralno razumevanje. Založniška kultura že stoletja temelji na delitvi dela: imamo urednike, založbe, kritike, javne knjižnice in šole, ki skrbijo, da imamo dostop do dobrih vsebin in jih znamo prebrati. Predstavljajmo si, da tega ni. Kdo nam bo pomagal pri izbiri? Anonimni kritiki, ki so večinoma algoritmi za ustvarjanje generiranih besedil?

Medijsko nepismeni ali polpismeni posamezniki nimajo znanja in meril, s katerimi bi si pomagali pri razločevanju med verodostojnimi in lažnimi informacijami. In ne samo to. Medijsko nepismeni pogosto širijo to svoje neznanje naprej. A tudi idealna medijska pismenost ne more rešiti največjih problemov medijske industrije. Končni cilj je »opismeniti« celoten medijski sistem. Medijska politika in s tem ideja medijske pismenosti nista ideološko nevtralni. Medijska pismenost ne more podpirati sistema, ki mu je v interesu deaktivacija ljudi in njihova nezainteresiranost za vse, kar jim prodajajo kot medijske vsebine.

Živimo v času, v katerem so razmere neenakosti med ljudi tako velike kot le redko v zgodovini. Šestindvajset najbolj bogatih posameznikov na planetu – in med njimi so vsi lastniki največjih komunikacijskih platform – ima enako finančno moč kot štiri milijarde najbolj revnih ljudi po vsem svetu, ugotavljajo pri Oxfamu v svojem poročilu za leto 2019. Shiva Vaidhyanathan vidi današnji komunikacijski svet kot svet monopolov, privilegijev, odvisnosti in manipulacije. Behevioristični sistem »rudarjenja« uporabniških podatkov temelji na naših telesih, naši zavesti in naših odločitvah. Če ne plačujem za izdelek, potem sem sam izdelek. Mi in naše obnašanje smo tisto, kar nekomu drugemu prinaša dobiček. Moč v tem svetu bo izjemno koncentrirana in manipulacija bo konstantna praksa. Sedanji svet nima potrpežljivosti in posluha za avtonomijo in ne prostora za demokracijo. To je svet, v katerem so lenoba in odvisnost pogoj za preživetje. In o tem bova pisala v nadaljevanju.