Mp3 in dslr
Prejšnji teden sem v fotografski družbi omenil, da sva bila s kolegom Matjažem (urednikom Infoteha) spet presenečena nad hitrim napredkom fotografskih tipal v mobilnikih.
Spodobna tipala proizvajalci ponujajo predvsem v najdražjih telefonih – iphonih, nokiinih lumiah, sonyjevih xperiah, nekaterih samsungih in htc-jih. A se tehnologija s približno enoletnim zamikom seli tudi v cenejše naprave, zato današnji mobilniki srednjega razreda ne zaostajajo preveč za lanskimi vrhunskimi modeli. Osem megapik je mobilniški standard, prav tako zajemanje videa hd in obilje aplikacij za objavo in obdelavo fotografij. Zato proizvajalci fotografske opreme že sprijaznjeno ugotavljajo, da bodo mobilniki v nekaj letih verjetno prevzeli velik del nekdanjega fotografskega trga.
Kljub temu so me fotografski sogovorniki zelo zagreto prepričevali, da se to ne bo zgodilo. Trdili so, da malo tipalo nikoli ne bo zajelo dovolj svetlobe za kakovostne posnetke v šibki svetlobi, ali zmoglo dovolj dinamike za kontrastne motive. Skoraj vsi njihovi pomisleki so bili tehnični in se niso ozirali na spremenjeno družbeno rabo fotografij, ki jih nakazuje instagramska ekonomija. Zato me je debata vse bolj spominjala na čase, ko so se pojavili prvi prenosni predvajalniki avdiokaset (vokmeni).
Stare zvočne kasete med ljubitelji dobre reprodukcije zvoka nikoli niso bile preveč cenjene. Očitali so jim premalo frekvenčnega razpona in dinamike, preveč šuma in premalo razločljivosti za snemanje zahtevnih glasbil. Enaki očitki so nekaj desetletij pozneje leteli na datoteke mp3 in še malce pozneje na prve digitalne fotografske datoteke. Vsi ti nosilci so bili tehnično slabši od predhodnikov ali „resnejših” namenskih tehnologij: glasbenih elpejk, zvočnih cedejev in fotografskih diapozitivov. A tehnična manjvrednost ni prav nič ovirala njihovega uspeha.
Zvočna kaseta je bila cenejša in priročnejša od plošče. Predvajalniki so bili manjši, nanjo je bilo mogoče shraniti (posneti) tudi do dve uri glasbe. Predvajalniki mp3 so bili še manjši od vokmenov in so lahko shranili celotno domačo glasbeno knjižnico. Obe novosti pa nista spremenili samo načina poslušanja glasbe, ampak sta prinesli pravo revolucijo v piratsko dejavnost, saj je postalo presnemavanje in izmenjevanje glasbe lažje kot kdajkoli.
Tehnična kakovost se je umikala udobju, zastonjskosti in novim poslovnim modelom. Mlado glasbeno občinstvo je bilo zadovoljno z glasbenimi videoposnetki na spletnih videostoritvah (youtube, vimeo …), kjer sta kakovost slike in zvoka v najboljšem primeru približno znosna, a daleč od nekdanjih standardov domačega hi-fija. Poslušanje glasbe se je preselilo v avtomobile, na telovadbo, cenene računalniške zvočnike in mobilniške slušalke, kjer niti izurjeni poslušalci ne ločijo vrhunsko posnetega cedeja in posnetka v datoteki mp3. Glasbene plošče in vrhunske komponente so zato postali nišni izdelki, ki nimajo več skoraj nikakršnega vpliva na (množični) glasbeni trg.
Zelo podobna usoda verjetno čaka tudi izdelovalce specializiranih fotografskih orodij. Vrhunski fotoaparati bodo še vedno ponujali tehnične presežke, a jih bodo znali izrabiti le redki fotografski in založniški specialisti. Razkošne fotografske monografije postajajo prav tako redke kot sobe z vrhunskimi glasbenimi komponentami, kjer si lahko sladokusec privošči glasbeno razvajanje. Datoteka, ki jo je zajel fotoaparat polnega formata, zares zažari šele na dragem računalniškem zaslonu ali velikanski natisnjeni povečavi, ki jih ne naroči niti odstotek domačih digitalnih fotografov. Objave na facebooku, spletu, tablici ali mobilniku pa ne morejo izrabiti niti tehnične kakovosti, ki jo zmore malo boljši žepnik, kaj šele brezzrcalnik ali dslr.
Kaj sploh ostane specializiranim proizvajalcem fotoaparatov? Med glasbenimi napravami so se ohranile samo komponente najvišjega cenovnega razreda, ki so večinoma minimalistične, brez okraskov, dodatkov in razkošnih svetlobnih učinkov. Specializirane ponudnike fotografske opreme verjetno čaka podobna naloga: opustiti nesmiselno tekmo z mobilniki in tehnološkimi igračkami, ki jih bodo vedno prekašale po povezljivosti, aplikacijah, dodatkih, vsenavzočnosti in priročnosti. Ostala bodo samo fotografska orodja, namenjena poklicnim specialistom, in fotoaparati, ki bodo uporabnikom prinesli večji užitek pri fotografiranju kot mobilniki in tablice.
Vendar bo trg za takšne naprave precej manjši od današnjega in tradicionalna fotografska podjetja bodo težko zdržala razvojno tekmo z velikani potrošniške elektronike. Zato utegnejo postati canon, nikon, pentax, olympus in druge fotografske blagovne znamke kmalu le še oznaka za prestižne družine izdelkov, ki jih bodo proizvajali Sony, Samsung, Panasonic in kak prihodnji kitajski ponudnik. Zanimivo pa bo videti, ali se bodo kljub temu ohranila fanatična rivalstva med uporabniki, ki so prepričani, da uporabljajo najboljšo znamko na svetu. Čeprav morda navidez konkurenčni fotoaparati že danes prihajajo z istih proizvodnih trakov.
(fotografija Mikey G/OttawaStreet Photographers/FlickrCC)