Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, ilustracija Wikimedia

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Podobno tudi vsakega obnašanja na internetu ne varuje svoboda izražanja, enako kot nasilja ne varuje svoboda obnašanja (to je mogoče uveljaviti samo s pravico močnejšega v brezpravju). Zagovorniki svobode na internetu sicer trdijo – podobno kot lobisti tobačne in orožarske industrije –, da zaradi posamičnih zlorab ne smemo kaznovati tehnologije, ampak samo kršitelje, zato regulacija tehnologije ne more biti le izgovor za regulacijo ljudi. Takšen argument ni prepričljiv. Če hočemo ustvariti javen komunikacijski prostor, v katerem bodo uporabniki odgovorno delovali kot skupnost – upoštevali dogovorjene omejitve in prepovedi ter spoštovali pravice drugih –, je potrebno in mogoče regulirati tudi komunikacijsko tehnologijo.

Svoboda izražanja in svoboda tiska

Svoboda izražanja je pravica, ki so si jo posamezniki in posameznice izborili v dolgem političnem boju. Sprva je veljala samo za osebe, a so jo pozneje podarili tudi korporacijam, zlasti medijskim podjetjem.

Svobode tiska ni mogoče razločevati od svobode govora: obe sta sveti kot narava; svoboda tiska je nujna kakor družba sama, je v govoru v Družbi prijateljev ustave (jakobinskem klubu), 9. maja 1791 izjavil francoski revolucionar Maximillien Robespierre. Svobodo izražanja in tiska so pozneje enačili tudi nekateri drugi znani sledilci francoske revolucije, zlasti v nastajajočih ZDA. Ameriški predsednik Thomas Jefferson je med volilno kampanjo leta 1787 v znanem citatu zapisal, da bi raje izbral vladavino časopisov kot vlado brez časopisov:

»The basis of our governments being the opinion of the people, the very first object should be to keep that right; and were it left to me to decide whether we should have a government without newspapers or newspapers without a government, I should not hesitate a moment to prefer the latter. But I should mean that every man should receive those papers and be capable of reading them.« –Thomas Jefferson to Edward Carrington, 1787. ME 6:57

Dobrih trideset let pozneje je sicer zagrenjeno dodal, da so edina resnična vsebina v časopisih oglasi:

»Advertisements… contain the only truths to be relied on in a newspaper.« –Thomas Jefferson to Nathaniel Macon, 1819. ME 15:179

Vendar se je prepričanje o nujnosti svobodnega tiska ohranilo v ameriški tradiciji in se v zadnjih desetletjih razširilo tudi na internet.

Svoboda tiska – ta pojem je ostal v rabi in danes zajema vse medije – je bila možna in uresničljiva samo pod pogojem, da je bila najprej formalnopravno zagotovljena svoboda izražanja vsem državljanom. Če državljani niso mogel svobodno govoriti in se niso smeli svobodno (politično) združevati, te pravice niso mogli aktivno udejanjati v odnosu do drugih ljudi. Če misli in besed ni bilo mogoče svobodno deliti z drugimi, če so bile te misli ujete samo v tvoji glavi in niso bile dostopne drugim (da jih slišijo in o njih razpravljajo), potem svoboda izražanja ni mogla obstajati. Sama pravica pa je postala politično zares pomembna takrat, ko je bilo mogoče misli in besede množično razširjati s pomočjo komunikacijskih tehnologij.

Današnji zagovorniki svobode interneta zelo radi uporabljajo primerjavo z razvojem tiskarskega stroja in njegove politične moči. Ta je omogočil širitev tiskane besede med velike skupine ljudi. Knjige, ki so jih ročno pisali in prepisovali poklicni, večinoma cerkveni ali s cerkvijo povezani pisarji, so bile drage in napisane v latinskem jeziku, ki ga večina ni razumela. Za tiskarsko revolucijo zato ni bil dovolj samo tiskarski stroj. Knjige so morale biti napisane v jeziku, ki so ga razumeli in govorili vsi.

Brez tiskarske revolucije verjetno ne bi bilo protestantizma. Toda to še ne pomeni, da so bili protestanti zagovorniki univerzalne svobode izražanja (ali tiska). Martin Luther je morda postal prvi bloger modernega časa, ko je na wittenberškem trgu nabil 95 tez in je učinkovito izrabljal novo tiskarsko tehnologijo za razširjanje njegovih teoloških polemik. Toda Luther bi novo tehnološko inovacijo uporabil za zelo določen namen: za tiskanje ene knjige – svetega pisma – v kar največji nakladi in za nizko ceno. Hkrati je strupeno napadal vse tiste založnike in posameznike, ki da s svojo »pogrošno in brezbožno« literaturo zastrupljajo um navadnih in nevednih množic. Svoboda tiskanja ene knjige ni izključevala cenzure za vse druge.

Cenzura in demokracija

Boj za svobodo izražanja je zato neposredno povezan s bojem za odpravo cenzure. Ta je imela en najpomembnejši (»lutherjanski«) cilj: tiskati tisto, kar ne škoduje oblastnikom ali utrjuje njihovo oblast, in prepovedati vse ostalo, kar bi lahko zamajalo ali podvomilo v družbeni red. Naj je bilo objavljeno v časopisu, pamfletu ali pesniški zbirki.

Cenzorjeva naloga je bila brati misli in želje vladarjev ter razviti mehanizme omejevanja svobode izražanja, ki bi ohranili vsaj videz legitimnosti (podobno velja za samocenzuro, kjer avtor poskuša prebrati misli in želje cenzorja). Poleg prepovedi in kazni so cenzorji uvajali še posebna dovoljenja za opravljanje tiskarske dejavnosti in takse za izdajanje knjig in časopisov, pri čemer so vsi vedeli, kdo ne bo mogel nikoli pridobiti takšnega dovoljenja. Uporabljali pa so tudi pravne mehanizme za varovanja časti in dobrega ugleda vladajočih. Takšna tradicionalna cenzura je danes v večini demokratičnih družb prepovedana. Skoraj nobena oblast nima več uradnega cenzorja in ne izvaja uradne cenzure. O sodobnih načinih za omejevanje svobode izražanja je treba zato razmišljati bistveno širše.

Britanski sociolog John Keane je že pred skoraj štirimi desetletji napisal odlično knjigo Mediji in demokracija (slovenski prevod je že dolgo razprodan), v kateri je predstavil delovanje »demokratičnega Leviatana«. Svobodo izražanja je mogoče v demokratičnih družbah omejiti z uporabo različnih tehnik: z zaščito nacionalne varnosti, preusmerjanjem pozornosti, načrtnim »uhajanjem« informacij v izbrane medije, z usmerjanjem državnega oglaševanja ter dopuščanjem koruptivnih vezi med mediji in elitami (političnii in gospodarskimi). Noam Chomsky in George Lakoff sta veliko pisala o delovanju propagande, cenzure mišljenja in določanju miselnih okvirov. Razmah interneta, digitalnih platform in družabnih omrežij pa je omogočil nove oblike omejevanja svobode izražanja, ki jih je v knjigi Twitter and Tear Gas opisala turška aktivistka in komentatorka novih medijev Zeynep Tufekci.

Oblastniki, politični operativci in lastniki komunikacijskih omrežij ne poskušajo več onemogočati dostopa do določenih informacij v duhu nekdanjih cenzorjev, kar je tehnološko izjemno težko. Namesto tega poskušajo državljane potiskati v stanje resignacije, cinizma in občutka nemoči s preobiljem informacij (na podobne učinke televizije je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjal medijski kritik Neil Postman v knjigi Amusing Ourselves to Death). Kako to počnejo? Tufkecijeva je v knjigi naštela nekatere metode, ki jih je natančno dokumentirala kot aktivistka številnih globalnih protestov.

Vsako pomembno informacijo je treba utopiti v množici nepomembnih in banalnih informacij. Vsako legitimno civilnodružbeno pobudo ali protest je treba preglasiti z nasprotnimi pobudami ali protesti, ki jih prikrito sponzorirajo politični, verski ali gospodarski lobiji. Medijem in posameznikom, ki se trudijo objavljati verodostojne informacije, je treba uničiti verodostojnost ter jih razglašati za lažne medije in takoimenovane strokovnjake. Med najučinkovitejšimi metodami je navedla klasično orožje tobačne industrije in zanikovalcev klimatskih sprememb: načrtno razširjanje dvoma. V takšnem družbenem ozračju sploh ni več treba spodbijati dejstev z nasprotnimi argumenti. Dovolj je zasejati dvom v vsako dejstvo, dokaz ali strokovno avtoriteto (tu ne govorimo o metodičnem dvomu, ki spodbuja raziskovanje, temveč o relativističnem dvomu, ki nagovarja čustva in neznanje). Prav tako ni več mogoče razločevati med mediji, ki se dejansko trudijo informirati državljane, in tistimi, katerih edini namen je manipulacija.

Tradicionalna cenzura ni mogla doseči takšnega učinka. Prebivalci avtoritarnih in totalitarnih režimov so razmeroma dobro prepoznavali državno propagando in so iskali bolj verodostojne (prepovedane) vsebine. S kritičnim branjem medijev je bilo mogoče prepoznati demokratičnega Leviathana, o katerem je pisal Keane. Cenzura je bila transparentna, totalna informacijska vojna pa je bila v tradicionalnih medijih predraga in organizacijsko preveč zahtevna. Digitalna cenzura, ki jo opisuje Tufkecijeva, je veliko bolj nevarna. Internetni napadi so razmeroma poceni in imajo velik učinek. Zanje ni treba uporabiti človeških posameznikov, ampak so pogosto dovolj programski robotki, ki upravljajo z lažnimi profili, ustvarjajo na milijone objav in napadajo spletne oporečnike. Hitro širitev takšnih vsebin pa omogoča in spodbuja poslovni model digitalnih platform.

Njihov namen? Onemogočiti vsak poskus javne razprave, ki bi temeljila na argumentih in dejstvih.

Regulacija ni cenzura

V zgodovini medijev že poznamo podobna obdobja. Po francoski revoluciji je nova oblast odpravila državno cenzuro in francoski časopisi so postali svobodni, je v knjigi Writing on The Wall zapisal britanski medijski zgodovinar Tom Standage. Vendar je njihova svoboda spravila številne Francoze pod giljotino, saj so lahko brez dokazov objavljali kar koli: obtoževali posameznike, da so sovražniki države, zahtevali glavo določenega politika (dobesedno), obračunavali z nasprotniki in širili laži. Podobnih zlorab popolne medijske svobode izražanja je bilo še veliko, zato so se v različnih zgodovinskih obdobjih izoblikovala nekatera pravila, ki so omejila moč medijev in njihovih lastnikov. Ta so še vedno zagotavljala visoko svobodo izražanja in tiska, vendar so morali mediji v zameno spoštovati določene dogovore, s katerimi je družba zavarovala pravice posameznikov in interes javnosti. To je bila regulacija.

Regulacija zato v svojem temelju ni cenzura, temveč je poskus dogovora skupnosti, kako urediti komunikacijo v javnem prostoru.

Takšen dogovor ni bil nikoli popoln in ni mogel preprečiti vseh možnih zlorab. Kljub temu je državi po stoletjih boja za svobodo izražanja in svobodo medijev s pomočjo zakonodaje in različnih oblik samoregulacije uspelo vzpostaviti določena pravila javne komunikacije. Zakaj torej takšnega dogovora ne bi bilo mogoče določiti na internetu? Zakaj ne bi smeli prav v interesu svobode izražanja in javne debate regulirati komunikacijske poti?

Tudi železniško ali cestno omrežje je oblika poti. Omogoča nam nemoteno in varno premikanje od točke A do točke B. Na zgodnjih začetkih zgodovine prometa smo morda verjeli, da je mogoče sporazumevanje med vozniki prepustiti njihovemu splošnemu čutu do spoštovanja varnosti sebe in drugih udeležencev v prometu. Zlahka si predstavljamo tedanjega zagovornika vozniške svobode, ki je vztrajal, da sme država predpisovati samo osnovne tehnične standarde za ceste in vozila (s podobnimi argumenti so se hoteli proizvajalci avtomobilov izogniti uvajanju varnostnega pasu). A smo se verjetno zelo kmalu strinjali, da je treba uveljaviti določena pravila, ki jih moramo spoštovati vsi. Podobno velja tudi na internetu. Internet ni samo mreža, po kateri potujejo sporočila. Internet je hkrati mreža in vse tisto kar se na tej mreži dogaja.

Najemniški internetni smetarji

Keane in Tufkecijeva sta pokazala, da odprava cenzure še ne zagotavlja svobode izražanja. Podoben paradoks lahko vidimo pri nasprotnikih regulacije interneta. Če na internetu ni regulacije, to prav tako ne zagotavlja svobode izražanja. Prej nasprotno.

Nedavni dogodki, povezani z množičnim preprodajanjem osebnih podatkov in afero Cambridge Analytice, so prisilili soustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga, da je javno spregovoril o nekaterih ključnih problemih, ki jih kot družba nismo sposobni ali pripravljeni premisliti. V intervjuju s Ezro Kleinom na Voxu je povedal, da je postal facebook največja komunikacijska skupnost na svetu. A tudi priznal, da podjetje nima ne ljudi ne pravil, s katerimi bi lahko nadziralo ogromen pretok podatkov med njegovimi uporabniki. Pravico do svobode izražanja – njeno uresničevanje in omejevanje – smo tako prepustili zasebni korporaciji. Podjetju, ki to počne brez pravil in brez minimalnih pravnih sredstev, ki bi omogočili pritožbo, javno obravnavo ali vsaj transparentnost pri odločanju, kaj je sprejemljivo in kaj ne.

Dokumentarec Smetarji (The Cleaners) Hansa Blocka in Moritza Reisewicka govori o vojski nevidnih ljudi, ki so jih najeli za čiščenje interneta. Kdo so smetarji facebooka, je težko natančno ugotoviti. Avtorja dokumentarca omenjata 25 000 ljudi na Filipinih, ki po pogodbi s podjetjem ne smejo razkriti svoje identitete ali govoriti o svojem delu. Vsi so zaposleni kot zunanji pogodbeniki. Njihova naloga je poskrbeti, da je javni prostor komunikacije vsaj navidezno čist. Kar pomeni, da morajo v nekaj sekundah presoditi, ali je določena objavljena vsebina sprejemljiva ali ne. Pri tem naredijo neštete nedokumentirane napake, na katere se ni mogoče pritožiti. Med drugim so takšni nevidni človeški (ali algoritemski) smetarji zaradi domnevno sporne fotografije golote lani odstranili tudi recenzijo knjige Dovčerajšnji svet ameriškega antropologa Jareda Diamonda, ki je bila objavljena v Delu.

Za internetni smetarski posel je značilna specializacija. Nekateri so specializirani za pornografijo, drugi za verske vsebine in tretji za nelegalno uporabo avtorsko zaščitenih vsebin (o njihovi izobrazbi in znanju za takšne naloge ne vemo ničesar). Redki sogovorniki, ki so spregovorili z novinarji, so opisali posledice smetarskega dela. Njihovi simptomi kažejo vse značilnosti post-travmatskega stresnega sindroma zaradi nenehne izpostavljenosti škodljivim internetnim vsebinam. Čiščenje interneta je tako postalo visoko stresno delo, ki ga opravljajo nevidni cenzorji po lastni presoji: pogodbeni delavci, zavezani molku do delodajalca, ki se v javnosti otepa kakršne koli krivde ali odgovornosti za posledice.

Zaradi enačenja regulacije s cenzuro in močnega lobiranja lastnikov, digitalne platforme ne priznavajo nikakršne regulacije vsebine, kar sva pokazala v prejšnjih prispevkih. Namesto jasnih pravil in dogovorov smo dobili subjektivno poseganje v javno komunikacijo, ki ga ne usmerja javni interes, temveč zasebni interesi lastnika digitalne platforme in njegov poslovni model, ki ga branijo najemniški čistilci. Javne institucije, ki bi morale varovati svobodo izražanja in svobodo medijev ter zaščititi državljane pred namernim širjenjem laži in manipulacij, nimajo niti takšnih najemniških čistilcev. Kar najbolj ustreza tistim, ki digitalne platforme izkoriščajo za širjenje in monetizacijo »lažnih novic«.

V naslednjem zapisu bova prav na primeru lažnih novic pokazala, v kakšnem ujetništvu se je znašel internet. Na eni strani ga omejujejo korporativni interesi lastnikov platform, ki morajo povečevati dobiček z zbiranjem in preprodajo uporabniških podatkov. Na drugi so si ga v imenu neomejene svobode izražanja prilastili zasebni interesi posameznikov in organiziranih skupin, ki hočejo javni prostor spremeniti v »waste wasteland«, kjer pozornost dobijo samo najglasnejši. Ko je komunikacija na spletu odvisna samo od tega, kdo ima v rokah megafon, potem je treba začeti regulirati dostop do megafona. Ter povedati, kdo in pod kakšnimi pogoji ima dostop do glavnega stikala.