Cory Ondrejka, Linden Lab

Cory Ondrejka je vodja razvoja pri podjetju Linden Lab, odgovoren za digitalni navidezni svet Second life. Linden Labu se je pridružil leta 2000 in s svojo ekipo ustvaril večino tehnoloških novosti, ki omogočajo delovanje njihovega navideznega sveta.

Preden se je posvetil svojemu »drugemu življenju«, se je Ondrejka uveljavil v industriji računalniških iger, kjer je sodeloval pri razvoju igralnih konzol za igračarska velikana Sony in Nintendo. Pri zasnovi in razvoju iger pa so mu pomagale številne izkušnje, ki jih je pridobil v vojaški industriji – predvsem na oddelkih za elektronsko bojevanje in napredne oborožitvene sisteme –, saj je Ondrejka diplomiral na ameriški mornariški akademiji in se kot mornariški častnik že kmalu pridružil skrivnostni nacionalni varnostni agenciji NSA (National Security Agency).

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. junij 2007, fotografija LJK

Second life (SL) je postal najbolj znan navidezni računalniški svet in ena največjih medijskih zanimivosti na področju tehnologije – kljub dejstvu, da ga je doslej preizkusilo razmeroma malo uporabnikov interneta. Kako si razlagate to pozornost?

Ko govorimo o fenomenu SL, se ne smemo omejiti na našo platformo, ampak na navidezne svetove kot take. Pri poldrugi milijardi uporabnikov svetovnega spleta se 7,6 milijona registriranih prebivalcev SL res ne zdi velik odstotek, ampak morate vedeti, da gre šele za prve poskuse. Naš navidezni svet je morda začetna, nikakor pa ne končna točka neke evolucije, ki bo v prihodnosti močno vplivala na oblike medčloveške komunikacije. Starost, kraj bivanja in ostali demografski dejavniki bodo v navideznih svetovih vse manj pomembni, spremenila se bo tudi komunikacija z računalnikom, saj avatarji [grafične podobe osebe v navideznih svetovih, poimenovane po hinduistični besedi za boga v vidni obliki, op. p.] povečujejo zaupanje v uporabniške vmesnike in računalnikom dajejo človeške obraze in poteze. Priznam pa, da se tudi mi ne zavedamo, kam smo se podali, zato nas razvoj SL vsak dan znova preseneča. Verjetno smo zato tudi medijsko zanimivi.

No, za to medijsko prepoznavnost se trudite tudi sami, saj svoj izdelek predstavljate skoraj povsod: na marketinških in izobraževalnih konferencah, srečanjih direktorjev, tehnoloških dogodkih, sejmih … In za vsako občinstvo prilagodite le ključne poudarke.

Predstavljamo odprto tehnološko platformo, ki jo lahko vsak prilagodi svojim potrebam. Oglaševalci lahko v navideznih svetovih preizkušajo nove izdelke, profesorji in učitelji jih uporabljajo pri predavanjih, korporacije lahko prirejajo sestanke za svoje zaposlene po svetu, podjetniki odkrivajo prostor za razvoj novih poslovnih modelov … Mi poznamo tehnologijo, uporabniki poznajo svoje potrebe. Več različnih uporabnikov pritegnemo, boljši je lahko naš izdelek, saj od njih dobimo številne pripombe, nasvete in navdihe za prihodnje tehnološke izboljšave.

Se ne boste s tem iskanjem novih uporabnikov zapletli v navzkrižje interesov? Vzemimo izobraževanje: učiteljem razlagate, da je SL odličen učni pripomoček. Kaj pa, če ga bodo učenci raje uporabljali za obiskovanje navideznih nočnih lokalov?

Kaj pa bi rekli mladostniku, ki v SL vodi mednarodno podjetje z več sto zaposlenimi in vam pove, da se mu zdi šola preveč dolgočasna?

Sprašujem zato, ker boste morali odgovoriti tudi na taka vprašanja. Vsako novo tehnologijo spremljajo vzhičenost, kritike in moralna panika.

Na ta vprašanja ni tako preprosto odgovoriti. Najprej je treba vedeti, kateri del prostega časa uporabniki namenjajo navideznim svetovom. Po naših podatkih je to čas, ki bi bil sicer namenjen gledanju televizije, ne pa druženju, učenju ali delu.

Spanju?

Tudi spanju (smeh). Prav tako je zanimivo, kdo so sploh uporabniki navideznih svetov in kaj tam počnejo. Tri četrtine vseh prebivalcev SL je Neameričanov, več kot polovica je žensk, njihova povprečna starost je 32 let in le redki so prej igrali računalniške igre. Ti uporabniki niso obremenjeni z igračarsko preteklostjo. Ne zanimajo jih zgodba, grafika, negativci, ki jih je treba premagati, ampak uporabljajo SL kot praktično orodje: za komunikacijo z otroki, ko so na poti, prirejanje poslovnih sestankov, nakupovanje …

Torej ne gre predvsem za eskapiste?

Ne. Najbolj nas je presenetilo, da velika večina prebivalcev SL načrtno povezuje svoje resnične identitete s tistimi v navideznem svetu. Mislili smo, da bodo uporabniki hoteli ostati anonimni, biti nekdo drug, a to očitno ni njihov namen. Kaže, da jim navidezni svetovi pomenijo nekakšen podaljšek resničnih družbenih mrež ali iskanje poslovne priložnosti. Opažamo, da so se številni uporabniki celo pripravljeni odreči slabo plačanim zaposlitvam v prvem življenju, da bi na SL počeli tisto, kar imajo radi, in ob tem celo zaslužili. V SL je mogoče postati umetnik, glasbenik, upravitelj gostinskega lokala in tudi v resnici kaj zaslužiti. Če vam ne uspe, pa vas neuspeh ne bo preveč prizadel – moralno ali finančno. Res pa je v navideznem svetu dovolj prostora tudi za vse tiste, ki se igrajo z novimi identitetami in še enkrat odkrivajo otroštvo, ki je v prvem življenju že zdavnaj zamujeno. Vsak lahko postane tisto, kar si je vedno želel, izživi svoje fantazije. Ta možnost pa je bolj privlačna za starejše igralce, ki so že nekaj doživeli.

Ali te uporabnike privlači tudi večji nadzor, ki ga imajo nad svojim življenjem? Nekateri univerzitetni profesorji so svoja predavanja v celoti preselili na SL, kjer nimajo administrativnih težav in zdolgočasenih slušateljev …

Večja obvladljivost življenja in delovnih obveznosti je zagotovo eden izmed pomembnejših razlogov za priljubljenost SL med starejšimi uporabniki in profesionalci. Profesorji, ki uporabljajo navidezne predavalnice, so nad izkušnjo zelo zadovoljni. Ne le, da se znebijo administracije, ampak so navdušeni predvsem nad drugačnimi oblikami sodelovanja študentov. Ti lahko med predavanjem sproti objavljajo vprašanja. Ker jih sproti vidite, vam ni treba prekinjati predavanja za odgovore, ampak ga prilagodite, dodatno pojasnite manj razumljive dele …

Osnovnošolski učitelji ugotavljajo, da so njihovi učenci bolj sproščeni na internetu kot v razredu. Na spletnem klepetu zaživijo tudi tisti, ki v živo sploh ne odprejo ust.

To ne velja le za osnovnošolce. Ta fenomen so profesorji opazili tudi med harvardskimi študenti prava, ki nimajo ravno težav s samozavestjo in sramežljivostjo.

Ali ta normalnost uporabe navideznih svetov pomeni, da Second life podvaja prvo življenje? Da so njegovi prebivalci kolonialisti, ki svoje stare navade prenašajo v nove svetove, ne pa iskalci nečesa novega?

Misliti, da poskušamo podvojiti resnični svet, je malce pretirano. Second life je komunikacijska tehnologija, ki spreminja svet podobno kot nekoč telefon ali danes internet. Naš navidezni svet je globoko vpet v resnični svet. Če uporabniki prenašajo svoje stare vzorce na SL, je to zame popolnoma legitimno. Če jo uporabljajo za razvoj novih svetov, me prav tako ne moti. Še enkrat poudarjam, da tudi mi ne vemo, kam nas bo pripeljal razvoj in kaj bo prineslo prepletanje glasu, besedila, navidezne svetove, grafične podobe, prave in izbrane identitete … Sploh zato, ker naši uporabniki niso predvidljivi. Niso obremenjeni z računalniškostjo kot igračarji ali programerji, zato si ne moremo niti predstavljati, kaj vse si lahko izmislijo.

Kako se boste spoprijeli s tegobami resničnega življenja, ki so se naselile tudi v drugem svetu? Imeli ste že teroristični napad, upor prebivalcev zaradi davkov, bolezenske viruse, prikrito oglaševanje, zlorabe otrok, goljufije …

Verjamemo, da se skupnosti uporabnikov znajo upravljati same, čeprav prihaja do nekaterih zlorab tehnologije. Priznam pa, da bomo morali na ta vprašanja še poiskati ustrezne odgovore.

Kaj pa, če bo kdaj na SL predaval kak kitajski profesor, ki doma zaradi političnih stališč ne sme nastopati – kako bi se odzvali na pritožbe oblasti? Bi zagovarjali odprtost platforme ali se uklonili njihovim zahtevam in ubranili poslovni interes?

Trenutno še ne ponujamo gostovanja na Kitajskem. Verjetno bomo morali spoštovati lokalno zakonodajo, če pridemo do podobnih težav. Trenutno vam ne morem napovedati, kako bi ravnali v takem primeru.

Kako dobro poznate resnična življenja svojih uporabnikov? Katere osebne podatke hranite o njih?

Ne shranjujemo skoraj nikakršnih osebnih podatkov iz prvega življenja. Ker teh podatkov ne shranjujemo, jih od nas nihče ne more zahtevati, s tem pa se izognemo številnim težavam in pritiskom resničnega sveta. Med upravljanjem SL se sicer nabere veliko podatkov o obnašanju naših uporabnikov, a se trenutno ukvarjamo z drugimi izzivi in teh podatkov ne analiziramo.

Se je kaka vladna služba ali univerza že ponudila, da bi namesto vas analizirala te podatke? Navidezni svetovi so zelo zanimivi za proučevanje človeškega obnašanja in razvoja družbe, kar bi zelo koristilo načrtovalcem prihodnjih vesoljskih naselbin.

Na to še nisem pomislil. (smeh) Akademska sfera se zelo zanima za dogajanje v SL, med uporabniki je menda kar nekaj antropologov. Ali proučujejo možnost vesoljskih kolonij ali se le igrajo, pa vam žal ne znam povedati.