Konec skrivnosti

Konec marca je Avstralec Julian Paul Assange v islandskem Reykjaviku najel manjšo hišo. Lastniku je povedal, da bo tam stanovala skupina novinarjev, ki bo pripravila daljšo reportažo o bruhajočem vulkanu. Nato so se vrata hiše zaprla, domnevni novinarji pa so se začeli mrzlično pripravljati na uresničitev skrivnostnega »Projekta B« – spletno objavo zaupnega polurnega videoposnetka, ki ga je leta 2007 v Iraku posnel ameriški vojaški helikopter. Posnetka, na katerem je lepo vidno, kako so ameriški vojaki ubili najmanj osemnajst ljudi, med katerimi sta bila tudi dva novinarja tiskovne agencije Reuters.

Objava videoposnetka vojaške operacije, ki ga novinarjem Reutersa kljub nekajletnim prizadevanjem od ameriške vojske ni uspelo pridobiti, je še najbolj spominjala na zapleteno obveščevalno operacijo. Assange je domneval, da bodo poskušale ZDA na vse načine odstraniti sporni posnetek s svetovnega spleta, zato je za svojo postojanko izbral Islandijo, ki je lani pripravila enega najmočnejših zakonov za zaščito svobode govora. Posnetek so na neizsledljivih računalnikih gostili hekerski somišljeniki po vsem svetu, ki so z zapletenimi tehničnimi triki poskrbeli, da ameriška vlada po objavi ne bi mogla preprečiti dostopa do spornega videa, če ne bi ravno izključila svetovnega spleta. Vsa elektronska komunikacija med udeleženci Projekta B je bila skrbno šifrirana, uporaba osebnih imen ni bila dovoljena niti v zasebnih pogovorih, imena vira zaupnega helikopterskega videoposnetka pa zaradi lastne varnosti domnevno ni poznal niti sam Assange.

Ko je Assangeeva skupina objavila videoposnetek, so ga takoj povzele številne televizijske mreže in časopisi, kar je ameriški vojski zaradi dolgoletnega prikrivanja informacij prineslo veliko negativne publicitete (videli smo ga lahko tudi na slovenski televiziji). Assange je pripravil več tiskovnih konferenc, na katerih je novinarjem predstavljal svojo spletno organizacijo Wikileaks in njeno prizadevanje za popolno svobodo vseh informacij – brez cenzure, uredniških odločitev in medijskih posrednikov. Povedal je, da Wikileaks vsak dan prejme po več kot trideset zaupnih dokumentov (doslej so jih zbrali že za več kot milijon), ter se pohvalil z nekaterimi odmevnimi preteklimi uspehi: razkritimi navodili ameriškim zasliševalcem v zaporu Guantanamo, objavo spornega dopisovanja med zagovorniki globalnega segrevanja z angleške univerze East Anglia in izbrskanimi skrivnimi priročniki scientološke cerkve. Zaključil pa je z mislijo, da je njegovo spletno mesto od objave helikopterskega posnetka prejelo že več kot 200.000 dolarjev prostovoljnih prispevkov, kar je dokaz, da so ljudje še vedno pripravljeni plačevati za pogumno preiskovalno novinarstvo, ki opozarja na neodgovorno ravnanje oblasti, korporacij in drugih vplivnih ustanov.

Skrivnostni Avstralec, ki je nekoč po spletu nesrečnih življenjskih okoliščin postal iskan računalniški kriminalec, je s svojimi razkritji zaupnih gradiv v zadnjih letih pridobil veliko privržencev, ki so v njegovem protioblastniškem delovanju prepoznali ideale pravičnega (informacijskega) prestopništva, značilnega za znane roparske junake – od angleškega Robina Hooda do avstralskega Neda Kellyja in slovenskega Toneta Haceta. Podoba preganjanega računalniškega gverilca, ki svoje skrivne podvige pripravlja kot pravi akcijski filmski lik, je namreč že od samih začetkov osebnega računalnika močno navzoča med hekersko subkulturo – kot tudi vera v popolno svobodo informacij, ki jo zagovarja Assange.

Vplivni hekerski ideologi, kakršen je ameriški programer Richard Stallman, so svobodo programiranja prvi povezali s svobodo govora, saj so se borili proti politiki velikih programerskih podjetij (predvsem Microsofta), ki so z avtorsko zakonodajo zaščitili programske vrstice svojih izdelkov, da jih programerji niso več smeli zakonito spreminjati in prilagajati lastnim potrebam. Stallmanovi nasledniki so njegove zahteve še zaostrili in trdili, da je za popolno svobodo govora – ki da je ideal vsake zares demokratične družbe – treba najprej zagotoviti popolnoma svoboden pretok informacij. Za radikalne zagovornike informacijske svobode je zato nesprejemljiva praktično vsaka tehnična, pravna, politična, finančna moralna in druga ovira, ki lahko ovira informacijski tok: državne in poslovne skrivnosti, medijska uredniška politika in celo varovanje zasebnosti. »Osvobajanje« teh informacij – med katere sodi tudi nezakonito vdiranje v računalniške sisteme – pa je etično sprejemljivo, dokler računalniški vlomilec ne krši zakona zaradi osebnih koristi in nima zlih namenov.

Assangeov Wikileaks je začel zato kmalu navdihovati prve posnemovalce, kar med drugim kaže primer latvijskega hekerja »Nea«, ki je v začetku letošnjega leta z nezakonitim vdorom v zbirko davčnih podatkov razkril nebrzdano (nezakonito) bogatenje latvijskih bančnikov in direktorjev javnih podjetij ter postal skoraj narodni junak. Vendar taka »etična« hekerska dejanja niso nujno pozitivna – kljub domnevnim dobrim namenom junaških hekerjev in simpatijam, ki jih vzbujajo med delom javnosti. Anonimnih prijav nepreverjetnega zaupnega gradiva na svetovnem spletu pa ni mogoče preprosto enačiti s preiskovalnim novinarstvom in bojem za svobodo govora, čeprav se včasih zdi, da je postalo preiskovalno novinarstvo le druga beseda za nekritično objavljanje anonimk.

Novinar Raffi Khatchadourian, ki je v junijski številki ameriške revije New Yorker podrobno predstavil ozadje Projekta B, zgodovino Wikileaks in nenavadno življenje Juliana P. Assangea, je v svojem prispevku opozoril na nekatere pomembne zadrege zagovornikov popolne svobode informacij. Čeprav je Assange večkrat javno zatrdil, da je glavna naloga Wikileaks razkrivati krivice in razvijati novo obliko »znanstvenega novinarstva«, ki bo temeljila na analizi »necenzuriranih in neobdelanih podatkov«, je Khatchadourian pokazal, da je imel Assange pri objavi zaupnega vojaškega posnetka tudi druge motive.

Objavo je načrtoval predvsem kot napad na vojsko in odmeven medijski dogodek, zato je pri obdelavi posnetka namenoma izpostavil nekatere najbolj pretresljive odseke in pogovore vojakov med operacijo, druge okoliščine, v katerih je nastal posnetek, pa ga niso zanimale (kakšna navodila in informacije so imeli vojaki, kaj se je dogajalo na bojišču …). Poleg tega Assangea ni motilo, da njegov anonimni vir posnetka ni pridobil zakonito (ker da zakoni ščitijo centre moči), da ni nihče preveril njegove verodostojnosti (»zdel se je dovolj pristen«) in da je morda posnetek razkril identiteto nekaterih vojakov, kar bi lahko povzročilo velike težave njihovim svojcem (»objaviti je treba popolno informacijo«). Prav tako se Assange ni ubadal z vprašanjem, ki bi si ga moral zastaviti vsak preiskovalni novinar in njegov urednik – kakšni so motivi anonimnega vira in komu bi taka objava koristila –, ali z razmišljanjem o neskončnih možnostih zlorab, ki jo ponuja njegova spletna stran, na kateri je mogoče anonimno objaviti kar koli. Brez odgovornosti, možnosti popravka ali strahu pred posledicami, razkritjem in sodišči.

»Osvobojene informacije« nikoli niso le nevtralni delci podatkov, ki se pretakajo med računalniškimi omrežji, ampak imajo v fizičnem svetu zelo konkretne posledice, ki so odvisne od neštetih družbenih, kulturnih, političnih in gospodarskih okoliščin. Gola izpostavljenost informacijam pa še ne pomeni razumevanja, saj je za dejansko spoznavanje zapletenih zgodb potrebno bistveno več kot le neskončna informacijska svoboda, v kateri neznani viri na anonimnih spletnih straneh objavljajo nepreverjena gradiva. Assangeovo razkritje zasebnega dopisovanja britanskih klimatologov o domnevnem potvarjanju dokazov za globalno segrevanje in objava videoposnetka, v katerem ameriški vojaki cinično pozivajo svoje iraške žrtve, naj jim že končno ponudijo razlog za strel, sta zato kvečjemu medijsko zanimiva in šokantna. Resničnemu razumevanju ali celo reševanju okoljske problematike, vojne v Iraku in drugih kompleksnih problemov, ki jih s svojim hekerskim osvobajanjem informacij odpira Wikileaks, pa taka razkritja ne pomagajo.

(Sobotna priloga Dela, 3. julij 2010)

Related articles by Zemanta

• You: US private charged with Iraq leak (guardian.co.uk)
• WikiLeaks (schneier.com)
• Pentagon Seeking Out Wikileaks Founder Julian Assange (yro.slashdot.org)